Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom razložil pomen molitve in daritve za pokojne
ter molil zanje
TRG SV. PETRA (nedelja, 2. november 2014, RV) – »Včeraj smo obhajali
slovesni praznik Vseh svetih, danes pa nas bogoslužje vabi, da se spomnimo
vseh rajnih. Ti dve praznovanji sta med seboj notranje povezani tako, kakor sta veselje
in solze povzeta v Jezusu Kristusu, ki je temelj naše vere in našega upanja. Po eni
strani se Cerkev, romarica skozi zgodovino, veseli priprošnje svetnikov in blaženih,
ki jo podpirajo pri njenem poslanstvu oznanjati evangelij, tako po drugi strani,
kakor Jezus, joka s tistimi, ki trpijo zaradi ločitve od ljubljenih oseb in
se kakor On in po Njem zahvaljuje Očetu, ki nas je rešil nadvlade greha in
smrti.« S temi besedami je papež Frančišek pojasnil pomen prvih dveh dni
v mesecu novembru posvečenih vsem svetim ter vernim rajnim, med opoldanskim nagovorom
z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.
Včeraj in danes mnogi obiščejo
pokopališče, ki v izvirniku pomeni 'kraj počitka' v pričakovanju dokončne obuditve.
Jezus sam je razodel, da je smrt telesa kot spanec iz katerega nas On zbudi. S to
vero, tudi duhovno, se ustavimo ob grobovih naših dragih, ki so nas imeli radi in
so nam delali dobro. Danes pa smo povabljeni spomniti se vseh, tudi tistih, ki se
jih nihče ne spominja. Spomnimo se žrtev vojn in nasilja in vseh tistih, ki počivajo
v skupnih grobiščih ter mnogih 'malih' tega sveta, ki so potlačeni zaradi lakote
in revščine. Spomnimo se bratov in sester, ki so bili ubiti zato, ker so kristjani
in tistih, ki so žrtvovali svoje življenje v služenju drugim. Gospodu še posebej izročimo
vse tiste, ki so nas zapustili v tem letu.
Izročilo Cerkve od nekdaj spodbuja,
da molimo za pokojne, še posebej pa, da darujemo za njih evharistično daritev. Ta
je najboljša duhovna pomoč, ki jo mi lahko damo za njihove duše, še posebej za tiste
najbolj zapuščene. Temelj molitve za pokojne je v občestvu mističnega Telesa, kakor
o tem pravi 2. vatikanski koncil: »Potujoča Cerkev na zemlji, ki se globoko
zaveda tega občestva mističnega Kristusovega Telesa, je že od prvih
časov krščanske vere z veliko pobožnostjo gojila spomin na rajne« (Lumen
gentium 50).
Spomin na pokojne, skrb za grobove in molitve so pričevanje zaupljivega
upanja, zakoreninjenega v gotovost, da smrt nima zadnje besede nad človeško usodo,
saj je človeku namenjeno življenje brez konca, ki ima svoje korenine in dopolnitev
v Bogu.
Potem ko je papež Frančišek zmolil molitev patra pasionista Antonia
Rungia, je nadaljeval: »Z vero v to vzvišeno človekovo usodo, se
obrnimo sedaj na Marijo, ki je pod križem trpela dramo Kristusove smrti in je bila
za tem deležna veselja vstajenja. Naj nam Ona, Vrata nebeška,
pomaga razumeti vrednost molitve in daritve za pokojne. Naj nas podpira pri vsakodnevnem
romanju na zemlji ter naj nam pomaga, da ne bomo nikoli izgubili izpred oči
poslednjega cilja življenja, ki je raj. S tem upanjem, ki nikoli ne
razočara, gremo naprej.«