S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 9. november 2014, RV) – »V navzočnosti in službi škofov, duhovnikov in diakonov lahko prepoznamo resnično obličje Cerkve: to je sveta mati hierarhična Cerkev.« Tako so se glasile papeževe besede med sredino splošno avdienco.

Materinskost Cerkve
Zatrdil je, da Cerkev po teh bratih, ki jih je Gospod izbral in posvetil z zakramentom svetega reda, uveljavlja svojo materinskost: kot kristjane nas rodi v krstu in nam pomaga, da se prerodimo v Kristusu; bdi nad našo rastjo v veri; spremlja nas v Očetovem objemu, da bi prejeli njegovo odpuščanje; za nas pripravlja evharistično gostijo, kjer nas hrani z Božjo besedo ter Jezusovim telesom in krvjo; na nas kliče Božji blagoslov in moč svojega Duha ter nas tako podpira vso pot našega življenja, nas ovija s svojo nežnostjo in toplino, še posebej v najtežjih trenutkih preizkušnje, trpljenja in smrti. Ta materinskost Cerkve se najbolj izraža »v osebi škofa in njegovi službi«.

Božje razodetje je rezultat dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom
»Naj skupaj z verniki, ki so služili tu na zemlji, sedaj uživajo slavo novega Jeruzalema.« Tako je dejal papež, ko je daroval sveto mašo za pokojne kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu. Med homilijo je poudaril, da je »vse Božje razodetje rezultat dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom. Tudi vera v vstajenje je povezana s tem dialogom, ki spremlja pot Božjega ljudstva v zgodovini.« Ne preseneti, da je tako velika skrivnost, tako odločilna in nadčloveška, kot je vstajenje, zahtevala vso pot in ves potreben čas, vse do Jezusa Kristusa. On lahko reče: »Jaz sem vstajenje in življenje«, ker se v njem ta skrivnost razodene ne samo v polnosti, ampak se uresniči, zgodi, prvič in dokončno postane resničnost: »Dogodek vstajenja je odgovor na dolgo iskanje Božjega ljudstva, iskanje vsakega človeka in vsega človeštva.«

Mnogo oseb potrebuje odgovor s strani Cerkve glede zakonske situacije
»Vedno naprej. Mati Cerkev je tista, ki gre in poišče svoje otroke, da bi izvajala pravico. Potrebno pa je biti zelo pozorni tudi, da se postopki ne odvijajo znotraj okvira poslov.« Tako je papež Frančišek opozoril udeležence tečaja o postopku za spregled trdnega in neizvršenega zakona, katerega je spodbudilo sodišče rimska rota. Mnogo oseb potrebuje odgovor s strani Cerkve glede zakonske situacije. Lahko je pozitiven ali negativen, da je le pravičen, je poudaril papež. Mati Cerkev mora izvajati pravico in reči: »Da, res je, tvoj zakon je ničen.« Ali pa: »Ne, tvoj zakon je veljaven.« Pravičnost je, da nekaj reče. Tako bodo ljudje lahko šli naprej brez tistega dvoma in teme v duši.

Koliko stvari se lahko naučimo drug od drugega
»Koliko stvari se lahko naučimo drug od drugega, če res verujemo v svobodno in velikodušno delovanje Duha! Ne gre le za sprejemanje informacij o drugih, da bi se bolje spoznali, ampak za to, da bi kot dar sprejeli tisto, kar je Duh sejal v njih, in je namenjeno tudi nam.« Te besede papeža Frančiška so bile namenjene delegaciji Svetovne evangeličanske zveze. V govoru je spregovoril o temelju, ki je »v krstu, po katerem smo soudeleženi pri sadovih Kristusove smrti in vstajenja. Krst je neprecenljiv božji dar, ki nam je skupen. Zaradi njega ne živimo več samo v zemeljski razsežnosti, ampak v moči Duha.«

Družina oblikuje v osebe ljubezni, darovanja, predanosti in zvestobe
»Občestvo, ki ga živite, je znamenje enosti Boga in edinosti vesoljne Cerkve; omogočilo vam je, da narodu in tudi širše govorite o pomembnih stvareh kot en sam glas.« Tako pa je sveti oče zapisal v govoru, katerega je izročil v branje škofom iz afriške države Malavi. Ti so bili pretekli teden v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum. Papež jih je med drugim spomnil na vlogo družine: »Znotraj družine, z njeno edinstveno zmožnostjo, da vsakega svojega člana, predvsem pa mlade, oblikuje v osebe ljubezni, darovanja, predanosti in zvestobe, bosta tako Cerkev kot družba v Malaviju našli potreben vir za prenovo in izgradnjo kulture solidarnosti.«

Naj bo bratstvo
»Nadaljnjo jasno znamenje, za katero je redovniško življenje v današnjem času poklicano pričevati, je bratsko življenje. Prosim vas, naj ne bo med vami terorizma govoric. Izženite jih stran. Naj bo bratstvo. Če imaš kaj proti svojemu bratu, mu v obraz povej. Morda bo prišlo do fizičnega obračuna, ampak to ni problem, saj je to boljše kot terorizem govoric.« Tako se je glasila papeževa spodbuda, namenjena višjim redovnim predstojnikom iz Italije, katerim je spregovoril še o karizmi: »Vsaka karizma, ki hoče živeti in biti rodovitna, se mora razsrediščiti, da bo v središču samo Jezus Kristus. Karizme ne ohranimo v steklenici kot destilirano vodo, ampak, da bo rodovitna, jo je potrebno pogumno soočiti s sedanjo realnostjo, s kulturami, z zgodovino, kakor nas o tem poučujejo veliki misijonarji naših redov.«

O bratstvu je papež Frančišek sicer govoril tudi škofom, prijateljem Gibanja fokolarov. To bratstvo je »svetlo in privlačno znamenje naše vere v vstalega Kristusa«. Če želimo kot kristjani jasno odgovoriti na mnoge problematike in drame našega časa, je prav, da govorimo in delujemo kot bratje, in sicer tako, da bodo to lahko vsi z lahkoto prepoznali.

Srečanje je vedno sveži in življenjski izvir
»Za vse bodite misijonarke upanja in veselja,« je sveti oče spodbudil sestre Družbe hčera Marije Pomočnice. Nato jih je spomnil na pričevanje o vrednotah »salezijanske identitete«, med katerimi ima posebno mesto »srečanje«, temeljni vidik njihove karizme. Srečanje je namreč »vedno sveži in življenjski izvir, iz katerega lahko črpate tisto ljubezen, ki oživlja strast za Boga in mlade. Neizogibne težave, s katerimi se srečujete na poti, naj ne upočasnijo navdušenja pri vašem apostolskem delovanju.«

Resnični kompas je srce, ki je blizu
Članom Italijanskega gibanja odraslih katoliških skavtov pa je papež Frančišek med drugim dejal: »V vsaki kompleksni in večkulturni družbi lahko pričujete s preprostostjo in ponižnostjo o Jezusovi ljubezni do vsake osebe ter preizkušate tudi nove poti evangelizacije, zvesti Kristusu in zvesti človeku, ki v mestih pogosto živi težke situacije, je včasih v nevarnosti, da zablodi, izgubi zmožnost gledati obzorje, ne čuti Božje navzočnosti. Resnični kompas, ki se lahko ponudi tem bratom in sestram, je srce, ki je blizu, 'orientirano' srce, to je srce s čutom za Boga.«

Jutranje homilije
Naj nazadnje spomnimo še na nekaj poudarkov iz jutranjih homilij papeža Frančiška v preteklem tednu: »Rivalstvo in prevzetnost nasprotujeta harmoniji in slogi.« »Zelo težko je poslušati Jezusov glas, Božji glas, kadar se vrti okrog samega sebe: človek nima obzorja, kajti obzorje je on sam. Za tem pa je še nekaj, nekaj globljega: strah pred zastonjskostjo. Tako velika je, da se je bojimo. Bolj gotovi smo v svojih grehih, v svojih mejah. A tako ostanemo v svoji hiši. Potrebno pa je iti ven iz svoje hiše, da bi sprejeli Božje povabilo, v Božjo hišo, skupaj z drugimi.« »Žalosten je kristjan, ki v sebi, v svojem srcu, ne čuti potrebe, nujnosti, da bi šel in drugim pripovedoval, da je Gospod dober.« »Poglejte konec: kam te vodi to 'državljanstvo', ki ga imaš v svojem srcu? Posvetno me vodi v pogubo, tisto od Kristusovega križa pa v srečanje z Njim.«

Audio: