Grottaferrata: Konferenca, posvečena duhovnosti Caravaggia

GROTTAFERRATA (četrtek, 25. september 2014, RV) – Duhovnost Caravaggia je bila osrednja tema konference, ki je v ponedeljek potekala v kraju Grottaferrata blizu Rima. O slavnih umetnikih pogosto obstajajo mnoge neresnične legende, kar je bil tudi povod za tokratni dogodek. Temo le-tega je za Radio Vatikan predstavil eden izmed predavateljev, Rodolfo Papa, sicer profesor na Papeški univerzi Urbaniana:

»Umetniški izrazi umetnikov renesanse, tako kot tudi tistih iz obdobja pozne renesanse, manierizma, prvih let 17. stoletja, pa vse do baroka, se vedno jasno sklicujejo na določene pomene. Tako slike lahko prebiramo, kot da bi bile napisana besedila. In ko beremo ta besedila, lahko najdemo poln pomen, ki je v Caravaggiovem primeru povezan z visoko teologijo.« V današnjem času kroži veliko informacij o posameznih avtorjih. Najlažje dostopne so žal zlasti tiste, ki niso zanesljive. Le po podrobnem in analitičnem študiju besedil, zgodovine in biografij je mogoče ugotoviti, kaj je bilo res in kaj ne.

Caravaggio, kot je nadaljeval Papa, je bil sicer res nesporno neprilagojena osebnost. Med drugim je bil soudeležen v krvavih sporih. V zgodovini najdemo več značajev, podobnih njegovemu. Caravaggio pri tem ni bil izjema. Vendar pa je nesporno tudi dejstvo, da njegova dela izžarevajo globoko duhovnost. Težko si je predstavljati, da bi bila umetnikova notranjost do le-tega povsem ravnodušna. In Papa meni, da zares ni bila ravnodušna, temveč da je res ravno nasprotno.

»Imamo pričevanje o dejstvu, da je Caravaggio molil, da je sodeloval celo pri štirideseturnih molitvah, da je bil tesno povezan s krogom oratorijancev, da je bil povezan s pavperistično kulturo, s svetim Karlom Boromejskim …« Konferenca je torej želela izpostaviti vidik, ki je povsem drugačen od običajnega pogleda na umetnostno zgodovino. Ta trdi, da je bila večina umetnikov, ki so delali za Cerkev, bodisi ateistov bodisi ravnodušnih do cerkvenih zadev, a da so kljub temu za Cerkev naredili mojstrovine. Pomembno je soočiti se s tem vprašanjem, saj ta razdalja med umetnikom in končnim izdelkom, ki povezuje teološka besedila, premišljevanje, kontemplacijo, kateheze – kot je zaključil Rodolfo Papa – predstavlja problem tudi danes, ko naročnik izbira avtorja med sodobnimi umetniki in je kriterij žal pogosto le njegova slava.

Audio: