Papež Frančišek med zahvalno mašo za nova kanadska svetnika: Z njuno priprošnjo
prosite, da bi Quebec ponovno postal vir dobrih in svetih misijonarjev
VATIKAN (nedelja, 12. oktober 2014, RV) – »Slišali smo Izaijevo prerokbo:
'Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov' (Iz 25,8). Te besede, polne Božjega
upanja, kažejo na cilj, prihodnost proti kateri hodimo. Svetniki so na tej poti pred
nami in nas vodijo. Te besede pa tudi opišejo poklicanost misijonarjev in misijonark.«
S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo na današnjo 28. nedeljo med letom
v baziliki sv. Petra v Vatikanu med zahvalno mašo za dva kanadska svetnika, Frančiška
de Lavala in Marijo od Učlovečenja, ki ju je z dekretom 3. aprila letos razglasil
za sveta. Skupaj z njima je takrat sveti oče s tako imenovano enakovredno kanonizacijo
razglasil za svetnika tudi Jožefa de Anchieto, jezuita in apostola Brazilije. Kanadske
romarje je vodil kardinal Gérald Cyprien Lacroix, nadškof Quebeca.
Misijonarji
so učljivi Svetemu Duhu Misijonarji so tisti, ki so učljivi Svetemu
Duhu in pogumno živijo evangelij. Tudi ta evangelij, ki smo ga pravkar slišali: »Pojdite
torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (Mt 22,9), kot je
rekel kralj svojim služabnikom. In služabniki so šli in so zbrali vse tiste, ki so
jih našli, »hudobne in dobre« ter jih pripeljali na kraljevo svatbeno pojedino
(prim. v. 10).
Misijonarji, služabniki oznanjevalnega poslanstva Cerkve Misijonarji
so sprejeli ta klic: šli so ven, da bi na križiščih sveta poklicali vse. S tem so
storili dobro Cerkvi, saj če se Cerkev ustavi in se zapre vase, zboli. Pokvari se
lahko tako z grehi, kakor z lažno znanostjo, ločeno od Boga, kot je tuzemski sekularizem.
Misijonarji
so svoj pogled usmerili na križanega Kristusa, sprejeli so njegovo milost in je niso
zadržali zase. Kot sveti Pavel, so postali vse vsem. Znali so živeti tako v revščini
kot v obilju, biti siti ali biti lačni, vse so zmogli v Njem, ki jim je dajal moč
(prim. Flp 4,12-13). S to Božjo močjo so imeli pogum iti 'ven' na ceste sveta
z zaupanjem v Gospoda, ki kliče. Takšno je življenje misijonarja, misijonarke… In
potem se znajdejo daleč od doma, daleč od svoje domovine, pogosto umorjeni, ubiti!
Kot se je to zgodilo te dni številnim našim bratom in sestram.
Oznanjevalno
poslanstvo Cerkve je v osnovi oznanilo Božje ljubezni, usmiljenja ter odpuščanja,
ki je bilo razodeto po življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Misijonarji
so služili temu poslanstvu Cerkve tako, da so najmanjšim lomili kruh Besede in vsem
prinašali dar neizčrpne ljubezni, ki priteka iz Zveličarjevega srca.
Dva
nasveta papeža Frančiška Takšna sta bila sv. Frančišek de Laval in sv. Marija
od Učlovečenja. Rad bi vam na današnji dan zapustil, dragi kanadski romarji, dva nasveta,
vzeta iz pisma Hebrejcem, ki bosta ob misli na misijonarje zelo dobro dela vašim skupnostim.
Spominjajte
se svojih voditeljev Prvi je ta, kot pravi Božja beseda: »Spominjajte se
svojih voditeljev, ki so vam spregovorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega
življenja in posnemajte njihovo vero« (Heb 13,7). Spominjati se misijonarjev nas
podpira v trenutku, ko doživljamo pomanjkanje delavcev evangelija. Njihovi zgledi
nas privlačijo ter nas spodbujajo posnemati njihovo vero. So rodovitna pričevanja,
ki porajajo življenje.
Spomnite se nekdanje rodovitne Cerkve v Quebecu Drugi
pa je ta: »Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste prejeli Kristusovo luč,
ste že v trpljenju prestali velik boj. Ne zavrzite torej svojega zaupanja, ki ga
čaka veliko plačilo. Kajti stanovitnost vam je potrebna…« (Heb 10,32.35-36).
Izraziti spoštovanje tistemu, ki je trpel, ko je prinašal evangelij, pomeni, da tudi
mi vsak dan življenja nadaljujemo z dobrim bojem vere, s ponižnostjo, krotkostjo in
usmiljenjem in to prinaša sadove. Spomin torej na tiste, ki so bili pred nami, na
tiste, ki so ustanovili našo Cerkev, rodovitno Cerkev v Quebecu. Rodovitna je bila
po številnih misijonarjih, ki so šli povsod. Kanadski misijonarji so napolnili svet,
kot ta dva današnja svetnika.
Molite za ponovno rodovitnost Cerkve v Quebecu Sedaj
pa nasvet. Naj nas spomin na to ne zapre pred odkritosrčnostjo, ne odvzame poguma.
Morda… Ne, ne morda: tako je! Hudič je nevoščljiv in ne prenese, da bi na kakšnem
ozemlju bilo toliko misijonarjev. Molimo k Gospodu, da se Quebec vrne na to pot rodovitnosti,
da bo dal svetu številne misijonarje. In ta dva, ki sta, če tako rečemo, ustanovila
Cerkev v Quebecu, naj kot priprošnjika pomagata, da bo seme, ki sta ga sejala rastlo
in obrodilo sad novih pogumnih moških in žensk, z daljnosežnim pogledom, z odprtim
srcem za Zveličarjev klic. Danes morate za vašo domovino to prositi in ona bosta
iz nebes vaša priprošnjika, da bi Quebec ponovno postal vir dobrih in svetih misijonarjev.
Veselje
in namen tega vašega romanja je v tem, da se spominjate pričevalcev, misijonarjev
vere na vašem ozemlju. Ta spomin nas vedno podpira na poti proti prihodnosti, proti
cilju, ko bo 'Gospod Bog obrisal solze z vseh obrazov…'.
»Radujmo
in veselimo se, da nas je zveličal« (Iz 25,9).