V Novem mestu nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije ter škofijski
dan za duhovne poklice
NOVO MESTO (nedelja, 21. september 2014, RV) – Danes v ljubljanski metropoliji
obhajajo nedeljo svetniških kandidatov. Letošnje praznovanje je posebej posvečeno
spominu na častitljivega Božjega služabnika – skopskega škofa dr. Janeza Frančiška
Gnidovca, ki je bil doma iz novomeške škofije in se je šolal v Novem mestu. Zato
je osrednja slovesnost potekala v novomeški stolnici. Po molitvi rožnega venca je
slovesno sveto mašo ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil apostolski nuncij v
Republiki Sloveniji, msgr. Juliusz Janusz, pridigal pa je novomeški škof Andrej
Glavan. Po sveti maši je bila v stolnici še krajša akademija. Ta dan pa je bil
za novomeško škofijo obenem tudi molitveni dan za duhovne poklice. Ob tej priložnosti
so med sveto mašo štirje novomeški bogoslovci sprejeti med kandidate za diakonat in
prezbiterat.
Svetniški kandidati ljubljanske metropolije so: - častitljivi
Božji služabnik dr. Janez Frančišek Gnidovec, škof v Skopju, znan po svoji
osebni svetosti in skromnosti, - častitljivi Božji služabnik Friderik Irenej
Baraga, predan misijonar med Indijanci v Severni Ameriki in prvi škof škofije
Marquette, - dr. Anton Strle, profesor dogmatike na ljubljanski Teološki
fakulteti, znan po svoji globoki veri in askezi, - salezijanec Andrej Majcen,
misijonar v Vietnamu in na Kitajskem, »vietnamski Don Bosko«, - Anton Vovk,
preizkušeni ljubljanski nadškof v obdobju komunističnega preganjanja Cerkve v Sloveniji.
Audio
uvoda v mašo:
Homilija
msgr. Andreja Glavana Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi,
spoštovani višji redovni predstojniki in redovnice,dragi kandidati, ki boste sprejeti
med pripravnike za diakonat: Matej, Boštjan, Štefan in Roman, dragi bogoslovci, spoštovani
starši, bratje, sestre in drugi sorodniki kandidatov, dragi molilci za duhovne poklice,
dragi bratje in sestre!
Božja Beseda današnje 25. nedelje med letom je kar
primerna za dogodke, ki jih obhajamo; za nedeljo svetniških kandidatov in za dan molitve
za duhovne poklice ter sprejem kandidatov naše škofije za diakonat in prezbiterat.
Vsi
svetniški kandidati so bili navdušeni vzgojitelji, pospeševalci in molivci za nove
duhovne poklice. Škof Baraga iz daljnih severnoameriških indijanskih misijonov ob
Velikih jezerih je moledoval in vabil iz Slovenije in drugih Avstrijskih dežel nove
misijonarje. Nadškof Vovk v velikem pomanjkanju duhovnikov po 2. svetovni vojni ni
zamudil nobene priložnosti, da je navduševal za nove duhovne poklice in se je vsakega
novomašnika, ki ga je posvetil, otroško veselil.
Misijonar Majcen, ta kitajski
in vietnamski don Bosco, je bil vzgojitelj mnogih duhovnikov in so ga klicali kar
patriarh. Prof. dr. Strle, ta asketski profesor mnogih generacij duhovnikov, veliki
trpin, vnet spovednik, je z velikim zanimanjem, včasih tudi s skrbjo, spremljal mnoge
duhovnike.
Da ne govorim o škofu Gnidovcu, kateremu je posebej posvečena današnja
nedelja svetniških kandidatov. On je kot direktor škofovih zavodov vzgojil veliko
duhovnikov in mnogo drugih slovenskih izobražencev. Njegov dijak je bil tudi poznejši
škof Anton Vovk, eden od naših svetniških kandidatov. Duhovnike je vzgajal tudi kot
podravnatelj bogoslovcev Misijonske družbe, kot ravnatelj notranjega semenišča in
noviciata MD. Pozneje, kot skopsko-prizrenski škof je ustanovil in z očetovsko skrbjo
bdel nad malim semeniščem. Večkrat je kar beračil za duhovnike, ki mu jih je primanjkovalo.
Vsak škof se lahko ob bolečini in skrbi zaradi pomanjkanja duhovnikov obrne nanj in
bo našel priprošnjika.
Vsem svetniškim kandidatom je bil Kristus, kot pravi
apostol Pavel v današnjem berilu, življenje, smrt pa dobiček in dokončanje bogatega
in vzornega življenja polnega raznovrstnih sadov in herojskih kreposti. Za vse lahko
rečemo, da njihove misli niso bile misli po logiki tega sveta in da so bila njihova
pota daleč od posvetnih in v ta svet zagledanih ljudi.
Dragi bogoslovci!
V naših svetniških kandidatih imate vzvišen zgled:
- Škof
Baraga, prvi škof Marquettske škofije, zgled nadčloveških naporov v skrajnem uboštvu,
a vendar je bil srečen duhovnik. Neki italijanski misijonar je Baraga obiskal v neki
preprosti kolibi na misijonski postojanki, v kateri je moral ob nalivih ob molitvi
razpeti celo dežnik. Zapisal je: Baraga sem našel srečnega kot v raju.
- Majcen,
zgled neomajnosti, neustrašenosti tudi v časih preganjanj, a z veliko ljubeznijo do
ljudi, za katere se je žrtvoval.
- Škof Vovk, zgled veselega, ponižnega
sprejemanja ponižanj, trpljenja, celo mučenj in v prenašanju posledic zažiga tu v
Novem mestu.
- Prof. Strle, vzor pridnosti, ki gotovo ne bo dajal odgovora
za nobeno izgubljeno uro, ki je ne bi uporabil za študij, molitev, pisanje ali za
spovednico.
- Škof Gnidovec sveti vsem duhovnikom kot neutrudni častilec
Svetega Rešnjega Telesa, neutrudni usmiljeni Samarijan za ranjene vojake v 1. svet.
vojni. V Škofovih zavodih, ki so postali bolnica, se je učil celo madžarskega jezika,
da je lahko spovedoval in tolažil ranjence v jeziku vseh tedanjih avstroogrskih narodov.
Bil je skrbni oče duhovnikov, strog in skromen do sebe, a mil in odpuščajoč do drugih,
čeprav je znal biti tudi odločen, ko je šlo za pravice Cerkve ali zapostavljenih narodnih
manjšin.
Gnidovčev sloves svetništva se je začel že v dijaških letih – gimnazijskih
in pozneje semeniških. Sošolec Ivan Mihelčič je pričal, da je že kot dijak pridno
študiral, se vestno držal reda, ki so ga zahtevale gospodinje, pri katerih so mladi
dijaki stanovali. Janko Mlakar, sošolec iz bogoslovja, je trdil, da so sošolci že
v semenišču v njem videli slovenskega sv. Alojzija. Tudi ko je bil kaplan na župnijah
so ga klicali tako. Pri maševanju so vsi takoj opazili njegovo izredno zbranost. V
Škofovih zavodih so se nekaterim dijakom včasih zdele njegove izredne duhovne zahteve
previsoke. Profesorji in prefekti so ga opravičevali: »To je svetnik, pa želi,
da bi tudi vi svetniško živeli.« A vse, kar je delal in učil, je bilo zelo naravno
in neprisiljeno.
Njegov zgled nesebičnega duhovniškega življenja, vztrajnega
molivca in njegova svetost, ki jo je v zavodu izžareval, je po pričevanju nekdanjih
zavodarjev mnogim brez vsiljevanja in celo brez besed pokazala pot v duhovniški poklic.
Ko je že kot ugleden ravnatelj zavoda in profesor latinščine vstopil v noviciat Misijonske
družbe, so vsi občudovali njegovo izredno ponižnost.
Pozneje kot škof v škofiji,
ki je bila v primeri s slovenskimi zelo uboga, se je odlikoval, da je iskal in obiskoval
družine, raztresene po širnih hribih in dolinah. S pastoralnimi obiski je iskal in
spodbujal tudi nove duhovne poklice in zanje v molitvi ure in ure trkal na Božje Srce.
Oznanjal
je ne le z gorečo besedo. Ljudi je nagovarjal že s svojo osebno skromnostjo. Njegova
osebnost je bila že sama najboljša pridiga. Zato so se verniki lahko obračali nanj
v vseh zadevah kot otroci k svojemu očetu.
Doživljal pa je tudi križe in razočaranja.
Bolel ga je zlasti neuspeh pri skrivnih katoličanih, ki so še iz dolge turške dobe
doma sicer molili in živeli kot kristjani, na zunaj pa so se kazali kot muslimani.
Bolela ga je tudi needinost med albanskimi in duhovniki drugih narodnosti.
Kljub
pastoralni in duhovni usmerjenosti pa je tudi gradil zelo veliko cerkva, župnišč,
samostanov. Sam skromen in ubog se za te namene ni sramoval niti beračiti po Sloveniji
in Ameriki in drugod. Nekoč je v sproščenem razgovoru z duhovniki dejal: »Ko duhovnik
umre, ne sme imeti ne greha, ne denarja in ne dolgov.« Msgr. Zakrajšek, eden najzvestejših
spremljevalcev mu je ponagajal, in ga ob tem vprašal, kaj misli o sebi. In na pol
v šali je odgovoril: »Za prvo stvar bi morda še šlo, za drugo sem siguren – denarja
nimam, za tretjo me skrbi. Ne smem še umreti, ker imam še nekaj dolgov.« Danes
se veliko govori o ubogi Cerkvi za uboge. Gnidovec ni bil ubog le po sili razmer.
On bi hotel biti ubog, tudi če bi živel sredi premožnih ljudi.
Dragi kandidati
za diakonat in prezbiterat: Matej, Boštjan, Štefan in Roman! V škofu Gnidovcu, našem
dolenjskem rojaku, imate velik in svetniški vzor in lik svetega duhovnika. Danes bi
tudi škof Gnidovec še v nekaterih stvareh drugače ravnal. A v gorečnosti za duše,
v skromnosti, v popolni predanosti ga lahko posnemamo tudi v našem času. Svetništvo
je nesmrtno.
Ne le njegovo življenje, tudi Mati Terezija je pričevala za Gnidovčevo
svetništvo takole: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem
imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem
odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel:
’V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo
Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju. Prepričana
sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.«
Dragi kandidati
za sveti red: če hočete biti v življenju sečni, če boste želeli, da bi vam v duhovnem
poklicu še kdo od mladih sledil, naj tudi vam bo Jezus vse v vašem življenju.
Amen.
Audio
homilije msgr. Andreja Glavana:
Audio obreda
sprejema med pripravnike za diakonat in prezbiterat: