Prispevek msgr. Andreja Glavana na izredni sinodi o družini
VATIKAN (sobota, 11. oktober 2014, RV) – Za sinodalnimi očeti, ki se udeležujejo
sinode o družini je prvi teden. Danes imajo prosti dan, zato se je lahko msgr. Andrej
Glavan oglasil na Radiu Vatikan ter za naše poslušalce predstavil svoj prispevek,
ki ga je imel na sinodi. »Lepo pozdravljam vse poslušalke in poslušalce.
Morda kot uvod v moj prispevek naj povem to, kar se me je zelo dotaknilo in kar je
povedal sveti oče prav na začetku sinode, ko nas je spodbudil: 'Govorite jasno.
Vse delajte mirno v zavesti, da sinoda poteka vedno s Petrom in pod vodstvom Petra
in papeževa prisotnost je garancija za vse, da bomo ohranili pravo vero. Govorite
odkrito, hkrati pa tudi druge poslušajte z vso ponižnostjo in odprtostjo srca do tega,
kar bodo drugi povedali'.«
»Vsak udeleženec sinode še posebej škofje
in kardinali smo imeli na razpolago štiri minute za svoj prispevek. Jasno je, da je
vsak izbral samo določene tega predhodnega teksta, jaz sem izbral iz tretjega
dela nekatere člene, ki govorijo o težkih okoliščinah zlasti ločenih in ponovno poročenih
ter kar je s tem v zvezi (intervent se nanaša na točko 81 in 82, 97 in
98 Instrumentum laboris).«
Intervent v celoti (prebran je
bil v italijanščini) V Slovenski krajevni Cerkvi se podobno kot v Zahodnem svetu
soočamo s porastom vernikov, parov, ki živijo skupaj, brez civilnega in cerkvenega
zakona in po drugi strani oseb, ki zaradi različnih razlogov niso mogli uresničiti
svojih družinskih in zakonskih idealov. Ločeni in razporočeni so že desetletja del
življenja naših katoliških občestev. Obenem pa so njihovi življenjski položaji velika
priložnost za premislek naše dosedanje družinske pastorale in odnosa Cerkve do te
vedno večje skupine vernikov.
Mnogi razporočeni in ponovno poročeni zakonci
ter celo njihovi otroci so zaradi svojega položaja in pastoralne prakse Cerkve pogostokrat
v položaju t. i. moralne krize. Zaradi neuspeha na področju družinskega življenja
se številni čutijo neprimerne za globoko krščansko življenje in se zato oddaljijo
od Cerkve. Še posebej to velja za ponovno poročene, ki so seznanjeni s prepovedjo
prejemanja svetega obhajila in zakramenta sprave. Ob tem se lahko vprašamo, ali je
takšna pastoralna praksa še v duhu Jezusove usmiljene ljubezni in ali ni takšna praksa
neusklajena, ko gre za prejemanje zakramentov s strani skesanih kristjanov, katerim
je dovoljeno prejemati zakrament evharistije, čeprav so ti zakrivili neprimerno večja
dejanja kot so npr. umori oz. so v primeru prostitucije grobo izkoriščali otroke in
ženske. Zavedam se, da je to izredno občutljivo področje, ki se dotika naše teologije
na področju zakonske zveze in družine. Globoko pa sem prepričan, da bo morala Cerkev
najti novo in bolj primerno pastoralno prakso, ki bo na eni strani med katoličani
poglobila razumevanje zakramenta svetega zakona, na drugi strani pa preprečila evharistični
umik katoličanov, ki so se pogosto, lahko tudi brez subjektivne krivde, znašli v položaju
sankcije.
Ob tem bo morala Cerkev odgovoriti tudi na izziv pomanjkljive izobrazbe
pastoralnih delavcev na področju družinske pastorale in moralne teologije kot tudi
izdelati orodja za boljši prenos vere iz ene generacije na drugo znotraj družine.
Od tega je odvisna ne samo kvaliteta naših družin, temveč tudi prihodnost naše katoliške
skupnosti v Sloveniji, Evropi in svetu.
Zato predlagam naslednje predloge: 1.
Spodbudi naj Cerkev boljšo formacijo duhovnikov in pastoralnih delavcev na področju
zakonske, družinske pastorale in spolne etike ter bioetike.
2. Da naj sinoda
opredeli ustrezne pastoralne in zakramentalne rešitve za primere ponovno poročenih
ljudi.
3. Poenostavi postopke za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze.
4.
Prenovi verouk tako, da bo postal resnična priprava na zakonsko in družinsko življenje.
5.
Spodbudi nastanek praktičnih navodil za starše, kako naj oblikujejo krščanski dom
in kako naj v praksi posredujejo vero svojim otrokom v vedno bolj sekulariziranem
in digitaliziranem svetu.