Prvi teden škofovske sinode o družini: glavni vsebinski poudarki
VATIKAN (nedelja, 12. oktober 2014, RV) – Za nami je prvi teden tretjega izrednega
generalnega zasedanja škofovske sinode, ki od nedelje, 5. oktobra 2014, poteka na
temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije. 253 udeležencev
sinode, med katerimi je 191 sinodalnih očetov, se je prejšnji teden srečevalo na dopoldanskih
in popoldanskih generalnih skupščinah – bilo jih je deset. Včeraj in danes sta bila
namenjena počitku, jutri dopoldne pa se začne drugi del sinode o družini. V sinodalni
dvorani bo glavni relator sinode, kardinal Peter Erdö, predstavil poročilo o dosedanjem
delu, na podlagi katerega bo zatem vse do četrtka potekalo delo po skupinah.
Povzemimo
nekaj osrednjih tem, o katerih je minuli teden tekla beseda v sinodalni dvorani. Razprave
so se v ponedeljek začele z nagovorom papeža Frančiška, ki je med drugim pozval k
odprtemu, iskrenemu dialogu in spoštljivemu poslušanju, ki naj spremlja premišljevanje
vesoljne Cerkve o tako pomembnem področju človeške stvarnosti, kot je družina. In
tako je na generalnih skupščinah večkrat odmeval poudarek, da je družina »temeljna
celica človeške družbe« in »zibelka zastonjske ljubezni«, zato jo je treba
varovati in zaščititi. Pogosto se je govorilo o družinah, ki živijo v težkih in problematičnih
razmerah, tako z vidika notranjih stisk kot zaradi zunanjih družbenih in političnih
konfliktov, pri čemer je beseda večkrat nanesla na družine na Bližnjem vzhodu.
Gotovost,
da je »zakonska zveza med enim moškim in eno žensko« osnova za vsako družino,
je ostala navzoča ves čas razprav in se odražala v premišljevanju o ločenih osebah
ter ločenih in civilno ponovno poročenih. Izpostavljena je bila »zakramentalna
vrednost zakona«, zakon pa vedno znova opredeljen kot nerazvezljiv, kakršen tudi
ostaja, in to brez kompromisov. Dejstvo, da »ločene in ponovno poročene
osebe ne smejo pristopati k evharistiji«, nikakor ne pomeni, da niso člani
krščanske skupnosti, ravno nasprotno, ponovno je treba premisliti, da obstajajo različne
odgovornosti, ki jih ti lahko prevzamejo. Veliko se je govorilo še o »poenostavitvi
postopkov za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze«.
Vedno
znova se je v ospredje razprav vračala tema glede »priprave na zakon«. Ta mora
biti »poglobljena in dolgotrajna«. Poroko se vedno bolj omejuje na socialno
in pravno raven, namesto da bi se izpostavljalo njeno »versko in duhovno razsežnost«.
Priprava na zakon naj ne bo dojeta kot neka naloga, ki jo zaročenca morata opraviti
čim prej in brez večje prepričanosti. Zakon je namreč »življenjska poklicanost«,
zato mora priprava nanj biti dolga in poglobljena, kot je to pri posvečenem življenju.
Zaročenci se morajo zavedati »zakramentalne vrednosti zakonske zveze«.
Pastoralno
spremljanje je pomembno in vseživljenjsko: poteka naj tudi po poroki in ne samo pred
njo. Vsekakor ostaja bistvenega pomena družinska pastorala, ki mora najti ustrezne
rešitve in poudarke, ter ostati navzoča v življenju družine, še posebej takrat, ko
se ta spoprijema z različnimi vrstami težav.