Papež na srečanju z verskimi voditelji: Kdor je gotov glede lastnih prepričanj,
nima potrebe po vsiljevanju drugemu
TIRANA (nedelja, 21. september 2014, RV) – »Pristno verstvo je vir miru
in ne nasilja,« je papež Frančišek povedal med srečanjem s predstavniki verskih
skupnosti. Dogodek je potekal popoldne na katoliški univerzi Naša Gospa dobrega sveta
v Tirani. Udeležili so se ga voditelji šestih večjih verstev, ki delujejo v Albaniji;
to so muslimanska skupnost, skupnost bektaši, katoliška, pravoslavna, evangeličanska
in judovska skupnost.
Preden se je z vsemi osebno pozdravil, je papež vse skupaj
tudi nagovoril. Spomnil je, da je Albanija bila žalostna priča nasilja, ki ga lahko
povzroči samo prisilna izključitev Boga iz osebnega in skupnostnega življenja. »Ko
se hoče v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, se konča s češčenjem
idolov, in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano,
njegove pravice kršene,« je dejal Frančišek. »Vi dobro veste, v kakšne brutalnosti
lahko vodi odvzem svobode vesti in verske svobode in kako se iz te rane rodi popolnoma
osiromašena človeškost, saj je prikrajšana za upanje in za ideale.«
Spremembe,
ki so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so imele tudi pozitivne
posledice, kot je na primer oblikovanje pogojev za dejansko versko svobodo. To je
vsaki skupnosti omogočilo, da je oživila izročila, ki kljub neusmiljenemu preganjanju
niso nikoli ugasnila. Prav tako so vsi lahko ponudili pozitiven prispevek k moralni
rekonstrukciji države, prej kot ekonomski. Frančišek je spomnil na besede sv. Janeza
Pavla II. med njegovim obiskom Albanije leta 1993: »Verska svoboda ni samo
dragoceni Gospodov dar tistim, ki imajo milost vere: je dar za vse, ker je osnovna
garancija vsakega drugega izraza svobode. Nič nas bolj kot vera ne spominja, da če
imamo enega samega stvarnika, potem smo vsi bratje! Prava verska svoboda se
izogiba skušnjavi nestrpnosti in sektaštva ter pospešuje drže spoštovanja in konstruktivnega
dialoga.«
Ne moremo, da ne bi priznali, je izpostavil papež Frančišek,
da je nestrpnost do tistega, ki ima drugačna verska prepričanja, zahrbten sovražnik,
ki se danes kaže po različnih delih sveta. »Kot verniki moramo biti prav posebej
pazljivi, da se bosta vernost in etika, ki ju živimo s prepričanostjo in pričujemo
z gorečnostjo, vedno izražali v držah, ki so vredne skrivnosti, ki jo hočeta počastiti.«
Obenem pa moramo odločno zavrniti kot neresnične vse tiste oblike, ki predstavljajo
izmaličeno rabo religije. »Pristno verstvo je vir miru in ne nasilja! Nihče
ne more uporabiti ime Boga za izvajanje nasilja! Ubijati v imenu Boga je veliko bogoskrunstvo!
Diskriminirati v imenu Boga je nečloveško,« je poudaril papež.
Nadaljeval
je, da verska svoboda ni pravica, ki jo lahko zagotovi zakonodajni sistem, čeprav
je tudi to nujno. Verska svoboda je predvsem skupni prostor, okolje spoštovanja in
sodelovanja, ki ga je treba graditi s soudeležbo vseh, tudi tistih, ki nimajo nobenega
verskega prepričanja. Papež je pri tem nakazal dve osnovni drži, ki lahko koristita
pri pospeševanju te temeljne svobode.
Prva je, da v vsakem človeku, tudi v
tistih ki ne pripadajo verskemu izročilu, vidimo brate in sestre ter ne tekmece in
še manj sovražnike. »Kdor je gotov glede lastnih prepričanj, nima potrebe po vsiljevanju,
pritiskanju na drugega: ve, da ima resnica lastno moč izžarevanja.«Druga
drža pa je zavzemanje za skupno dobro. Kadar pripadnost lastnemu verskemu izročilu,
vedno bolj daje rast prepričljivemu, velikodušnemu in nesebičnemu delu za celotno
družbo, gre za pristno uresničevanje in razvoj verske svobode. Ta se pokaže kot potencial,
ki bogati človeško družino s svojim postopnim izvajanjem. »Bolj smo v službi drugih,
večja je svoboda!«
Poglejmo okrog sebe, je proti koncu govora spodbudil
papež Frančišek. Kako velike so potrebe revnih, kolikšno pot še morajo prehoditi naše
družbe proti bolj razširjeni družbeni pravičnosti, proti vključujočemu ekonomskemu
razvoju! Kako zelo človeški duh potrebuje, da ne izgubi pred očmi globokega smisla
življenjskih izkušenj in obnovljenega upanja! Na teh področjih delovanja lahko moški
in ženske, ki jih navdihujejo vrednote njihovega verskega izročila, dajo pomemben
in nenadomestljiv prispevek. »To so tla, ki so še posebej rodovitna za medverski
dialog,« je zatrdil.
Posvaril je še pred relativizmom in izpostavil osnovno
in zelo jasno načelo: »Ni mogoče dialogizirati, če se ne izhaja iz lastne
identitete. Brez identitete ne more obstajati dialog.« Bil bi to dialog-fantazma,
dialog v zraku, ki ničemur ne služi. Vsak med nami ima lastno versko identiteto, in
tej naj je zvest. Gospod pa je tisti, ki ve, kako voditi zgodovino. »Izhajajmo
iz lastne identitete in se ne pretvarjajmo, da imamo neko drugo … To je relativizem,«je zatrdil papež Frančišek. »Kar nas povezuje, je pot življenja, je dobra volja.«
Izhajati torej iz lastne identitete in delati dobro bratom in sestram. »Kot
bratje hodimo skupaj,« je povabil. »Vsak med nami naj pričuje o svoji
identiteti drugemu in se pogovarja z drugim. Dialog lahko potem gre
naprej na področje teoloških vprašanj, kar je lepo. A bolj pomembno je, da
skupaj hodimo, ne da bi izdali lastno identiteto, ne da bi jo zamaskirali, brez hipokrizije.«