Papež Frančišek: Brez Marije ne bi bilo Jezusa Kristusa, brez Cerkve ne bi mogli
iti dalje
VATIKAN (ponedeljek, 15. september 2014, RV) – Tako kot Jezusa ne bi bilo brez
Marije, tudi mi ne bi mogli iti dalje brez Cerkve. Tako je zatrdil papež Frančišek
med sveto mašo v Domu sv. Marte danes zjutraj, na dan, ko obhajamo praznik Žalostne
Matere Božje.
Današnji svetopisemski odlomki nam najprej pokažejo slavo križa,
nato pa še ponižno in krotko Mater. V pismu Hebrejcem Pavel poudari tri elemente:
Jezus se je učil, bil je pokoren in je trpel. To je ravno nasprotno od tistega, kar
se je zgodilo Adamu, ki se ni hotel učiti iz Gospodovih zapovedi, ni hotel trpeti
in ni hotel biti pokoren. Jezus pa, kljub temu, da je Bog, kot je poudaril papež Frančišek,
se je ponižal in postal služabnik. To je slava Njegovega križa:
»Jezus je
prišel na svet, da bi se naučil biti človek. In kot človek se je učil hoditi
z ljudmi. Prišel je na svet, da bi bil pokoren. In bil je pokoren. Toda te pokorščine
se je naučil preko trpljenja.« Adam je iz raja odšel z neko obljubo. Ta obljuba
je skozi stoletja ostala enaka. Danes je ta obljuba upanje, in sicer prav zaradi Jezusove
pokorščine in njegovega ponižanja. Božje ljudstvo danes zaradi tega hodi z upanjem.
Papež
Frančišek je nato nadaljeval, da je tudi Mati, nova Eva, kot jo imenuje Pavel, soudeležena
na isti Sinovi poti: učila se je, trpela in bila pokorna. Prav s tem je postala Mati.
Evangelij nam jo danes kaže pod križem. Jezus je takrat Janezu dejal: »Glej, tvoja
mati!« Marija je »maziljena Mati«, je zatrdil sveti oče in dodal, da je
tudi to naše upanje:
»Nismo sirote, imamo matere: Mater Marijo in
tudi Cerkev, ki je Mati in je prav tako maziljena Mati, kadar hodi po isti poti kot
Jezus in Marija – to je pot pokorščine, pot trpljenja – in kadar je naravnana tako,
da se nenehno uči Gospodove poti. Ti dve ženski, Marija in Cerkev, spodbujata
upanje, ki je Kristus, dajeta nam Kristusa, Kristusa rojevata v nas. Brez Marije ne
bi bilo Jezusa Kristusa; brez Cerkve ne bi mogli iti dalje.« Ti dve ženski in
materi imata poleg sebe našo dušo, ki je po besedah meniha Izaka, na katere je spomnil
papež Frančišek, prav tako »ženska« in spominja na Marijo in na Cerkev.
»Danes,
ko poleg križa gledamo to žensko, ki je v trpljenju neomajno hodila za svojim Sinom,
da bi se naučila pokorščine, gledajoč njo vidimo Cerkev in vidimo našo Mater. Vidimo
pa tudi našo majhno dušo, ki se ne bo nikoli izgubila, če bo še naprej ostajala tudi
ženska, ki je blizu tema dvema velikima ženskama, ki nas v življenju spremljata: Mariji
in Cerkvi.« »In kot so naši očetje odšli iz raja z obljubo,« tako je papež
Frančišek homilijo sklenil, »tako tudi mi danes lahko gremo dalje z upanjem, upanjem,
ki nam ga dajeta naša Mati Marija, neomajna poleg križa, in naša sveta hierarhična
Mati Cerkev.«