Papež med jutranjo homilijo: Smo del zgradbe, ki je Cerkev. Ne ustavimo se pri recepciji
VATIKAN (torek, 28. oktober 2014, RV) – Cerkev je Jezusovo delo. In On ne gleda
na človekov greh, ampak na njegovo srce, katerega si prizadeva ozdraviti. O tem je
papež Frančišek premišljeval danes zjutraj, ko je v Domu sv. Marte kot običajno daroval
sveto mašo. V središču njegove homilije je bila spodbuda, naj se kristjani počutijo
del Cerkve in naj se ne ustavijo na njenem pragu.
Kot je zatrdil papež, je
»delo« opravil Jezus pred dva tisoč leti, ko je izbral dvanajst stebrov, na
katerih je zgradil Cerkev, samega sebe pa postavil za »temelj« in »vogelni
kamen«. Nato je na stežaj odprl vrata te Cerkve za vsakogar, brez razlikovanj,
kajti Kristus želi ljubiti in zdraviti srca, ne presojati grehov. Današnji evangeljski
odlomek pripoveduje o rojstvu Cerkve, kako je Jezus poklical apostole. Berilo pa predstavlja
Pavlov opis Cerkve kot zgradbe, ki je na teh temeljih »dobro urejena«. Papež
Frančišek je posebej opozoril na dejanja, ki so narekovala ustanovitev Cerkve: Jezus
se je umaknil v molitev, nato se je spustil z gore, šel k učencem, izbral dvanajstere
in istočasno, kot je dodal papež, sprejel in ozdravil tiste, ki so se ga hoteli vsaj
samo dotakniti.
»Jezus moli, Jezus kliče, Jezus izbere, Jezus pošlje učence,
Jezus ozdravi množico.« Znotraj tega templja, katerega vogelni kamen je On sam,
tudi sam opravi vse to delo. On je tisti, ki Cerkev vodi naprej. Dvanajsteri, katere
je izbral za temelj, so bili vsi grešniki. Papež je dodal, da največji grešnik ni
bil Juda. Kdo je bil največji grešnik, se ne ve. Juda je bil le tisti, ki se je zaprl
pred ljubeznijo in je zato postal izdajalec. Prav vsi pa so v težkem trenutku pasijona
zbežali in Jezusa pustili samega. Vsi so bili grešniki, je še enkrat poudaril sveti
oče. A On jih je kljub temu izbral.
Jezus nas vse, kot je zapisal sveti Pavel,
želi »znotraj« Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč »s pravicami
državljanov«. V Cerkvi tako nismo samo »prehodno«. V njej smo »ukoreninjeni«.
Naše življenje je v njej: »Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve. Če
ne vstopimo v ta tempelj in ne postanemo del te zgradbe, tako da Sveti Duh
prebiva v nas, nismo v Cerkvi. Smo na pragu in gledamo, kako je lepo … Kristjani,
ki ne gredo naprej od recepcije Cerkve, ostanejo tam pri vratih. Pravijo: 'Da,
sem katoličan, a ne preveč …'« Ta način delovanja nima občutka za popolno
ljubezen in usmiljenje, katera Jezus goji do vsake osebe.
To nam dokazuje
Kristusova drža do Petra, katerega je postavil na čelo Cerkve. Prvi med stebri je
Jezusa izdal, a Jezus mu je odgovoril tako, da mu je odpustil. »Jezusu ni bilo
mar za Petrov greh: iskal je srce. Toda da bi našel to srce in ga ozdravil, je molil.«
Jezus, ki moli, in Jezus, ki ozdravi. Tudi v odnosu do vseh nas. »Ne moremo razumeti
Cerkve brez Jezusa, ki moli, in Jezusa, ki ozdravi. Naj nam vsem Sveti Duh pomaga
razumeti to Cerkev, katere moč je v molitvi Jezusa za nas in ki je zmožna ozdraviti
nas, vse nas.«