2014-11-01 11:47:22

Molitveni nameni za mesec november


VATIKAN (sobota, 1. november 2014, RV) – V mesecu novembru smo povabljeni k molitvi za osamljene, vzgojitelje in pričevanje kristjanov o veri v vstajenje mrtvih. Splošni molitveni namen je usmerjen k ljudem, ki trpijo zaradi osamljenosti, da bi doživeli Božjo bližino in bratsko podporo sočloveka. »Ena izmed najhujših oblik revščine, ki jo lahko okusi človek, je osamljenost,« je zapisal Benedikt XVI. v okrožnici 'Ljubezen v resnici'. »Če dobro pogledamo, se tudi druge oblike, z gmotnimi vred, porajajo iz osamljenosti, iz tega, da nismo ljubljeni, ali iz težav, kako ljubiti. Revščina pogosto izvira iz zavračanja božje ljubezni, iz človekove tragične samozadostnosti, ko meni, da je sam sebi dovolj, oziroma da je le nepomembno in prehodno dejstvo, »tujec« v naključno nastalem vesolju. Človek je odtujen, ko je sam ali se loči od stvarnosti, ko se odpoveduje mišljenju in veri v Začetnika. Vse človeštvo skupaj je odtujeno, ko se zanese le na človeške načrte, v ideologije in blodne utopije. Današnje človeštvo se zdi dejavneje povezano med seboj od včerajšnjega: to veliko bližino je treba preoblikovati v resnično skupnost. Razvoj narodov je odvisen predvsem od spoznanja, da obstaja ena samo družina, ki sodeluje v pravi skupnosti. Sestavljajo jo ljudje, ki ne živijo zgolj drug ob drugem. Človek, bitje duhovne narave, se uresničuje v medosebnih odnosih. Čim bolj pristno jih živi, tem bolj zori tudi njegova osebna istovetnost. Človek si ne dviguje cene, ko se zapira vase, temveč ko vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi in Bogom. Takšna razmerja postajajo torej temeljnega pomena. To velja tudi za narode. Zatorej njihovemu razvoju zelo koristi metafizično dojemanje odnosov med ljudmi. Glede tega dobiva pamet pobude in usmeritve v krščanskem razodetju, po katerem človeška skupnost osebe ne posrka vase tako, da bi izničila njeno avtonomijo, kakor se dogaja v nekaterih totalitarizmih, temveč jo še pristneje vrednoti, saj se zveza med človekom in skupnostjo vzpostavlja po občestvovanju celote z drugo celoto.«

Novembra molimo tudi za evangelizacijo: da bi mladi ljudje v semeniščih in redovnih ustanovah imeli modre in dobro usposobljene vzgojitelje. V posinodalni apostolski spodbudi 'Dal vam bom pastirjev', je papež Janez Pavel II. zapisal: »Semeniško vzgojno skupnost sestavljajo razni formatorji: rektor, duhovni voditelj ali spiritual, predstojniki in profesorji. Biti morajo tesno povezani s škofom, ki ga pod različnimi naslovi in na različne načine zastopajo. Prav tako morajo biti povezani med seboj v iskrenem in prisrčnem občestvu in sodelovanju. Taka enotnost vzgojiteljev omogoča primerno uresničenje vzgojnega načrta, hkrati pa daje duhovniškim kandidatom pomemben zgled in jih konkretno uvaja v tisto cerkveno občestvo, ki je temeljna vrednota krščanskega življenja in pastoralne službe. Očitno je, da je velik del vzgojne učinkovitosti odvisen od zrele in močne osebnosti formatorja, vzgojitelja, tako s človeškega kot evangeljskega vidika. Zato je po eni strani še posebej pomembna skrbna izbira vzgojiteljev, po drugi pa spodbuda, da bodo vedno bolj usposobljeni za nalogo, ki jim je zaupana Naloga vzgojiteljev kandidatov za duhovništvo zagotovo ne zahteva samo njihove posebne priprave, ki mora biti tehnična, pedagoška, duhovna, človeška in teološka, ampak tudi duha občestva in enotnega sodelovanja pri razvojnem programu, tako da bo pod vodstvom rektorja v semenišču vedno varovana enotnost pastoralnega delovanja. Skupina vzgojiteljev naj pričuje o zares evangeljskem življenju in popolni predanosti Gospodu. Naj bo tesno povezana s škofom, ki je prvi odgovoren za formacijo duhovnikov.«

Po slovenskem namenu molimo, da bi kristjani z obnašanjem na pogrebih in načinom oskrbe grobov pričali o veri v vstajenje mrtvih. Papež Frančišek je lani, na praznik vseh svetih, dejal: »Videti Boga, biti mu podoben, to je naše upanje. To upanje nas spremlja v življenju. Prvi kristjani so upodabljali upanje kot sidro, kot da bi bilo življenje sidro, vrženo na obrežje nebes, in vsi mi, ki hodimo po poti proti temu obrežju, se držimo za vrv, ki prihaja od tega sidra. Lepo je misliti na to podobo upanja, da imamo srce zasidrano tam, kjer so naši predniki, kjer so svetniki, kjer je Jezus, kjer je Bog. To je tisto upanje, ki ne razočara.«

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.