Msgr. Peter Štumpf v Bogojini:Ob gospodu škofu Jožefu smo vsi kot otroci
ob očetu
BOGOJINA (nedelja, 21. september 2014, RV) – Danes je mariborski upokojeni
škof msgr. dr. Jožef Smej obhajal železno mašo v župnijski cerkvi Gospodovega vnebohoda
v Bogojini. Ob tej priložnosti so se spomnili tudi 680 letnice župnije Bogojina. Železomašniku
je pridigal murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf.
Homilija msgr. Petra
Štumpfa Spoštovani rubinski mašnik, gospod škof dr. Jožef Smej, spoštovani
bogajnski župnik, dr. Stanislav Zver, spoštovani sobratje duhovniki in diakon Andrej,
spoštovane sestre redovnice, spoštovani predstavniki družbenega in kulturnega življenja
, spoštovani bogajnski farani, spoštovani vsi, ki ste prišli od drugod!
Družina Danes
je družinski praznik! In ko praznuje družina, je posebej lepo. Domačnost, prijaznost,
gostoljubnost ob praznikih družino povezujejo, poglabljajo vezi in dajejo moč za izzive,
ki jih pred nas postavlja življenje.
Družina je najlepše, kar je Bog ustvaril
na tej zemlji. V družini smo prejeli življenje. V družini smo prejeli vero. V družini
smo prejeli vzgojo – skratka vse tisto, kar smo postali. Iz očetovega in materinega
srca smo se napili ljubezni, ki jo lahko sedaj sami dajemo tudi drugim.
Vendar
družina ne more obstajati sama zase. Družina lahko živi in napreduje samo ob drugih
družinah. In tako več družin sestavlja veliko družino, ki ji pravimo tudi župnija
ali fara. Ta velika družina, župnija, je skupnost, ki se rojeva pri krstnem kamnu.
Že 680 let stoji krstni kamen v bogajnski cerkvi. Tisoči, ki so prišli na svet, so
tudi v Bogojini ob krstnem kamnu prejeli Božje življenje. Bog je hotel tudi to faro
napraviti za kraj svoje navzočnosti, zato je po svoji previdnosti dovolil, da tukaj
že stoletja stoji cerkev. To je skupni dom vseh družin. Tu smo vsi doma. Bela golobica
pravite vaši domači farni cerkvi. Mojster Jožef Plečnik je z župnikom Ivanom Bašem
in farani postavil na ta hrib svetišče, ki je vredno sijaja in časti Salamonovega
templja. To je dom za rodove stoletij.
Bela golobica Kot se spodobi
za tempelj, mora imeti duhovnike in mora imeti celo velikega duhovnika, maziljenega
z žlahtnim oljem, posvečenega po Svetem Duhu. Bogajnska cerkev - Bela golobica vse
to ima.
Kot je golobček po vesoljnem potopu očaku Noetu prinesel v kljunčku
oljčno vejico, znamenje novega življenja, je tudi Bela golobica – Plečnikova cerkev
pošiljala v svet mnoge maziljence – Kristusove duhovnike.
To so sinovi Cerkve,
ki sedaj vodijo ali pa so vodili fare po naši škofiji in drugod po Sloveniji. Nekateri
so celo kot misijonarji odhajali v daljne kraje, da bi tudi tam po njihovih besedah
in maziljenih rokah ljudje bili deležni Božjega življenja v veliki družini Božjih
otrok. Bela golobica – Plečnikova cerkev, je poslala v svet 33 duhovnikov, danes
še živih 7 in 24 redovnih sester, danes še živi 2. V svet je poslala tudi velikega
duhovnika – škofa dr. Jožefa Smeja. In veliki duhovnik, škof dr. Jožef Smej se danes
vračajo domov, v svojo domačo cerkev. Zato je danes družinski praznik. K nam, v družino
bogajnske fare, so se vrnili oče - častitljiv v letih, počasnega koraka, sključen
od bremen službe, a sijočih oči, vedrega duha, poln modrosti in dobrote. Prišli so
naš gospod škof iz širnih poljan Gospodovega vinograda, mariborske nadškofije, da
ob grobu očeta Jožeta in mame Ane, sestre Marije, brata Ivana, padlega na ruski fronti,
in tudi ob grobovih vseh drugih pokojnih bogajnski faranov, ter skupaj z nami, Bogu
prikažejo najsvetejšo daritev sv. maše, ki jo zvesto in nadvse pobožno vsak dan obhajajo
že 70 let. To je sveta maša zahvale Bogu in ljudem – za milost duhovniškega posvečenja
in služenja.
Gospod škof Jožef Ob gospodu škofu Jožefu smo vsi kot
otroci ob očetu. Zdi se mi, da smo v tej cerkvi tako kot pri družinski mizi, kjer
bi vsi radi govorili, vsi bi radi za praznik izrekli očetu zahvale in dobre želje,
vsi bi radi v en glas Bogu zapeli: »Hvala, hvala, hvala večnemu Bogu!
Bog ohranjaj in poživi nam našega gospoda škofa Jožefa!«
Gospod župnik,
dr. Stanko, hvala da ste nam z vašimi sodelavci danes omogočili moliti in peti Bogu
to hvalno daritev!
Prekmurska zgodovina ne pomni dogodka, ki smo mu danes priče.
Sveto pismo pravi, da je 70 let doba našega življenja, osemdeset, če smo krepki (prim.
Ps 90, 10). Med nami pa so škof, ki so že 70 let mašnik. Pomembnosti obeh obletnic
ste dobro dojeli bogajnski farani. Skupaj z gospodom župnikom, dr. Stankom, ste opravili
devetdnevnico na čast Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Bogojino, Bukovnico, Strehovce,
Ivance in Filovce ste z molitvijo, kulturnim utripom in celonočnim čaščenjem Najsveteješega
oltarnega zakramenta povezali v duhovni šopek za faro in za gospoda škofa Jožefa.
To je rubinasti šopek. Rubin je najlepši žlahtni kamen in je rdeč kot kri. In življenje
je v krvi.
Mislim, da v vsej 680 letni zgodovini bogajnske fare ni bilo dogodka,
ki bi vas tako povezoval, kot vas je povezala rubinska maša gospoda škofa Jožefa.
Družine, župnijske skupine, posamezniki, celo družbene in kulturne organizacije, vse
je utripalo v veri in v ljubezni do Jezusovega in Marijinega srca kot eno srce.
Zaljubljeno
srce bije močneje kot srce, ki ni tega ne občuti. Tudi vaša srca so močno utripala
za župnijo in gospoda škofa, ker so se ponovno zaljubila v presveti Srci. Postali
ste Božji zaljubljenci.
Zaljubljenost naj se nikakor ne ohladi. Brez zaljubljenosti
ni zakonskega in ni družinskega življenja. Drugačna je zaljubljenost mladih pred poroko
od zaljubljenosti novoporočencev. Drugačna je zaljubljenost novoporočencev od zaljubljenosti
zlatoporočencev. Tudi zaljubljenost ima svoja leta in svoj razvoj.
Biti in
ostati 70 let mašnik - ali ni to posledica zaljubljenosti v Jezusovo in Marijino
Srce? Ali ni to posledica zaljubljenosti tudi v Cerkev? Kako bi lahko nekdo bil mašnik
70 let, pa ne bi imel v srcu zaljubljenosti v živega Boga in tudi zaljubljenosti do
ljudi? Nemogoče! Gospod škof Jožef so že zelo zgodaj v srcu občutili Božji klic. V
mašnika so bili posvečeni, ko še niso bili stari 23 let.
Kaj so danes mladi
pri 23 letih? Mnogi še niti ne pričnejo živeti. Takrat, pred 70 leti pa so nekateri
že bili dušni pastirji, ali pa so se poročili in prevzeli odgovornosti za kmetije.
Tako korenito so se zaljubljali, da niso videli več druge možnosti: ali takoj postati
duhovnik ali redovnica, ali pa takoj postati krščanski mož in žena ter čim prej oče
in mati.
Evangelist Matej nam spregovori o Bogu kot o hišnem gospodarju. Večkrat
na dan gre najemat delavce, a vsem daje isto plačilo. Duhovni poklic je Božja izbira.
V tem je Bog svoboden. Božja pravičnost ni človeška pravičnost. Bog izbira in daje
talente.
Gospod škof Jožef so po končani gimnaziji v Soboti najprej pomislili,
da bi morebiti postali zdravnik. Toda spoznali so, da jih Bog vabi na delo v svoj
vinograd, ki je Cerkev. Zato so šli v bogoslovje v Maribor in zaradi vojnih razmer
v Sombotel. Rusi so vdirali na Madžarsko. Skupaj z drugimi slovenskimi in madžarskimi
bogoslovci so predčasno, na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1944, v škofovi kapeli,
prejeli mašniško posvečenje.
Gospod škof Jožef niso postavali brez dela. Učenje
jezikov, zgodovine, teologije, leposlovja, grških in latinskih klasikov, so nadaljeval
na vseh dušnopastirskih postajah v Dokležovju, Dobrovniku, Turnišču in v Soboti. Tako
so si spletali venec modrosti in kreposti okrog svojega srca. Z močnim duhovnim in
prepričljivim intelektualnim delom so dozoreli v enega največjih Slovencev. O njih
bodo morale teološka in humanistične znanosti nam in prihodnjim rodovom še veliko
razkriti in povedati.
Življenja in dela takratnega gospoda kanonika, mariborskega
stolnega kapitlja in generalnega vikarja, dr. Jožefa Smeja, ni mogel spregledati
niti sveti papež Janez Pavel II., ki jim je pred 31 leti naložil tudi breme škofovstva.
Gospod
škof Jožef so radi škof. Ne zaradi časti, ampak zaradi dela in naporov. Nič jim ni
odveč – nobena sveta maša, nobeno spovedovanje, nobene duhovne vaje, nobena slovesnost,
nobena pridiga, nobena pot v bolnišnico do bolnih in ubogih. noben pogreb znanih ali
neznanih ljudi. Vsa njihova mašniška in škofovska opravila nam dobesedno pomenijo
klicanje preroka Izaija: »Iščite Gospoda, dokler se da najti, kličite ga, dokler
je blizu« (Iz 55, 6)!
Še tisti, ki so do Cerkve nenaklonjeni, ob srečanju
z gospodom škofom Jožefom postanejo prijaznejši - ostre mislijo se spremenijo v občudovanje,
napadalne besede postanejo prizanesljivejše. Gospod škof so izvrsten poznavalec Svetega
pisma. Vendar so prav oni najlepši prevod evangelija, ki prepričljivo govori o Jezusu
vernim in nevernim. Knjige, ki so jih spisali gospod škof, so najbolj žlahtna in pristna
povest o prekmurskih ljudeh. Njihove knjige so razodetje prekmurskih dednih časti.
Gospod
škof Jožef so se povsem približali apostolu Pavlu, ki v svojem pismu Filipljanom zatrjuje:
»Kristus bo poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem, bodisi s smrtjo«
(Flp 1, 20). Bogata leta, ki so jih dočakali, nam pomenijo vztrajanje med nami. To,
da so med nami, je dobro za njih in za nas. Gospod škof Jožef nam še vedno prinašajo
bogate duhovne sadove.
Kristus se že 70 let pri vsaki sveti maši poveličuje
v gospodu škofu Jožefu. Nekoč so mi dejali: »Veš, dobro je, da vsak dan mašujemo.
Tako si mašniki in škofje moramo prizadevati, da brez greha stopamo pred oltar.
Brez vsakodnevne svete maše bi popuščali v vsem. Sveta maša nas ohranja v duhovni
in moralni kondiciji, da lahko ostanemo zvesti do konca.«
Lepo pri nas
rečemo duhovniku: mašnik. Sveta maša ni opravilo, ampak je življenje, smrt in vstajanje
s Kristusom. Sveta maša nas povezuje v edinost Cerkve, nam omogoča trdnost vere in
moč za zvestobo Kristusu do konca. Mašnik torej živi in pričuje to Kristusovo skrivnost.
V moči svete maše so gospod škof Jožef ostali zvesti duhovniškem in škofovskim
bremenom. V moči svete maše so ta bremena spremenili v prijeten dar Gospodu Jezusu.
Zato so še danes srečen duhovnik in srečen škof.
Vsi smo danes srečni. Dva
jubileja – 680 letnica bogajnske fare in 70 letnica mašništva gospoda škofa Jožefa
sta vzrok za srečo. Tudi to današnje praznovanje dokazuje, da je Bog, ki je Oče vseh,
z nami. Bog Oče nas ima rad, zato nas zbira v eno družino Božji otrok, kjer sta ljubezen
in sloga. Bog Oče je srečen, ker smo mi srečni. Sreča bogajnske fare je danes že okušanje
sreče v nebesih.
Sreča v družini je popolna, če je zraven tudi mama. Vemo,
da brez mame v družini ne gre. Če ni mame, je družina obubožana. Tudi škof Jožef,
čeprav častitljiv v letih, še vedno imajo radi mamo. V molitvi vsak dan kličejo k
Materi Mariji: »Milosti polna, spomni se!«
Mati Marija naj ostane doma
po vseh družinah in kot milosti polna izprosi iz te župnije od Boga tudi nove duhovne
poklice, verne in poštene može in žene, da bo lahko farna cerkev - Bela golobica
tudi naprej Božja hiša in dom za vse nas – dom, ki ima dvoje vrat: ena vrata skozi
krstni kamen vodijo v Cerkev, druga vrata skozi tabernakelj na oltarju pa vodijo v
nebesa.