2014-11-02 12:55:27

S papežem Frančiškom skozi minuli teden


VATIKAN (nedelja 2. november 2014, RV) – »Ko govorimo o vidni stvarnosti Cerkve, ne smemo misliti samo na papeža, škofe, duhovnike, redovnice in vse posvečene osebe.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med sredino katehezo, posvečeno Cerkvi kot vidni in duhovni stvarnosti. Zastavil je dve vprašanji: Ali gre za dve različni stvari ali za eno samo Cerkev? Če je vedno ena Cerkev, kako lahko razumemo odnose med njeno vidno stvarnostjo in tisto duhovno?

Cerkev je skrivnost: Kar ni vidno je pomembnejše od tega, kar je vidno
Da bi razumeli odnos med vidno in duhovno stvarnostjo Cerkve, ni druge poti kot zreti v Kristusa, katerega telo je in iz katerega je nastala v dejanju brezmejne ljubezni. »Tudi v Kristusu namreč, v moči skrivnosti učlovečenja, prepoznavamo človeško naravo in božjo naravo, ki sta na čudovit in neločljiv način združeni v eno osebo.« Enako velja tudi za Cerkev. Kakor v Kristusu človeška narava v polnosti podpira božjo naravo in ji služi, da bi se izpolnilo zveličanje, tako je tudi v Cerkvi glede odnosa njene vidne stvarnosti do duhovne stvarnosti. »Tudi Cerkev je torej skrivnost, v kateri je to, kar ni vidno, pomembnejše od tega, kar je vidno, in je lahko prepoznano samo z očmi vere.«

Jutranje homilije: Krščansko življenje je boj proti hudiču
»Je naša beseda hinavska? Je prazna, brez vsebine, polna praznine? Je prostaška beseda, trivialna, to je posvetna? Je umazana in nespodobna beseda? Te štiri besede ne pripadajo otrokom luči, ne prihajajo od Svetega Duha, ne prihajajo od Jezusa, niso evangeljske besede …« Tako je zatrdil papež med ponedeljkovo homilijo, ko je poudaril, da se ljudi glede na njihovo govorjenje lahko prepozna kot kristjane luči, teme ali sivine. Dan kasneje je med jutranjo sveto mašo dejal, da moramo biti »znotraj« Cerkve, in sicer ne kot gostje ali tujci, temveč »s pravicami državljanov«. Četrtkova homilija je temeljila na trditvi, da je krščansko življenje boj proti hudiču, svetu in strastem mesa: »Ne more si zamišljati duhovnega življenja, krščanskega življenja, brez upiranja skušnjavam, brez boja proti hudiču, brez seganja po tej Božji bojni opremi, ki nam daje moč in nas brani.« V petek pa je papež Frančišek med jutranjo homilijo spregovoril o kristjanih, ki so tako navezani na črko postave, da zanemarjajo pravičnost, ter o kristjanih, ki so vezani na ljubezen ter s tem v polnosti izpolnijo postavo: »Pot, ki vodi od ljubezni do spoznanja in razločevanja, do polne izpolnitve, vodi v svetost, v zveličanje, v srečanje z Jezusom. Nasprotno pa ona pot vodi v sebičnost, v ošabnost, v to, da se imamo za pravične, v navidezno svetost

Benedikt XVI.: Velik papež
»Velik po moči in pronicljivosti svoje razumnosti, velik po svojem pomembnem prispevku k teologiji, velik po svoji ljubezni do Cerkve in ljudi, velik po svoji krepostnosti in vernosti.« Tako je papež Frančišek opisal Benedikta XVI., ko se je v ponedeljek srečal s člani Papeške akademije znanosti. Ob tej priložnosti so na sedežu te ustanove slovesno odkrili doprsni kip zaslužnega papeža. Le-ta, kot je zatrdil Frančišek, poleg osebnosti in obličja Benedikta XVI. v spomin prikliče tudi njegovega duha: duha njegovega nauka, njegovih zgledov, njegovih del, njegove predanosti Cerkvi in njegovega sedanjega »meniškega« življenja. »Ta duh, daleč od tega, da bi s časom zbledel, bo iz generacije v generacijo postajal vse večji in močnejši

Prihodnost neke družbe brez soudeleženosti velike večine oseb je nemogoča
V torek se je papež Frančišek srečal z udeleženci svetovnega srečanja ljudskih gibanj. Med drugim jim je dejal, da je pomembna koordinacija gibanj, a da se pri tem ne smejo oblikovati toge strukture. »Ljudska gibanja so izraz nujne potrebe po oživitvi naših demokracij,« je poudaril. Nemogoče si je zamišljati prihodnost neke družbe brez soudeleženosti velike večine oseb. Treba je oblikovati nove oblike sodelovanja, ki bodo vključevale tudi ljudska gibanja in njihovo moralno moč. Govor je Frančišek sklenil s spodbudo: »Nobena družina brez hiše! Noben kmet brez zemlje! Noben delavec brez dela! Nobena oseba brez dostojanstva, ki ji ga daje delo!«

Pot k edinosti se začne s preoblikovanjem srca
Izziv, s katerim se katoličani in starokatoličani morajo soočiti, se nanaša na »vztrajanje v osnovnem dialogu« in »nadaljevanje skupne hoje, skupne molitve in skupnega dela v globljem duhu spreobrnjenja k vsemu tistemu, kar Kristus želi za svojo Cerkev«. To je poudarek iz papeževega govora delegaciji Mednarodne konference starokatoliških škofov Utrechtske unije. Zatrdil je tudi, da so bili pri ločitvi na obeh straneh navzoči »težki grehi in človeške pomanjkljivosti«. »V duhu vzajemnega odpuščanja in ponižnega kesanja je sedaj potrebno okrepiti našo željo po spravi in miru. Pot k edinosti se začne s preoblikovanjem srca, z notranjim spreobrnjenjem.« »To je duhovno potovanje od srečanja k prijateljstvu, od prijateljstva k bratstvu, od bratstva k občestvu.«

Ekumenizem krvi: Za preganjalce smo kristjani, smo eno
»Edinost v različnosti. Edinost ni uniformnost, ne pomeni obvezno delati vse skupaj, ne misliti na isti način, niti ne izgubiti identitete.« S temi besedami je papež nagovoril člane Katoliškega bratstva karizmatičnih skupnosti in občestev zaveze, katere je med drugim spomnil na ekumenizem: »Duhovni ekumenizem, moliti skupaj in oznanjati skupaj, da je Jezus Gospod, ter delovati skupaj za pomoč revnim v vseh njihovih revščinah. Tako je treba delati in ne pozabiti, da nas danes Jezusova kri, prelita v različnih predelih sveta med mnogimi krščanskimi mučenci, postavlja pred vprašanje in nas spodbuja k edinosti. Za preganjalce nismo razdeljeni, nismo luteranci, pravoslavni, evangeličani, katoličani … Ne! Smo eno. Za preganjalce smo kristjani. Več jih ne zanima. To je ekumenizem krvi, katerega živimo danes.«

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.