Papež Frančišek med splošno avdienco: Pastirjeva služba izvira samo iz usmiljenja
in srca Boga
VATIKAN (sreda, 12. november 2014, RV) – »Pastir, ki se zaveda, da njegova
služba izvira iz Božjega usmiljenja in srca, ne bo nikoli mogel privzeti avtoritarne
drže.« Tako je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, ki je tudi danes potekala
na Trgu sv. Petra. Katehezo je namenil odlikam škofov, duhovnikov in diakonov ter
tako nadaljeval učenje iz prejšnjega tedna. Takrat je izpostavil, da »Gospod
še naprej pase svojo čredo po službi škofov, duhovnikov in diakonov«. V
njih Jezus postane navzoč v moči svojega Duha in tako še naprej služi Cerkvi, jo krepi
v veri, upanju in pričevanju o ljubezni. Te službe predstavljajo torej velik Gospodov
dar za vsako krščansko skupnost in vso Cerkev, v kolikor so živo znamenje njegove
navzočnosti in njegove ljubezni. Danes pa je papež izhajal iz naslednjega vprašanja:
Kaj se zahteva od teh služabnikov Cerkve, da bi lahko živeli na pristen in rodoviten
način svojo službo?
Osnovna slovnica škofove službe V »pastoralnih
pismih«, poslanih učencema Timoteju in Titu, se apostol Pavel zelo skrbno zaustavi
ob liku škofov, duhovnikov in diakonov. Izpostavi to, k čemur so poklicani, ter posebne
odlike, ki jih morajo imeti tisti, ki so izbrani za te službe. Zanimivo je, kako so
skupaj z odlikami, povezanimi z vero in duhovnim življenjem, naštete nekatere skrbno
izbrane človeške lastnosti: sprejemanje, zmernost, potrpežljivost, blagost, zanesljivost,
dobrota srca. »To je abeceda, osnovna slovnica vsake službe!« je poudaril papež.
»Biti mora osnovna slovnica vsakega škofa, vsakega duhovnika, vsakega diakona.«
Brez te lepe in pristne naravnanosti na srečanje, spoznavanje in pogovarjanje, spoštovanje
in vstopanje v odnose z brati na spoštljiv in iskren način ni mogoče služiti in pričevati
z resničnim veseljem in verodostojnostjo.
Pastirska služba izvira samo iz
Božjega usmiljenja in srca Pavel svojima učencema in s tem vsem, ki jim bo
zaupana pastoralna služba, priporoči še eno temeljno držo, in sicer: neprestano oživljanje
prejetega daru. Po Frančiškovih besedah to pomeni, da mora biti vedno živo zavedanje,
da nekdo ni škof, duhovnik ali diakon zato, ker je pametnejši, sposobnejši in boljši
od drugih, ampak je to samo v moči daru ljubezni, ki ga je dal Bog, v moči njegovega
Duha in za dobro njegovega ljudstva. Zavedanje tega je zares pomembno in pomeni milost,
za katero je treba vsak dan prositi, je poudaril papež. »Kajti pastir, ki se zaveda,
da njegova služba izvira samo iz Božjega usmiljenja in srca, ne bo nikoli mogel privzeti
avtoritarne drže, kot da bi vsi bili ob njegovih nogah, skupnost pa bi bila njegova
lastnina, njegovo osebno kraljestvo.«
Zavedati se, da je vse dar Zavedanje,
da je vse dar, milost, pomaga pastirju, da ne pade v skušnjavo, ne postavlja samega
sebe v središče pozornosti in ne zaupa samo sebi. To so skušnjave nečimrnosti, ponosa,
samozadostnosti in napuha, je zatrdil papež in posvaril: »Gorje, če škof, duhovnik
ali diakon mislijo, da vse vedo, da imajo vedno pravi odgovor za vsako stvar
in ne potrebujejo nikogar.« Zavedanje, da sta ravno njemu kot prvemu namenjena
Božje usmiljenje in sočutje, mora služabnika Cerkve narediti vedno ponižnega in razumevajočega
v odnosih z drugimi. Z zavestjo, da je poklican pogumno varovati vero, bo poslušal
ljudi. Zaveda se namreč, da se vedno lahko nekaj nauči, tudi od tistih, ki so morda
še daleč od vere in Cerkve. Vse to mora zatem voditi v prisvojitev nove drže, odtisnjene
v delitev z drugimi, soodgovornost in občestvo.
»Dragi prijatelji,«
je papež sklenil katehezo, »Gospodu moramo biti vedno hvaležni, da v osebi in službi
škofov, duhovnikov in diakonov še naprej vodi in oblikuje svojo Cerkev ter ji tako
pomaga rasti na poti svetosti. Obenem moramo še naprej moliti, da bodo pastirji
naših skupnosti lahko živa podoba občestva in Božje ljubezni.«