Papeževa jutranja homilija: Hvala, kajti Ti si zmožen narediti tisto, kar si mi
niti ne upamo misliti
VATIKAN (četrtek, 23. oktober 2014, RV) – Ne moremo biti kristjani brez milosti
Svetega Duha. On nam podarja moč, da ljubimo. Tako je zatrdil papež Frančišek med
jutranjo mašo danes v kapeli Doma sv. Marte. Osrednja tema njegove homilije je bilo
Pavlovo pismo Efežanom. V današnjem odlomku apostol opiše svojo izkušnjo Jezusa. Zaradi
te izkušnje je pustil vse, saj je bil »v Kristusa zaljubljen«, kot je dejal
papež. Ko je torej »upogibal kolena pred Očetom«, ki more napraviti »neznansko
več od tega, kar prosimo ali mislimo«, je bilo to zanj »dejanje čaščenja«.
Pavel uporablja »jezik brez meja«, saj časti Boga, ki je »kot morje brez
obrežja, brez meja, neizmerno morje«. Tega Boga, Očeta, Pavel prosi za vse nas,
da bi se »po njegovem Duhu močno utrdili v notranjem človeku«.
Očeta
prosi, da bi Duh prišel in nas utrdil, nam dal moč: »Ne more se iti naprej brez
moči Duha. Naše moči so slabotne. Ne more se biti kristjani brez milosti Duha. Ravno
Duh nam namreč spremeni srce, omogoči nam iti naprej v kreposti, da lahko izpolnjujemo
zapovedi.« Pavel Očeta zatem prosi za še eno milost. In sicer za Kristusovo navzočnost,
ki bi nam pomagala rasti v ljubezni. Kristusova ljubezen »presega vsako spoznanje«.
Ne more se je razumeti drugače kot preko tega »dejanja čaščenja tiste sijajne
neizmernosti«:
»To je Pavlova mistična izkušnja, ki nas uči molitve
hvaljenja in molitve čaščenja.« Pavel začne hvaliti Boga pred našimi majhnostmi,
našimi mnogimi sebičnimi interesi. V dejanju čaščenja Očeta prosi, naj nam »pošlje
Duha, da bi nam dal moči in bi mogli iti naprej, da bi nam omogočil razumeti
Kristusovo ljubezen in da bi nas Kristus utrdil v ljubezni«. Pri tem se Očetu
zahvali: »Hvala, kajti Ti si zmožen narediti tisto, kar si mi niti ne upamo misliti.«
To je lepa molitev, je dodal papež Frančišek. Tako notranje življenje nam daje razumeti,
da je Pavel pustil vse, da je imel vse za smeti zato, da bi »pridobil Kristusa
in da bi se našel v Kristusu«.
Tudi za nas bi bilo dobro tako misliti in
častiti Boga. Dobro bi bilo »hvaliti Boga, vstopiti v ta svet prostranosti,
veličine, velikodušnosti in ljubezni«. Dobro bi bilo, je papež sklenil, saj gremo
tako »lahko naprej v veliki zapovedi – edini zapovedi, ki je v temelju vseh drugih
– v ljubezni: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega«.