• Home Archivio

Msgr. Peter Štumpf v Teharjah: Kako mukotrpno je odkrivanje resnice! Vendar resnica se mora zgoditi! Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila!

TEHARJE (nedelja, 5. oktober 2014, RV) – Na Teharjah sta danes potekali maša in obletna spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Mašo je ob 11.00 daroval ob somaševanju drugih duhovnikov murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf. Govornika v okviru kulturnega progama, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza, pa sta bila dr. Franc Zabukovšek in prof. Jurij Pavel Emeršič.


Homilija msgr. Petra Štumpfa
Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, pevke in pevci mešanega pevskega zbora celjske stolne župnije, sestre in bratje v Kristusu!

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je Cerkev rad primerjal z vinogradom. To Božje polje, zasajeno z dušami ljudmi, je smatral za svoje največje veselje. Dolžnost dobrega oskrbnika ga je gnala do skrajnih naporov. Obetal si je dobre sadove – čim več ljudi pridobiti za Boga.

Kot sin kmečkih staršev je dobro poznal zakonitosti vinograda. Garanja pri tem oskrbništvu ne manjka – še posebej zaradi nepredvidljivih bolezni in vremenskih nevšečnosti. Vinogradnik mora biti odločen, vedno pripravljen, da gre v vinograd in tam poseka bolne trse, obreže mladike, če je potrebno celo zredči grozdje. Če tega ne stori, sadov ni. Vinograd propade in nima več vrednosti.

Slomšek je bil odločen pri upravi Božjega vinograda. Ker je živel v odločilni uri tudi za slovenstvo, je videl, da mora ukrepati. Ljudem dati slovenske knjige, jih utrditi v veri, jim dati jasne moralne vrednote in jih tako povezati v močno narodno skupnost. Ni se obotavljal celo preseliti Božjega vinograda – škofijo, v Maribor. Slomšek je tako omogočil zedinjeno Slovenijo.

Še bolj kot ozemeljska celovitost je bila pri tem pomembna povezanost ljudi. Slomšek je že takrat čutil nevarnosti za Slovence. Bil je za napredek, zavračal pa je revolucijo. Ljudi je svaril pred strastmi, ki so v ljudeh netile sovraštvo do tedanjega družbenega reda in do voditeljev. V nasilju in krvi za Slomška ni bilo napredka, ampak samo neizmerno gorje in revščina.

Kot kristjan in škof je čutil dolžnosti, da ohranja med ljudmi red, mirno razpoloženje in v njih prebuja voljo do napredka v blaginji. Ogibal se je politiziranju in raje ljudem dajal napotke za zdravo družinsko in narodno življenje. Dom in družina sta kot zdrava celica, ki omogoča zdravje narodu. Slomšek zato zakonce vabi k dolžnostim do verskega življenja in do verske vzgoje otrok. Pogosto je svaril: »Slaba vzgoja, je slabih časov mati!«

Slomšek je zaznal grožnje nevere, ki jo je smatral za gnil madež na duhovno bolni družbi. V neveri je gledal razjedajočega črva na deblu vsake resnične sreče. Socializem in komunizem je okrivil zaničevanja Božjih in človeških pravic, kjer hočejo brez zakonov deliti, brez dela in zaslužka samo uživati, kar privede človeško družbo v propad. Rešitev za družbo je videl samo v popolni vrnitvi k Bogu (prim F. Kosar, A. M. Slomšek, CMD 2012, 274).

Slomškova opozorila so v liberalnih krogih odmevala v posmeh. Toda osemdeset let po njegovi smrti, se je Slovencem zgodila tragedija, na katero si najbrž niti Slomšek ni upal pomisliti – bratomorstvo. Tega niso več mogli preprečiti niti štirje veliki verski dogodki v Ljubljani: V. katoliški kongres leta 1923, že naslednje leto Marijanski kongres, leta 1935 II. jugoslovanski evharistični kongres in leta 1939, torej neposredno pred 2. svetovno vojno, VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Viri poročajo, da so duhovna dogajanja na teh shodih bila temeljita. Štirikrat je bila v Ljubljani navzoča skoraj vsa duhovna in intelektualna elita Slovenije, da si okrepi vero. Skoraj ni bilo človeka, vernega in nevernega, ki bi ne mogel dojeti osnovnega sporočila teh dogodkov: vsi smo bratje in sestre v Kristusu.

Komaj so ti verski dogodki minili, se je že brat postavil proti bratu, sosed proti sosedu, Slovenec proti Slovencu. Prej združeni po cerkvah v molitvi in pri sveti maši, nato sprti v sovraštvu in razdeljeni. V Sloveniji so nastala taborišča po nacističnem, fašističnem in boljševističnem modelu. Njihov namen je bil en sam: uničiti brata in sestro. Tako je nastalo tudi taborišče na Teharjah.

Priče so mi povedale, da so na tem kraju, v taborišču bili skupaj ljudje: eni kot stražarji in mučitelji, drugi kot taboriščniki in žrtve – nekoč pa skupaj v isti cerkvi pri verskem nauku in v isti cerkvi pri nedeljski sveti maši.

Stražarji in taboriščniki – mnogi so imeli družine. Doma so jih hrepeneče čakale žene ali možje. Doma so jokali otroci. Vendar so eni možje tukaj ubijali, drugi možje in žene pa so tukaj umirali. Zakaj?

Teharsko tragiko lahko razumemo samo v besedah papeža Frančiška, ki jih je pred kratkim povedal v Albaniji in so po sporočilu povsem enake Slomškovim nekdanjim opozorilom: »Ko se hoče v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, se konča s čaščenjem idolov, in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano, njegove pravice kršene.«

Če ni dostojanstva in pravic, ni več identitete. Tudi taboriščnikom na Teharjah so zaradi ideologije odvzeli identiteto. Niso več smeli biti to, kar so: ljudje. Spremenili so jih v brezosebno maso za uničenje. Tukaj se je ubijalo in umiralo samo zaradi sovraštva – zaradi primitivnega, brezumnega sovraštva. Sovraštva, ki je ušlo kontroli čustev, in se razbesnelo v strast. Sovraštvo do enega pa kmalu preraste v sovraštvo do vseh. Vojna pa je kot povodenj. Poplave sovraštva ni več mogoče zajeziti. Grozote se umirijo šele, ko je vse uničeno.

Sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem. Nasilje sovraštvo samo še povečuje. Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik.

Sovraštvo ima zakonitosti atomske bombe. Eksplodira šele pri visoki temperaturi, ki jo sprosti vžigalnik. Tudi sovraštvo lahko eksplodira pri visoki temperaturi, ki jo podžgejo strasti, prebujene od skrajnih ideologij. Nad tem pa je treba biti buden. Slomšek je bil buden, zato je opozarjal ljudi, naj ne nasedajo idejnim novotarijam.

Pri ogibanju sovraštvu ima krščanska identiteta močan pomen – je kot cesta, je pot, kjer ostajamo z Jezusom. Kdor ostaja z Jezusom se zmore ogniti sovraštvu.

Evangelist Matej nam je danes povedal, da so viničarji ubili dediča vinograda. Sovraštvo do gospodarja vinograda so podvojili: zasovražili so tudi njegovega sina in se polastili vinograda. Krivična polastitev dediščine je bila samo še posledica njihovega sovraštva (prim. Mt 21, 33-43).

Podobno je bilo po vojni pri nas - najprej pobiti, nato se polastiti. Ubijalci niso odvzemali pobitim lastnine samo zato, ker so bili pohlepni. Odvzem lastnine nekomu pomeni ponižanje. Lastnina pomeni dostojanstvo in ponos. Lastnina pomeni prednike in njihovo čast. Razlastiti nekoga, mu vzeti lastnino, dobesedno pomeni, uničiti ga – eksistencialno in človeško. Razlastitev pomeni izbrisati iz družbe in končno tudi iz spomina.

Tudi tisti, ki so ostali živi in so jih razlastili, so bili uničeni. Taki ljudje so bili ožigosani s poniževalnimi pridevki. Njihovi otroci so trpeli ponižanja po šolah. Za takšne ni bilo prihodnosti. In to je povzročilo tudi nove politične in ekonomske eksoduse v tujino.

Tragična drama slovenskega naroda odseva v današnjem evangeliju. Toda Jezus, ki sebe predstavi kot gospodarjevega sina, se ne da. Čeprav ga bodo ubili, bo prav njegova smrt postala vogelni kamen (prim. Mt 21, 42). Sam je moral doživeti in preživeti dramo sovraštva tistih, ki ga niso sprejeli. Sovražni Judje so Jezusa zlorabili in ga Rimljanom predstavili kot političnega nasprotnika. V resnici pa ga niso sprejeli zaradi ošabnosti. Raje so se držali toge tempeljske tradicije, ki jim je omogočala varno zavetje v grešnih navadah. Niso zmogli sprejeti resnice o sebi in se spreobrniti. Bali so se svobode, ki jim jo je ponujal Jezus. Raje so ostali v suženjstvu sovraštva.

Jezus se sovraštvu ni pustil premagati. Ponižanje in smrt na križu je spremenil v zmago. Poteptanost se je spremenila v rodovitnost. Seme, ki je umrlo, je rodilo sad večnega življenja – ne samo za Jezusove učence, ampak tudi za njegove tožnike in ubijalce.

Po svojem vstajenju od mrtvih je Jezus pustil svojo srčno rano odprto. Ni je zacelil. Ta rana je dokaz, da večno živi. Toda ta rana ga boli. Vsakič, ko poči puška in naredi nekomu smrtno rano, Jezusova rana ponovno zakrvavi. Krvavela bo do konca sveta v vseh mučencih.

Zaradi Jezusove srčne rane mučenci ne padejo v grob in tam ne strohnijo, ampak prav skozi to rano vstopijo v vstajenje od mrtvih. Jezusova srčna rane je slava in nesmrtnost mučencev.

V tej Jezusovi srčni rani verni Slovenci gledamo na naše mučence – na tiste, ki so bili ubiti in na tiste, ki so preživeli. Mnoga grobišča po Sloveniji so kot kamen, ki so jih oblastniki zavrgli, vendar postajajo vogelni kamni naše prihodnosti.

Na šeststo vogelnih kamnih slovenskih grobišč je postavljena novodobna Slovenija. Pod temi kamni niso razpadajoče kosti. Pod temi kamni so relikvije, sveti ostanki slovenske plemenitosti in žlahtnosti. To, kar pa je sveto, je Božje. To, kar je sveto, ni mrtvo. To, kar je sveto, živi. Če je kri mučencev seme novih kristjanov, potem je kri mučenih Slovencev seme nove Slovenije.

Iz vseh slovenskih grobišč lahko slišimo en sam krik: »Nikar več sovraštva! Mi smo plačali veliko ceno. Naša kri vpije pred Bogom po usmiljenju, odpuščanju in spravi. Nočemo maščevanja. Hočemo, da bi vi, ki hodite po zemlji našega počitka, živeli – ne životarili, živeli složno in v edinosti!«

Že sedaj je Bog napravil čudovite reči - spomini, svete maše, molitve, osebna sprava nekaterih, odkrivanje resnice zgodovinarjev, obeležja…

Kako mukotrpno je odkrivanje resnice! Vendar resnica se mora zgoditi! Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila! Vsa prizadevanja za resnico in za spravo so preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.

Ne bomo iskali morilcev, čeprav to zahteva pravičnost. Bog jih je že našel. Upamo in molimo lahko, da jim je milostljiv v sodbi. Naši mučenci jim ne želijo večnega pogubljenja. Prepričan sem, da jim privoščijo dušni mir, ki ga zaradi zločina na zemlji niso imeli. Ni hujše kazni na tem svetu, kot očitajoča in nemirna vest. Takšna vest zločinca zelo počasi ugonobi in ga celo spravi v grob.

Če so bile zadnje besede mnogih naših mučencev: Jezus, Marija, Jožef, - te svete besede moramo razumeti kot molitev za odpuščanje: Jezus, Marija, Jožef, odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo!

Molimo tudi za ubijalce naših mučencev. Bog se bo na to našo držo odzval z velikim blagoslovom. Takšna molitev bo med nami izzvala velike spremembe - naučila nas bo usmiljenja in odpuščanja, med smrtne sovražnike bo prinesla spravo, vedno bolj bomo pomirjeni. Naša vest bo mirna, ker bo v njej počival Božji Duh.

Mir in veselje v Svetem Duhu pa pomenita Božje kraljestvo med nami. V tem smislu so še kako zelo blagodejne besede apostola Pavla v pismu Filipljanom: »Bratje in sestre, nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu" (Flp 4, 6-7).

V marijanskih litanijah tudi molimo: »Kraljica mučencev, prosi za nas!« Mati Marija je objela mrtvega Sina. Kdo bi lahko razumel bolečino matere, ki objame mrtvega otroka? To lahko dojame samo Jezusova Mati. Njena bolečina je bolečina mučeništva.

Povezani v molitvi rožnega venca tudi v tem mesecu oktobru bolečino naših mučencev spletajmo v prošnjo Bogu za odpuščanje in spravo Slovencev.

Kraljica venca rožnega, naj Slovenija ti hvalo da!

Amen.

Audio homilije:

Audio govora dr. Franca Zabukovška:

Audio prof. Jurija Pavla Emeršiča: