Papež Frančišek v Redipulji spomnil na žrtve vseh vojn: Vojna je nespamet
REDIPULJA (sobota, 13. september 2014, RV) – »Potem ko sem zrl lepoto te
krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli
sanjajo … In sem sedaj na tem kraju, ob tem pokopališču, lahko rečem samo:
'Vojna je nespamet'.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto
mašo, ki jo je danes ob deseti uri dopoldne daroval pri vojaškem spomeniku v Redipulji:
»Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo ter smo mi ljudje poklicani, da sodelujemo
pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot
najlepše: človeško bitje. Vojna sprevrne vse, tudi povezanost med brati. Vojna je
nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati!«
Spreobrnjenje
od 'Kaj mi mar?' v jok za vse padle 'nepotrebne morije' Po tem, ko je papež
izpostavil nespametnost vojne, je spomnil na besede iz današnjega berila iz 1. Mojzesove
knjige. »Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti so vzroki, ki peljejo vojno
odločitev naprej. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast,
je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov
odgovor: 'Kaj mi mar za mojega brata, kaj mi mar …?', 'Sem mar jaz varuh svojega brata?'
(1Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete
… 'Kaj mi mar?'«
Ta porogljiv napis 'Kaj mi mar?', kot je nadaljeval papež,
je tudi nad vhodom na to pokopališče: »Vse te osebe, ki počivajo tu, so
imele svoje načrte, imele so sanje, toda njihova življenja so bila prekinjena.
Zakaj? Ker je človeštvo reklo: 'Kaj mi mar?' Tudi danes, po drugi
polomiji še ene svetovne vojne, lahko govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli,
uničenjem šla do konca … Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani
časopisov nositi naslov: 'Kaj mi mar?' Kajn bi rekel: 'Sem mar jaz varuh svojega
brata?'«
»Ta drža je popolnoma nasprotna drži, ki jo zahteva Jezus v
evangeliju. Slišali smo: On je v najmanjših med brati. On, Kralj, Sodnik sveta, On
je lačen, žejen, tujec, bolan, zaprt. Kdor poskrbi za brata, vstopi
v veselje svojega Gospoda, kdor pa tega ne stori, kdor s svojimi opustitvami pravi:
'Kaj mi mar?', ostane zunaj.«
»Tu in na drugem pokopališču je
veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok, je žalovanje in je bolečina.
In od tod se spominjamo žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev …
Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti,
pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna!
In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci
orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar?'« Tako je ponovno spomnil papež Frančišek
in dodal, da pa modri nasprotno »prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi
odpuščanje in se zjoče«.
»S tem 'Kaj mi mar?', ki ga brezobzirni vojni
poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je
izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kajn se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova
senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini
od 1914 do danes. Tudi dandanes jo vidimo. S srcem sina, brata, očeta,
prosim vse vas in za vse nas,« tako je papež Frančišek sklenil homilijo, »spreobrnjenje
srca, da od 'Kaj mi mar?' preidemo v jok za vse padle 'nepotrebne morije',
za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje, človeštvo se mora zjokati, in
zdaj je čas joka.«
Pozdrav vojaškega ordinarija za Italijo »Vojna
se rojeva iz brezbrižnosti, napreduje z brezbrižnostjo. Da, vojna zbuja brezbrižnost,
dokler ne začutimo kot brate tistih, ki trpijo in umirajo, dokler se vsi ne začutimo
kot bratje: in vi, sveti oče, nas ne nehate spominjati, da 'je bratstvo temelj miru'.«
S temi besedami je papeža Frančiška na koncu svete maše danes v Redipulji pozdravil
vojaški ordinarij za Italijo, nadškof Santo Marcianò. Ta je med drugim dejal, da je
»prihodnost vojne« mir. Papežu se je zahvalil za njegovo »navzočnost na
tem kraju, ki je simbol neskončne bolečine, ki jo vsaka vojna nosi s seboj. Vojne,
ki se je danes spominjamo, vojne, ki nas obdaja, ki nam grozi in je daleč,
vendar pa obenem tako blizu. Da, blizu, kajti vojna je vojna za vse, četudi jo doživlja
eno samo ljudstvo na zemlji.« Marcianòjeva je bila tudi molitev za padle in za
vojne žrtve, ki je bila izrečena na koncu svete maše.
Molitev za padle in
za vojne žrtve Gospodar zgodovine, Bog življenja, tebi izročamo naše padle
in vse žrtve vojn in nasilja, katerih kri je še vedno prelita na naših rokah. Ti
varuj njihovo življenje, ki je odslej v naročju večnosti, in daj, da ne bo nobeno
človeško življenje več poteptano in uničeno zaradi vojne. Ti varuj njihove
drage, ki so jih podpirali s svojo ljubeznijo, naj jim bo v oporo in tolažbo
tvoja ljubezen, ki je močnejša od smrti. Ti varuj njihov spomin, naj postane
prijeten in naj vedno uči, da vsaka vojna prinaša na svet nesmiselno grozo, žalovanje
in opustošenje. Ti varuj njihovo bratstvo, v katerem danes skupaj počivajo,
brez meja med ljudstvi, med zavezništvi, med verami, in pričujejo, da je vojna vedno
bratomorna. Ti varuj, o Oče, naše brate in sestre, ki so padli v vojni,
pa si jih sprejel v svoj objem, kjer je resničen mir, za katerega so se borili, in
te ponižno prosimo, da ga izliješ na človeštvo. Amen. (nadškof Santo Marcianò,
vojaški ordinarij za Italijo)
Obisk avstro-ogrskega pokopališča v Foljanu Preden
je papež Frančišek daroval sveto mašo pri vojaškem spomeniku v Redipulji je obiskal
tudi avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer prav tako kot v Redipulji počivajo
padli vojaki prve svetovne vojne. Sveti oče je na pokopališču poleg enega izmed številnih
grobov položil rože, nato pa je še v tihoti molil pred skupno grobnico.
Simbol
miru Po sveti maši je papež Frančišek vsem prisotnim vojaškim ordinarijem,
vikarjem in drugim škofom kot simbol miru podaril svetilke. Le-te, svetilke sv. Frančiška
Asiškega, je za to priložnost daroval sveti samostan v Assisiju, medtem ko je olje
darovalo združenje Libera, ki ga je ustanovil duhovnik Luigi Ciotti. Svetilke so narejene
na način, da s samim materialom opominjajo na bistveno: steklo predstavlja čistost,
olje moč in plamen svetlobo. Na njih so tudi besede iz Frančiškove molitve: Kjer
je tema, naj prinašam luč. Papeževa gesta, da je želel podariti prav te svetilke,
po besedah p. Enza Fortunata, direktorja tiskovnega urada asiškega samostana, pomaga
»razumeti pomen tega, da smo prinašalci luči in orodje miru«. Na to opozarja
tudi olje, ki je pridelano iz oliv v oljkovih nasadih, zaseženih mafiji na Siciliji
in v deželi Apuliji. Svetilke naj bi vojaški ordinariji, vikarji in škofje prižgali
v svojih škofijah med spominskimi slovesnostmi ob stoletnici začetka prve svetovne
vojne. Ta okrogla obletnica, ki se je spominjamo letos, je bila namreč povod za papežev
obisk danes dopoldne v goriški pokrajini.