Msgr. Peter Štumpf na redovniškem dnevu: Ko vas gledam v tako lepem številu...
To je za našo škofijo pravi blagoslov!
SLOVENIJA (sreda, 17. september 2014, RV) – Danes je v župniji Turnišče
in v Murski Soboti potekal 40. redovniški dan. Geslo dneva je bilo Edinost
– vir veselja. Dopoldne so se redovniki in redovnice zbrali pri sv. maši v
župnijski cerkvi v Turnišču. Somaševanje je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.
Zatem je bilo v dvorani predavanje in pogovor s predavateljico s. Romano
Kocjančič FMM. Po tem so šli peš do samostana sester klaris, kjer so se na kratko
ustavili in sestre prosili, naj še naprej molijo za duhovne poklice in svetost poklicanih.
Z avtobusi in avtomobili so se odpeljali do stolnice v Murski Soboti, kjer je po kosilu
sledilo druženje in sklep s petimi litanijami v stolnici.
Program 10.00
– zbiranje pred cerkvijo v Turnišču
10.30 – sv. maša v župnijski cerkvi, ki
jo vodil murskosoboški škof Peter Štumpf audio uvoda p. Milana Kosa OFMConv:
audio homilije
msgr. Petra Stumpfa:
Homilija Spoštovani
gospod škof Stanislav, spoštovani podpredsednik KORUS-a p. Milan, dragi provinciali,
provincialke, dragi bratje in sestre! Mislim, da je predsednik že prišel, če se ne
motim, je zadaj. Poplave so zahtevale svoj davek. Tudi na poteh, ki so bile danes
malo zavite do tega našega osrednjega svetišča v Turnišču, Marijansko svetišče, škofijsko
svetišče. Zdaj ko vas gledam v tako lepem številu, se spominjam svojih prvih let redovništva.
Kot salezijanec sem se tudi rad s sobrati udeleževal tega redovniškega dneva in sicer
iz dveh razlogov: prvič, da smo se srečali, skupaj molili, darovali sveto mašo, slišali
lepe stvari, drugič pa zaradi bureka, ki ga je g. Janko Novak tako lepo, gostoljubno
pripravljal iz leta v leto. Danes nismo več v Ljubljani, kot že nekaj let ne, ampak
se selite iz škofije v škofijo in sem res vesel, kot je povedal p. Milan in počaščen,
da vas je tako v lepem številu danes tukaj. To je za našo škofijo pravi blagoslov.
S. Simona Komar, ki je predstojnica HMP v Soboti, mi je dejala, ko sva se peljala
sem in sicer kot tajnica škofa: 'To je res blagoslov za škofijo tudi za ta težak čas
preizkušnje v naravi, da nas Bog tako krepi v upanju za naprej'.
Glejte Pavlovo
prvo pismo Korinčanom o ljubezni je gotovo zaradi njegovega duhovnega, liričnega,
predvsem pa pastoralnega navdiha, najbolj brano pri poročnih obredih. Za novoporočence
je to pismo v bistvu ustava za krščanski zakon in družinsko življenje. Pavel z ene
strani ostaja zagovornik Jezusovih besed, da nihče nima večje ljubezni kot da, kdor
da življenje za svoje prijatelje (prim. Jn 15.13) hkrati pa dovoljuje dozorevanje
in rast. Ljubezen otroka je drugačna od ljubezni odraslega moža ali žene.
Ljubezen
osmišlja vse, kar je v nebesih in na zemlji. Ljubezen združuje nebesa in zemljo v
eno samo stvarnost. Človeški in angelski jeziki so smiselni samo v ljubezni. Preroštvo,
vedenje vseh skrivnosti in vera so smiselni samo v ljubezni. Karitativnost in darovanje
življenja sta smiselna samo v ljubezni. Ljubezen gre onkraj možnega, zato je herojska.
Ljubezen celo presega čas in vstopa v nadčasovnost (prim. 1 Kor 12, 31; 13, 1-13).
Ljubezen je skrivnostna, kot je skrivnosten sam Bog, ki je ljubezen. Pavel
hoče povedati, da je v ljubezni poenotenje človeka s samim seboj, z Bogom in z drugimi
ljudmi. Ljubezen pomeni edinost v Sveti Trojici, pomeni skladje v stvarstvu, omogoča
harmonijo v vseh človeških družbah in končno ustvarja edinost v Cerkvi.
Nihče
ne more biti odvezan od dolžnosti da ljubi, kajti ljubiti pomeni bivati in ustvarjati.
Ne ljubiti pomeni uničevati in propasti.
Kot redovniki in redovnice smo svojo
ljubezen podarili Cerkvi. In ta Cerkev je zelo konkretna in zelo blizu mene – je tukaj:
moj predstojnik, moja predstojnica, moj sobrat, moja sestra. Vprašajmo se: Kako bi
bili možni duhovni poklici brez Cerkve?
Če ni duhovnih poklicev, jih zato
ni, ker je mati Cerkev onečaščena, oskrunjena, zasramovana – grešni kozel vsega slabega,
odlagališče odpadkov zlobnega uma in jezikov. Kdor reče: Moj Bog, ljubim te! Mora
reči: Moja Cerkev, ljubim te!
Redovniki nismo najprej redovniki in potem v
Cerkvi, ampak smo v Cerkvi redovniki. Biti v Cerkvi redovnik ali redovnica pomeni
jasno in nedvomno držo, brez spletkarjenja, brez osebnega gledanja skozi simpatijo.
Cerkev je Mati, naša ljubezen in skrb.
Mnogi so doživeli in še doživljajo
v Cerkvi težke trenutke preizkušenj. Ko so patru Piju povedali, da ga Cerkev ne potrebuje,
je odgovoril: »Vem, ampak jaz potrebujem Cerkev«.
Henri de Lubac, jezut,
je ogromno pretrpel od Cerkve. Leta in leta je moral živeti v osami, ni smel predavati.
Edini s katerim je lahko komuniciral je bil milanski kardinal Montini. Ko je ta postal
papež Pavel VI., je de Lubac naglas jokal in čutil osvobojenje. Bogoslovcem je zatrdil,
da se ne spomni dneva, da ne bi ljubil Cerkve, zaradi svetega Duha in zaradi Kristusa.
Bratje salezijanci so po vsem svetu pričeli obhajati jubilejno leto 200 letnice
rojstva sv. Janeza Boska, zavetnika in učitelja mladine. Don Bosko je posegal v sam
vrh hierarhije, ker je bil nepristranski. Njemu je bila Cerkev res univerzalna resničnost.
Spoštovanje, ljubezen, ponižnost, pokorščina, predanost, zavzetost, obramba, pomoč,
vdanost, razpoložljivost - to ga je naredilo za enega največjih sinov svete Cerkve.
Za
don Boska so bile tri stvari neločljivo povezane: – Cerkev: Kristusovo skrivnostno
telo, – Papež: predstavlja Kristusa, – Škof(je): predstavljajo apostole.
Ni
mogoče gledati ločeno Kristusa, papeža, škofa. To troje je celota, ki je ni mogoče
deliti. Za don Boska je spor s škofom pomenil izstop iz Cerkve. Zanj ni bolj nesmiselnega
»krščanstva« kot oddaljitev od škofa.
Pri don Bosku ljubezen do Cerkve
ni bila abstrakcija, temveč konkretnost: Cerkev je hkrati sveta in grešna, je večna
in časna, je nebeška in zemeljska. Napisal je celo Zgodovino Cerkve. Papeževa želja
je bila don Bosku zapoved. Pa ne kot bi bil suženj, ampak kot svoboden. Znal je predložiti
svoje, »zahtevati«, dosegati, imel je svojo hrbtenico, ampak seveda ve, kaj
on je in kaj papež je in kaj papež pomeni. Rad bi se ustavil pri primeru, ki ga slabo
poznamo, pa vendar prav ta stvar don Boska napravi za svetnika – bolj kot to, da je
bil vzgojitelj mladine. Don Bosko se znajde v trikotniku: škof (Gastaldi), papež (Pij
IX., Leon XIII.), duhovnik (Bosko). V tem trikotnem odnosu se je don Bosko res izkazal
svetega, čeprav ga je to stalo neizmerne muke in tudi precej let življenja.
Papež
Pij IX. je don Boska vprašal za nasvet glede novega turinskega nadškofa. Don Bosko
je predlagal Lorenza Gastaldija, ki je že bil škof. Bila sta velika prijatelja.
V oratoriju je rada pomagala tudi Gastaldijeva mama. Papež je don Bosku dejal: »Če
ga želite, pa vam ga dam.« Papež je don Bosku naročil, naj novemu nadškofu pove, da
bo pozneje še napredoval… Don Bosko je novemu nadškofu Gastaldiju kar telegrafiral
veselo novico…Vendar se je vse zalomilo. Nadškof Gastaldi ni hotel, da bi don Bosko
v javnosti izpadel kot tisti, ki je vplival pri papežu na njegovo imenovanje. Nadškof
Gastaldi je takoj v stolnici povedal: »Izvolitev je delo Božje previdnosti, nobena
oseba pri tem ni imela nič, Sveti Duh ga je postavil na nadškofa v Torinu.«
To je v pridigi večkrat ponovil. Nek kanonik pri tem zavzdihnil: »Slabo se piše don
Bosku. Zelo slabo.« (MB X 230). Liberalno časopisje je nasprotja napihovalo: »Videli
bomo, kdo je močnejši, ali Bosko ali Gastaldi!«
Nadškof Gastaldi je don
Boska septembra 1875 suspendiral od spovedovanja, prepovedal je duhovnikom pridigati
v oratoriju in v salezijanskih cerkvah, zavrnil je birmovanje v oratoriju in to prepovedal
tudi drugim škofom. Razlogov za takšno odločitev nadškof Gastaldi ni navedel. Tri
leta zatem je nadškof suspendiral še nekaj salezijanskih duhovnikov in ni hotel posvetiti
salezijanskih kandidatov za duhovništvo.
Papež Leon XIII. je določil pogoje
za spravo: Don Bosko mora pisno prositi nadškofa za odpuščanje; nadškof pa naj bi
odgovoril, da je srečen, ko polaga kamen na preteklost. Don Bosko je pisal, odgovor
nadškofa je bil: »Iz srca podeljujem zaprošeno odpuščanje.«
Na procesu
za don Boskovo beatifikacij so priče potrdile, da je don Bosko vedno o nadškofu govoril
s spoštovanjem in ljubeznijo. Nadškofa je podpihoval njegov tajnik. Po tem dogodku
je don Bosko bil »še samo senca samega sebe.« Don Bosko je izšel veder, vendar
uničen. Salezijanska družba se je rodila iz preskušanega duhovnika – Boska, zato se
je tako čudežno širila.
Edinost v Cerkvi za vsako ceno, tudi za ceno lastnega
življenja, to je ljubezen, ki presega vse meje in moči. ….Kje je še lahko tukaj veselje?
V enem samem in edinem razlogu: v Jezusu Kristusu. Tudi o njem so nekateri sodili,
da je požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov (prim. Lk 7, 34) Jezus
proti takim obsodbam ne navaja dokazov za nedolžnost. Obsodbe so ga doletele, vendar
je on izven obsodb. Jezus je v sebi popolnoma svoboden, neodvisen od javnega mnenja.
Ne boji se sovražno razpoloženih farizejev in tempeljskih duhovnikov. Na govorice
ne da nič. Jezus ve, na koga lahko računa: pomislite, na otročiče.
Evangelist
Luka pravi: » Prav tisto uro se je (Jezus) razveselil v Svetem Duhu in rekel:
'Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrimi in razumnim, razodel
pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč' Lk 10, 21)«. Jezus apostole
opomni, da naj jim bo razlog za veselje samo to, da so njihova imena zapisana v nebesih
in ne da so jim duhovi pokorni (prim. Lk 10, 20). Presegati sebe, svoj prav, svoje
pravice, in pri tem ostati z Jezusom v Cerkvi – to je nadčloveško. Ostati, ker vem
za razloge, zakaj ostati: moje ime je zapisano v nebesih.
Tudi redovniku in
redovnici je Oče razodel skrivnosti, ki jih drugi ne morejo poznati. O njih se ne
more govoriti, ker preprosto ni besed, da bi lahko o njih govorili. Ostati z Jezusom
v Cerkvi, to omogoča veselje, ki ni veselja od tega sveta. To veselje je od Boga.
Mnogi so lahko zagrenjeni zaradi redovnega predstojnika, predstojnice, sobratov ali
sester v skupnosti in celo škofa. Zagrenjenosti, to so naši grobovi. Brezna zamer
med nami, to greni in onemogoča ustvarjalnost. To vodi v smrt. Če nas je pahnil v
duhovno žalost predstojnik ali predstojnica in celo škof, najdemo v našem grobu Kristusa,
ki nas obuja k vstajenju. Spomnimo se, da Cerkev sloni na grobu apostola Petra, ki
se je Jezusova sramoval pred navadno deklo. Pa vendar se je skesal, v sebi okrepil
in trikrat izpovedal ljubezen v Jezusa. Jezus je Cerkev postavil na šibkost – na Petra.
V tej šibkosti se skriva mogočna skrivnost.
Lik apostola Petra je najučinkovitejši
zgled za vsakega od nas, da se v ponižnosti zavedamo lastne krhkosti. Če sedaj iščemo
bolj trdne temelje za to našo Cerkev, kot je Peter, jih ne bomo našli nikjer. Kvečjemu
samo razpoke, suhe vodnjake. V zgodovini so že iskali nove temelje za Cerkev, pa so
našli samo razpokane skale, ki so Cerkev drobile.
Dovolite, da se v imenu
vseh škofov Cerkve na Slovenskem zahvalim vam, dragi redovniki in redovnice. Skupaj
z vašimi predstojniki in predstojnicami ste ohranili edinost s škofi in tako edinost
Cerkve v teh težkih časih. Škofje smo lahko naslonili svoje upe na vas. To ste nam
dovolili brez zadržkov. Ni bilo očitanja.
Ni bilo spraševanja, ne sumničenja,
ne obtoževanja. Preprosto ste pristopili z odprtim srcem za bližino solidarnosti,
molitve in druge žrtve. Vaša edinost z nami, škofom pomeni vir veselja in tudi upanje
za Cerkev na Slovenskem.
Naše srečanje obhajamo pred obličjem Marije pod Logom
v Turnišču. Kot Mati Cerkve, Marija med nas prinaša tolažbo in veselje. Ona nikogar
ne obsoja in nikogar ne zavrača. Dobra mati ne dela razločka med otroki. Vsi se lahko
zgrinjajo ob njej. Vse objame, vse poboža. Marija je doma v Cerkvi, in zato je z Marijo
lažje ostati v Cerkvi. Tam, kjer je Marija, je Cerkev. Tam, kjer je Marija je tudi
naš dom. Kaj najbolj boli mater? To, če so otroci v razprtijah in needinosti. Otroci,
ki so med seboj složni, pa so največje veselje za mater. Isto občuti tudi Marija.
Kako naj usliši skregane katoličane in pravoslavne? Kako naj usliši skregane brate
ali sestre v neki redovni skupnosti? Mati skreganih otrok je sama v sebi razdvojena,
ne more pomagati. Kako bi lahko pomagala tudi Marija?
Edinost med nami je
torej pogoj, da smo lahko pri Mariji in da je naše posvečeno življenje sploh smiselno.
Naj bo ta dan še ena priložnost za utrjevanje naše edinosti, da bomo v sebi še bolj
občutili veselje, da smo od Boga poklicani v posvečeno življenje. Bog nas je izvolil
in zapisal naša imena v nebesih. To nas pa res lahko veseli! Amen.
12.00 –
predavanje v župnijski dvorani audio uvoda v predavanje p. Ivana Hočevarja DJ:
audio predavanja
s. Romane Kocjančič FMM:
13.00
– peš do samostana in srečanje s sestrami klarisami 14.00 – odhod proti Murski
Soboti 14.30 – kosilo 15.45 – pete litanije Matere Božje