Ganske škofe na ad limina apostolorum sprejel tudi papež Frančišek
VATIKAN (torek, 23. september 2014, RV) – Na avdienci s papežem Frančiškom
so danes bili ganski škofje, ki se te dni v Vatikanu mudijo na obisku ad limina apostolorum.
Sveti oče v govoru, ki je škofom bil izročen v branje, zapiše, da škofje kot pastirji
Cerkve, ki jo je Gospod ustanovil, da bi bila luč narodom, svoji domovini prinašajo
Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. To počnejo z oznanjanjem vesele
novice, obhajanjem zakramentov in vodenjem Božjega ljudstva s ponižnostjo in predanostjo.
»Na ta način katoliška skupnost v Gani, zvesta Gospodovi zapovedi in pod vašim
vodstvom, bogati družbo z razglašanjem dostojanstva vsake človeške osebe in s pospeševanjem
celostnega človekovega razvoja,« poudari papež. Spomni na sinodo o Afriki, ki
je potekala leta 2009 ter izpostavi pomen vsakodnevnega spreobrnjenja, da bi »vse
naše misli, besede in dejanja bili preobraženi z milostjo« in bi pod vodstvom
Svetega Duha postajali vedno bolj »sinovi Očeta, bratje Sina in očetje skupnosti«.
Delo spreobrnjenja in evangelizacije ni lahko, a prinaša dragocene sadove
za Cerkev in svet, nadaljuje Frančišek. Iz duhovne vitalnost vernikov izhajajo številne
karitativne, zdravstvene in vzgojne dejavnosti ter dela za pravičnost in enakost.
Različne storitve, ki se jih nudi v imenu Boga, predvsem revnim in šibkim, so po papeževem
prepričanju odgovornost celotne lokalne Cerkve in pod čuječnim bdenjem škofov. Frančišek
pri tem izpostavi pomembnost zdravstvene oskrbe, ki jo Cerkev zagotavlja ne samo v
Gani, ampak po vsej Zahodni Afriki, ki v tem času trpi zaradi ebole.
Sveti
oče v nadaljevanju ganske škofe spodbudi, naj so do svojih duhovnikov kot očetje,
naj jim lajšajo bremena in jih vodijo z nežnostjo. Ne pozabi na posvečene osebe in
katehiste laike, od katerih je v veliki meri odvisna evangelizacija v Gani. Prav tako
poudari pomemben prispevek Cerkve v Gani k celostnemu razvoju posameznikov in celotnega
naroda ter doda, da pa ji pogosto primanjkuje materialnih sredstev za izpolnjevanje
svojega poslanstva. Škofom ponudi dve osnovni načeli: da je z materialnimi sredstvi
treba ravnati pošteno in odgovorno ter da je materialna revščina lahko priložnost,
da se več pozornosti usmeri na duhovne potrebe ljudi.
Papež ob koncu v ospredje
postavi ekumensko in medversko sodelovanje ter škofe spodbudi, naj se povezujejo
z voditelji drugih krščanskih cerkva in verskih skupnosti. »Ekumensko in medversko
sodelovanje, ko se ga goji s spoštovanjem in odprtim srcem, prispeva k družbeni ubranosti
države ter omogoča rast v razumevanju dostojanstva vsake osebe in v
doživljanju skupne človeškosti.«