Duhovne misli Benedikta XVI. za 30. nedeljo med letom
Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo.
Na vprašanje učitelja postave, katera je največja zapoved, Jezus odgovori s popolno
preprostostjo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem
mišljenjem. To je največja in prva zapoved.« (Mt 22,37-38) V resnici je poglavitna
potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto
pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga
mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja
in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved,
za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
(Mt 22,39) Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna
kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o
Božji ljubezni je prav ljubezen do bratov. Dejstvo, da Cerkev ravno na današnji dan
praznuje razglasitev treh novih svetnikov, je torej delo Božje previdnosti. V različnih
okoliščinah in z različnimi karizmami so namreč vsi trije dopustili, da jih je Božja
ljubezen preoblikovala in k njej so usmerili celo svoje življenje. Tako so postali
»zgled vsem verujočim« (1 Tes 1,7).
Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo,
nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki
je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo
berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža
v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči.
Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej
tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige
vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi
kaj svojega. V tem primeru je Bog sam porok zanj.
Sveti Guido Maria Conforti
nam je lahko zgled, kako se z zaupanjem prepustiti v Gospodove roke. Ta notranja drža
je vodila celotno njegovo življenje in poslanstvo. Bil je odločen, da bo sledil Božji
volji. Globoko je občutil nujnost oznanjevanja Njegove ljubezni tistim, ki še niso
slišali za veselo novico. Z vsemi svojimi močmi se je predajal služenju ljudem, ki
so mu bili zaupani, še zlasti tistim, ki so se oddaljili od Gospodovih poti. Kljub
težkim življenjskim preizkušnjam je vsako okoliščino sprejemal s krotkostjo in kot
znamenje na poti, ki mu jo je začrtala Božja previdnost, kot del Božjega načrta.
Poseben
milosten dar za Cerkev je tudi človeško in duhovno pričevanje svetega Luigija Guanelle.
Zapoved, o kateri govori današnja Božja beseda, je namreč živel pogumno in odločno.
Zahvaljujoč globoki in stalni povezanosti s Kristusom je postal tolažba in podpora
najbolj ubogim in slabotnim. Božja ljubezen je v njem razvnemala željo po dobrem za
vse ljudi. Po papeževih besedah nam je Gospod v njem dal »preroka in apostola ljubezni.
V njegovem pričevanju, tako polnem človečnosti in pozornosti do zadnjih, prepoznamo
svetlo znamenje dobrodejne Božje navzočnosti in Njegovega delovanja.« Lahko
nam je zgled rodovitne sinteze med kontemplacijo in akcijo. Razkriva, kako se v podarjanju
sebe drugim nič ne izgubi, ampak se prav s tem v polnosti uresniči naša prava sreča.
Uči nas rasti v prijateljstvu z Gospodom, da bi človeška družba tako vse bolj postajala
družina Božjih otrok.
Sveta Bonifacija Rodriguez de Castro pa nam je
zgled življenja v ljubezni preko vsakodnevnega dela. Ko je zaradi mnogih nasprotovanj
hodila po poti križa, je svoje življenje povsem izročila Bogu. S tem pa je svetu podarila
veliko znamenje upanja.
»Ljubim te, Gospod, moja moč.« To so bile besede
današnjega psalma in besede, ki nam govorijo o ljubezni do Boga, ki je zaznamovala
vse tri nove svetnike: Guida Mario Confortija, Luigija Guanello in Bonifacijo Rodriguez
de Castro. Pustimo, da nas njihovi zgledi pritegnejo, pustimo se voditi njihovemu
učenju, da bi vse naše bivanje postalo pričevanje resnične ljubezni do Boga in do
bližnjega.