VATIKAN (nedelja 2. november 2014, RV) – »Ko govorimo o vidni stvarnosti
Cerkve, ne smemo misliti samo na papeža, škofe, duhovnike, redovnice in vse posvečene
osebe.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med sredino katehezo,
posvečeno Cerkvi kot vidni in duhovni stvarnosti. Zastavil je dve vprašanji: Ali gre
za dve različni stvari ali za eno samo Cerkev? Če je vedno ena Cerkev, kako lahko
razumemo odnose med njeno vidno stvarnostjo in tisto duhovno?
Cerkev je
skrivnost: Kar ni vidno je pomembnejše od tega, kar je vidno Da bi razumeli
odnos med vidno in duhovno stvarnostjo Cerkve, ni druge poti kot zreti v Kristusa,
katerega telo je in iz katerega je nastala v dejanju brezmejne ljubezni. »Tudi
v Kristusu namreč, v moči skrivnosti učlovečenja, prepoznavamo človeško naravo in
božjo naravo, ki sta na čudovit in neločljiv način združeni v eno osebo.« Enako
velja tudi za Cerkev. Kakor v Kristusu človeška narava v polnosti podpira božjo naravo
in ji služi, da bi se izpolnilo zveličanje, tako je tudi v Cerkvi glede odnosa njene
vidne stvarnosti do duhovne stvarnosti. »Tudi Cerkev je torej skrivnost, v kateri
je to, kar ni vidno, pomembnejše od tega, kar je vidno, in je lahko prepoznano samo
z očmi vere.«
Jutranje homilije: Krščansko življenje je
boj proti hudiču »Je naša beseda hinavska? Je prazna, brez vsebine,
polna praznine? Je prostaška beseda, trivialna, to je posvetna? Je umazana
in nespodobna beseda? Te štiri besede ne pripadajo otrokom luči, ne prihajajo od Svetega
Duha, ne prihajajo od Jezusa, niso evangeljske besede …« Tako je zatrdil papež
med ponedeljkovo homilijo, ko je poudaril, da se ljudi glede na njihovo govorjenje
lahko prepozna kot kristjane luči, teme ali sivine. Dan kasneje je med jutranjo sveto
mašo dejal, da moramo biti »znotraj« Cerkve, in sicer ne kot gostje ali tujci,
temveč »s pravicami državljanov«. Četrtkova homilija je temeljila na trditvi,
da je krščansko življenje boj proti hudiču, svetu in strastem mesa: »Ne more si
zamišljati duhovnega življenja, krščanskega življenja, brez upiranja skušnjavam, brez
boja proti hudiču, brez seganja po tej Božji bojni opremi, ki nam daje moč in nas
brani.« V petek pa je papež Frančišek med jutranjo homilijo spregovoril o kristjanih,
ki so tako navezani na črko postave, da zanemarjajo pravičnost, ter o kristjanih,
ki so vezani na ljubezen ter s tem v polnosti izpolnijo postavo: »Pot, ki vodi
od ljubezni do spoznanja in razločevanja, do polne izpolnitve, vodi v svetost,
v zveličanje, v srečanje z Jezusom. Nasprotno pa ona pot vodi v sebičnost, v ošabnost,
v to, da se imamo za pravične, v navidezno svetost.«
Benedikt
XVI.: Velik papež »Velik po moči in pronicljivosti svoje razumnosti, velik
po svojem pomembnem prispevku k teologiji, velik po svoji ljubezni do Cerkve
in ljudi, velik po svoji krepostnosti in vernosti.« Tako je papež Frančišek opisal
Benedikta XVI., ko se je v ponedeljek srečal s člani Papeške akademije znanosti. Ob
tej priložnosti so na sedežu te ustanove slovesno odkrili doprsni kip zaslužnega papeža.
Le-ta, kot je zatrdil Frančišek, poleg osebnosti in obličja Benedikta XVI. v spomin
prikliče tudi njegovega duha: duha njegovega nauka, njegovih zgledov, njegovih del,
njegove predanosti Cerkvi in njegovega sedanjega »meniškega« življenja. »Ta
duh, daleč od tega, da bi s časom zbledel, bo iz generacije v generacijo postajal
vse večji in močnejši.«
Prihodnost neke družbe brez soudeleženosti
velike večine oseb je nemogoča V torek se je papež Frančišek srečal z udeleženci
svetovnega srečanja ljudskih gibanj. Med drugim jim je dejal, da je pomembna koordinacija
gibanj, a da se pri tem ne smejo oblikovati toge strukture. »Ljudska gibanja so
izraz nujne potrebe po oživitvi naših demokracij,« je poudaril. Nemogoče si je
zamišljati prihodnost neke družbe brez soudeleženosti velike večine oseb. Treba je
oblikovati nove oblike sodelovanja, ki bodo vključevale tudi ljudska gibanja in njihovo
moralno moč. Govor je Frančišek sklenil s spodbudo: »Nobena družina brez hiše!
Noben kmet brez zemlje! Noben delavec brez dela! Nobena oseba brez dostojanstva, ki
ji ga daje delo!«
Pot k edinosti se začne s preoblikovanjem srca Izziv,
s katerim se katoličani in starokatoličani morajo soočiti, se nanaša na »vztrajanje
v osnovnem dialogu« in »nadaljevanje skupne hoje, skupne molitve in skupnega
dela v globljem duhu spreobrnjenja k vsemu tistemu, kar Kristus želi za svojo Cerkev«.
To je poudarek iz papeževega govora delegaciji Mednarodne konference starokatoliških
škofov Utrechtske unije. Zatrdil je tudi, da so bili pri ločitvi na obeh straneh navzoči
»težki grehi in človeške pomanjkljivosti«. »V duhu vzajemnega odpuščanja
in ponižnega kesanja je sedaj potrebno okrepiti našo željo po spravi in miru. Pot
k edinosti se začne s preoblikovanjem srca, z notranjim spreobrnjenjem.« »To
je duhovno potovanje od srečanja k prijateljstvu, od prijateljstva k bratstvu, od
bratstva k občestvu.«
Ekumenizem krvi: Za preganjalce smo kristjani,
smo eno »Edinost v različnosti. Edinost ni uniformnost, ne pomeni
obvezno delati vse skupaj, ne misliti na isti način, niti ne izgubiti identitete.«
S temi besedami je papež nagovoril člane Katoliškega bratstva karizmatičnih skupnosti
in občestev zaveze, katere je med drugim spomnil na ekumenizem: »Duhovni ekumenizem,
moliti skupaj in oznanjati skupaj, da je Jezus Gospod, ter delovati skupaj
za pomoč revnim v vseh njihovih revščinah. Tako je treba delati in ne pozabiti,
da nas danes Jezusova kri, prelita v različnih predelih sveta med mnogimi krščanskimi
mučenci, postavlja pred vprašanje in nas spodbuja k edinosti. Za preganjalce
nismo razdeljeni, nismo luteranci, pravoslavni, evangeličani, katoličani …
Ne! Smo eno. Za preganjalce smo kristjani. Več jih ne zanima. To je ekumenizem
krvi, katerega živimo danes.«