Papež Frančišek sprejel udeležence plenarnega zasedanja Sveta evropskih škofovskih
konferenc
VATIKAN (petek, 3. oktober 2014, RV) – »Koliko bratov in sester, koliko
situacij, koliko kontekstov, tudi najtežjih, potrebuje luč evangelija!« Tako je
papež Frančišek opozoril udeležence plenarnega zasedanja Sveta evropskih škofovskih
konferenc, s katerimi se je srečal danes. Njihovo zasedanje poteka od 2. do 4. oktobra,
in sicer na temo Družina in prihodnost Evrope.
Papež jih je v govoru,
katerega jim je izročil v branje, spomnil, da kot pastirji, ki so blizu svojemu ljudstvu
in so pozorni na potrebe ljudi, dobro poznajo zapletenost scenarija in pomen izzivov,
s katerimi se tudi v Evropi sooča poslanstvo Cerkve. Le-ta je poklicana biti Cerkev
»v izhodu«, gibati se mora iz središča naproti periferiji. O slednjem je sveti
oče pisal tudi v apostolski spodbudi Veselje evangelija, glede katere se je
škofom zahvalil za zavzetost, s katero so jo sprejeli. To je med drugim »znamenje
občestva in edinosti Cerkve«.
Nadaljevanje govora je papež Frančišek posvetil
temi plenarnega zasedanja. Ta predstavlja priložnost za razmislek, kako ovrednotiti
družino kot dragocen vir za pastoralno prenovo. »Zdi se mi pomembno, da pastirji
in družine delajo skupaj, v duhu ponižnosti in iskrenega dialoga, da bi župnijske
skupnosti postale 'družina družin'.« V tem kontekstu so se znotraj posameznih
lokalnih Cerkva že razcvetele zanimive izkušnje, ki jim je potrebno nameniti pozornost
in razširiti sodelovanje z njimi. Papež je omenil zaročence, ki resno živijo pripravo
na zakon; poročene pare, ki so začasno sprejeli otroke drugih ali so jih posvojili;
skupine družin, ki si v župnijah ali v gibanjih medsebojno pomagajo na poti življenja
in vere; ter različne izkušnje družinske pastorale in političnega ter družbenega zavzemanja
za podporo družini.
Sodelovanje med pastirji in družinami, kot je papež Frančišek
nadaljeval, se razvija tudi na področju vzgoje. Družina sama po sebi, če dobro izpolnjuje
svoje poslanstvo v odnosu do vseh članov, je »šola človečnosti, bratstva ljubezni
in občestva«. Na ta način pripravlja zrele in odgovorne državljane. »Odprto
sodelovanje med cerkveno stvarnostjo in družino je naklonjeno zorenju duha
pravičnosti, solidarnosti, miru in tudi poguma pri lastnih prepričanjih.« Pri
tem sodelovanju gre torej za pomoč staršem v njihovi odgovornosti za vzgojo otrok,
za zaščito njihove pravice, da jim omogočijo vzgojo, ki se jim zdi najbolj primerna.
Starši so namreč prvi in glavni vzgojitelji svojih otrok, zato imajo pravico, da jih
vzgajajo v skladu z lastnimi moralnimi in verskimi prepričanji.
Govor je papež
zatem sklenil s povabilom škofom, da bi si še naprej prizadevali za občestvo med Cerkvami
v Evropi in bi tako olajšali primerno sodelovanje za rodovitno evangelizacijo. Povabil
jih je tudi, naj bodo »preroški glas« znotraj družbe, zlasti tam, kjer proces
sekularizacije govor o Bogu odrinja vse bolj na stran.