Papež Frančišek nagovoril udeležence srečanja o apostolski spodbudi Veselje evangelija

VATIKAN (petek, 19. september 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre, lepo popoldne. Vesel sem, da sem lahko zraven pri vašem delu in msgr. Rinu Fisichelli se zahvaljujem za njegov uvod. Zahvaljujem se pa tudi za lepoto tega okvirja življenja. To je življenje. Hvala! Vi delate na področju pastorale v različnih cerkvah sveta in ste se zbrali, da bi skupaj razmišljali o pastoralnem projektu Evangelii Gaudium (Veselja evangelija). Dejansko sem napisal, da ima ta dokument 'programski značaj in pomembne posledice' (št. 25). In tudi ne more biti drugače, ko gre za osnovno poslanstvo Cerkve, ki je evangeliziranje. So trenutki, ko je to poslanstvo bolj nujno in naša odgovornost potrebuje poživitev.« Tako je papež Frančišek začel danes popoldne nagovor udeležencem mednarodnega srečanja o apostolski spodbudi Veselje evangelija v dvorani Pavla VI. v Vatikanu. Srečanje z naslovom Pastoralni projekt Evangelii Gaudiuma organizira od 18. do 20. septembra v Vatikanu Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije.

Na misel mi predvsem prihajajo besede iz Matejevega evangelija, kjer je rečeno: »Ko je Jezus zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Koliko ljudi je v številnih obrobjih današnjega časa 'izmučenih in razkropljenih' ter čakajo na Cerkev, čakajo na nas. Kako priti do njih? Kako podeliti z njimi izkušnjo vere, Božjo ljubezen, srečanje z Jezusom? To je odgovornost naših skupnosti in naše pastorale.

Ugoden čas
»Ni papeževa naloga, podati podrobno in popolno analizo sedanje resničnosti« (št. 51), temveč povabiti vso Cerkev, da razbira znamenja časov, ki nam jih Gospod brez prestanka daje. Koliko znamenj je navzočih po naših skupnostih in koliko možnosti nam Gospod ponuja, da bi prepoznali njegovo navzočnost v današnjem svetu! Sredi negativnih realnosti, ki kot vedno povzročajo velik hrup, vidimo tudi številna znamenja, ki širijo upanje in vlivajo pogum. Ta znamenja, kakor pravi Gaudium et spes, je potrebno brati v luči evangelija (GS 4, 44): sedaj je 'ugoden čas' (prim. 2 Kor 6,2), je čas konkretnega prizadevanja, je kontekst, znotraj katerega smo poklicani delati za rast Božjega kraljestva (prim. Jn 4,35-36).

Biti znamenje Gospodove bližine
Koliko revščine in osamljenosti žal vidimo v sedanjem svetu! Koliko oseb živi v velikem trpljenju in prosi Cerkev, da bi bila znamenje Gospodove bližine, dobrote, solidarnosti in usmiljenja. To je naloga še posebej tistih, ki so odgovorni za pastoralo: v škofiji je to škof, v župniji župnik, potem diakoni za strežbo karitativne ljubezni, katehisti in katehistinje v njihovi službi za posredovanje vere... Vsi, ki si prizadevajo na različnih področjih pastorale, so poklicani prepoznati in brati ta znamenja časov, da bi mogli nanje razumno in velikodušno odgovoriti.

Pred tolikšnimi pastoralnimi zahtevami, pred tolikšnimi prošnjami moških in žensk, se lahko prestrašimo ter se v strahu in obrambi zapremo vase. V tem se porodi skušnjava zadostnosti in klerikalizma, ko začnemo prevajati vero v pravila in navodila, kakor so to v Jezusovem času počeli pismouki, farizeji ter učitelji postave. Vse bomo imeli jasno, vse urejeno, toda verno ljudstvo bo še naprej iskalo ter imelo lakoto in žejo po Bogu. Tudi, to sem že večkrat rekel, se mi zdi Cerkev kot poljska bolnišnica. Toliko ljudi je ranjenih, toliko ljudi je ranjenih… Od nas prosijo bližino, od nas prosijo to, kar so prosili Jezusa: bližino, da smo jim blizu. Vendar pa s to držo pismoukov, učiteljev postave in farizejev ne bomo mogli nikoli pričevati za bližino.

Gospodar je šel ven na trg
»Še ena druga beseda je, o kateri bi razmišljal. Ko Jezus pripoveduje o gospodarju vinograda, ki potrebuje delavce, je ta šel ven iz hiše ob različnih urah dneva, da bi poklical delavce v svoj vinograd (prim. Mt 20,1-16). Ni šel ven samo enkrat. Jezus v priliki pravi, da je šel ven vsaj petkrat: ob jutranji zarji, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne.« Ob tem se je papež zasmejal in dejal: »Še imamo čas, da gospodar pride do nas…« (Ko je sveti oče to izgovarjal je bila ura nekaj pred peto uro popoldne). »Toliko dela je bilo v vinogradu in ta gospod je skoraj ves čas porabil zato, da je šel na ceste in trge tistega kraja iskat delavce. Pomislite na tiste delavce 'zadnje ure'. Nihče jih ni poklical. Kdo ve, kako so se počutili, saj ne bi ob koncu dneva nič prinesli domov, s čimer bi nasitili svoje otroke. Tisti, ki ste odgovorni za pastoralo, lahko najdete v tej priliki lep zgled. Iti ven med različnimi urami dneva, da bi srečali tiste, ki iščejo Gospoda. Doseči tiste, ki so najbolj slabotni in revni, da bi jim pomagali pri tem, da se bodo čutili koristni v Gospodovem vinogradu, čeprav samo za eno uro.

Pozornost do oseb
Še en vidik. Prosim vas, nikar ne tecite za glasom siren, ki pozivajo, da bi iz pastorale napravili vrsto mrzličnih pobud in pri tem ne bi mogli razbrati, kar je bistveno za evangelizacijsko prizadevanje. Včasih se zdi, da smo bolj obremenjeni s tem, da množimo dejavnosti, kot pa da bi bili pozorni na osebe in njihovo srečanje z Bogom. Pastorala, v kateri ni te pozornosti, sčasoma postane nerodovitna.

Ne pozabimo pa početi isto, kot je storil Jezus s svojimi učenci. Potem ko so ti odšli po vaseh oznanjat evangelij, so se vračali zadovoljni zaradi svojih uspehov. Jezus pa jih je vzel vstran, na samoten kraj, da bi bil z njimi (prim. Mr 6,31). Pastorala brez molitve in zrenja ne bo dosegla src ljudi. Ustavila se bo na površju in ne bo omogočila, da bi se seme Božje Besede lahko prijelo, začelo kliti, rasti in prinašati sadove (prim. Mt 13,1-23).

Potrpežljivost in vztrajnost
Vem, da vsi vi veliko delate in zato bi vam rad zapustil še zadnjo besedo: potrpežljivost. Potrpežljivost in vztrajnost. Božja Beseda je s potrpežljivostjo vstopila na ta svet od trenutka inkarnacije pa vse do smrti na križu. Potrpežljivost in vztrajnost. Nimamo čarobne palice za vse, imamo pa zaupanje v Gospoda, da nas spremlja in nas nikoli ne zapusti. V težavah in razočaranjih, ki so pogosto navzoče pri našem pastoralnem delu, je potrebno, da ne izgubimo zaupanja v Gospoda in v molitev, ki to prizadevanje podpira. Ne pozabimo, da nam bo dana pomoč. Najprej od tistih, ki smo se jim približali in jih podprli. Delajmo dobro, ne da bi pričakovali povračilo. Sejmo in pričujmo. Pričevanje je začetek evangelizacije, ki se dotakne srca in ga preoblikuje. Besede brez pričevanja niso nič, nič ne veljajo. Pričevanje je tisto, ki prinaša in daje veljavnost besedi.

Hvala vam za vaše prizadevanje! Blagoslavljam vas in vas prosim, ne pozabite moliti zame, saj jaz moram veliko govoriti (papež se je zasmejal), da bom tudi jaz lahko prispeval svoj delež pri krščanskem pričevanju. Hvala.

Molimo k Mariji, Materi evangelizacije: Zdrava Marija…

Audio: