VATIKAN (sobota, 1. november 2014, RV) – V mesecu novembru smo povabljeni k
molitvi za osamljene, vzgojitelje in pričevanje kristjanov o veri v vstajenje mrtvih.
Splošni molitveni namen je usmerjen k ljudem, ki trpijo zaradi osamljenosti, da
bi doživeli Božjo bližino in bratsko podporo sočloveka. »Ena izmed najhujših
oblik revščine, ki jo lahko okusi človek, je osamljenost,« je zapisal Benedikt
XVI. v okrožnici 'Ljubezen v resnici'. »Če dobro pogledamo, se tudi druge oblike,
z gmotnimi vred, porajajo iz osamljenosti, iz tega, da nismo ljubljeni, ali iz težav,
kako ljubiti. Revščina pogosto izvira iz zavračanja božje ljubezni, iz človekove tragične
samozadostnosti, ko meni, da je sam sebi dovolj, oziroma da je le nepomembno in prehodno
dejstvo, »tujec« v naključno nastalem vesolju. Človek je odtujen, ko je sam ali se
loči od stvarnosti, ko se odpoveduje mišljenju in veri v Začetnika. Vse človeštvo
skupaj je odtujeno, ko se zanese le na človeške načrte, v ideologije in blodne utopije.
Današnje človeštvo se zdi dejavneje povezano med seboj od včerajšnjega: to veliko
bližino je treba preoblikovati v resnično skupnost. Razvoj narodov je odvisen predvsem
od spoznanja, da obstaja ena samo družina, ki sodeluje v pravi skupnosti. Sestavljajo
jo ljudje, ki ne živijo zgolj drug ob drugem. Človek, bitje duhovne
narave, se uresničuje v medosebnih odnosih. Čim bolj pristno jih živi, tem bolj zori
tudi njegova osebna istovetnost. Človek si ne dviguje cene, ko se zapira vase, temveč
ko vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi in Bogom. Takšna razmerja postajajo torej temeljnega
pomena. To velja tudi za narode. Zatorej njihovemu razvoju zelo koristi metafizično
dojemanje odnosov med ljudmi. Glede tega dobiva pamet pobude in usmeritve v krščanskem
razodetju, po katerem človeška skupnost osebe ne posrka vase tako, da bi izničila
njeno avtonomijo, kakor se dogaja v nekaterih totalitarizmih, temveč jo še pristneje
vrednoti, saj se zveza med človekom in skupnostjo vzpostavlja po občestvovanju celote
z drugo celoto.«
Novembra molimo tudi za evangelizacijo: da
bi mladi ljudje v semeniščih in redovnih ustanovah imeli modre in dobro usposobljene
vzgojitelje. V posinodalni apostolski spodbudi 'Dal vam bom pastirjev', je papež
Janez Pavel II. zapisal: »Semeniško vzgojno skupnost sestavljajo razni formatorji:
rektor, duhovni voditelj ali spiritual, predstojniki in profesorji. Biti morajo tesno
povezani s škofom, ki ga pod različnimi naslovi in na različne načine zastopajo. Prav
tako morajo biti povezani med seboj v iskrenem in prisrčnem občestvu
in sodelovanju. Taka enotnost vzgojiteljev omogoča primerno uresničenje vzgojnega
načrta, hkrati pa daje duhovniškim kandidatom pomemben zgled in jih
konkretno uvaja v tisto cerkveno občestvo, ki je temeljna vrednota krščanskega življenja
in pastoralne službe.Očitno je, da je velik del vzgojne
učinkovitosti odvisen od zrele in močne osebnosti formatorja, vzgojitelja,
tako s človeškega kot evangeljskega vidika. Zato je po eni strani še posebej pomembna
skrbna izbira vzgojiteljev, po drugi pa spodbuda, da bodo vedno bolj usposobljeni
za nalogo, ki jim je zaupana Naloga vzgojiteljev kandidatov za duhovništvo
zagotovo ne zahteva samo njihove posebne priprave, ki mora biti tehnična, pedagoška,
duhovna, človeška in teološka, ampak tudi duha občestva in enotnega sodelovanja
pri razvojnem programu, tako da bo pod vodstvom rektorja v semenišču vedno
varovana enotnost pastoralnega delovanja. Skupina vzgojiteljev naj pričuje
o zares evangeljskem življenju in popolni predanosti Gospodu. Naj bo tesno
povezana s škofom, ki je prvi odgovoren za formacijo duhovnikov.«
Po slovenskem
namenu molimo, da bi kristjani z obnašanjem na pogrebih in načinom oskrbe
grobov pričali o veri v vstajenje mrtvih. Papež Frančišek je lani, na praznik
vseh svetih, dejal: »Videti Boga, biti mu podoben, to je naše upanje. To upanje
nas spremlja v življenju. Prvi kristjani so upodabljali upanje kot sidro, kot da bi
bilo življenje sidro, vrženo na obrežje nebes, in vsi mi, ki hodimo po poti proti
temu obrežju, se držimo za vrv, ki prihaja od tega sidra. Lepo je misliti na to podobo
upanja, da imamo srce zasidrano tam, kjer so naši predniki, kjer so svetniki, kjer
je Jezus, kjer je Bog. To je tisto upanje, ki ne razočara.«