Papež Frančišek med homilijo o vstajenju kristjanov: Vstali bomo s preobraženim telesom

VATIKAN (petek, 19. september 2014, RV) – Kristjanova pot se izpolni z vstajenjem, je dejal papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte. Pri homiliji je izhajal iz Pavlovega 1. pisma Korinčanom in dejal, kako se zdi, da imajo kristjani težave pri verovanju v »preobraženje« lastnega telesa po smrti.

Apostol Pavel piše kristjanom v Korintu. Ti so sicer verovali, da je Kristus vstal in nam pomaga iz nebes, ni pa jim bilo jasno, da bodo tudi oni obujeni. Razmišljali so na drug način, je začel homilijo papež. Mrtvi bodo opravičeni, ne bodo šli v pekel, ampak nekam v vesolje, v zrak, tam nekje bo njihova duša pred Bogom, a samo duša. Tudi sv. Peter je na velikonočno jutro tekel h grobu in mislil, da so Jezusovo telo ukradli. Enako tudi Marija Magdalena. Niso si mogli predstavljati realnega vstajenja. Niso mogli razumeti »našega prehoda od smrti v življenje«, preko vstajenja. Nazadnje so Jezusovo vstajenje sprejeli, ker so ga videli, a vstajenja kristjanov niso enako razumeli. Ko je sv. Pavel v Atenah začel govoriti o Kristusovem vstajenju, so se modri grški filozofi prestrašili.

»Vstajenje kristjanov je škandal, tega ne morejo razumeti,« je pojasnjeval papež. »Zato Pavel začne z utemeljevanjem, zelo jasno utemelji: ''Če je Kristus vstal, kako lahko nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če je Kristus vstal, bodo tudi mrtvi vstali.'' Pred preobraženjem obstaja odpor, odpor pred delovanjem Svetega Duha, ki smo ga prejeli pri krstu in ki nas hoče preobraziti v celoti, odpor pred vstajenjem.« Ko mi govorimo o tem, v naši govorici, pravimo, da želimo v nebesa, nočemo v pekel, in tu se potem zaustavimo. Nihče med nami ne reče: ''Vstal bom kot Kristus.'' »Tudi nam je to težko razumeti,« je pripomnil.

Mnogo lažje je pomisliti na kozmični panteizem. In to zato, ker obstaja odpor pred preobraženjem. Tudi Pavel pravi, da bomo preobraženi, naše telo bo preobraženo. Ko nekdo mora na operacijo, ga je zelo strah, kajti ali mu bodo kaj odrezali ali pa vstavili kakšno stvar ... lahko rečemo, da bo preobražen, spremenjen. Z vstajenjem pa bomo vsi preobraženi, je dejal Frančišek in nadaljeval: »To je prihodnost, ki nas čaka, in to je dejstvo, pred katerim čutimo velik odpor: odpor pred preobraženjem našega telesa. Tudi odpor pred krščansko identiteto. Povedal bom še več: morda se ne bojimo apokalipse zla, antikrista, ki mora najprej priti; morda se zelo ne bojimo. Morda se ne bojimo tako zelo nadangelovega glasu in zvoka trobente, a to bo Gospodova zmaga. A strah pred našim vstajenjem: vsi mi bomo preobraženi. To bo konec naše krščanske poti, preobraženost.«

Ta skušnjava, da ne bi verovali v vstajenje mrtvih, je nastala že v prvih dneh Cerkve, je nadaljeval sveti oče. In ko je Pavel moral govoriti o tem Tesaloničanom, je nakoncu, da bi jih potolažil in spodbudil, izrekel besede, ki so med vsemi v Novi zavezi najbolj polne upanja: »Nakoncu bomo z Njim.« In to je po papeževih besedah krščanska identiteta: »Biti z Gospodom. Tako z našim telesom kot z našo dušo.« Vstali bomo, da bi bili z Gospodom. Vstajenje pa se začne tu: kot učenci, če smo z Gospodom, če hodimo z Gospodom. To je pot proti vstajenju, je poudaril. Če smo že navajeni biti z Gospodom, potem se ta strah pred preobraženjem našega telesa oddalji.

Vstajenje bo kot »prebuditev«, je naprej pojasnjeval papež. Kot pravi Job: »Videl bom s svojimi očmi.« Ne duhovno, ampak s svojim telesom, z svojimi preobraženimi očmi. Krščanska identiteta se ne konča s časovno zmago, ne konča se z lepim poslanstvom. Krščanska identiteta se izpolni z vstajenjem naših teles, z našim vstajenjem, je poudaril. »Tam je konec, ki nas bo nasitil z Gospodovo podobo. Krščanska identiteta je cesta, je pot, kjer ostajamo z Gospodom. Kot tista dva učenca, ki sta ostala z Gospodom ves večer. Vse naše življenje je prav tako klic, da ostanemo z Gospodom, da bomo na koncu, po nadangelovem glasu in po zvoku trobente, ostali z Gospodom,« je sklenil homilijo papež Frančišek.

Audio: