Msgr. Stanislav Zore posvečen in umeščen za ljubljanskega nadškofa

LJUBLJANA (nedelja, 23. november 2014, RV) – V stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani je bila danes popoldne slovesnost posvečenja in umestitve novega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta OFM. Sveto mašo je vodil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz.

Uvod v slovesnost posvečenja: msgr.Franci Petrič

 

Uvodni pozdrav msgr. Andreja Glavana

 

Homilija apostolskega nuncija v Sloveniji msgr. Juliusza Janusza

Dragi izvoljeni nadškof Stane Zore,
gospod kardinal in gospodje nadškofi in škofi,
gospod predsednik Republike Slovenije,
državne oblasti in člani diplomatskega zbora,
spoštovani duhovniki, redovniki, redovnice,
dragi bratje in sestre!

Danes imamo veliko razlogov, da bi izrazili Gospodu hvaležnost in veselje. To bomo storili z najvišjo zahvalo dragemu Bogu in sicer z evharistično zahvalo. Pri vsaki evharistični skrivnosti smo deležni Kristusove smrti in njegovega vstajenja, a danes Cerkev želi postaviti pred nas resnico, na katero pogosto ne mislimo ne mi ne svet, v katerem živimo, resnico o Kristusovem kraljevskem dostojanstvu. V današnjem svetu, v katerem se zdi, da je demokracija nedotakljiva “svetinja”, se zdi provokacija ali vsaj malo primerno govoriti o Kralju vesoljstva. Z vero v Jezusa Kristusa kot Kralja vesoljstva nimamo namena preprečiti človeku, da bi ustvarjal svoje politične ali družbene sisteme. Hočemo samo pojasniti, da vir Kristusovega kraljevskega dostojanstva ni posvetna oblast, ampak žrtev na križu. Prizadevamo si premagati zlo, greh, ki ogroža naše odnose z drugimi in vodi v smrt. Premagati smrt je najvišje znamenje, ki dokazuje Kristusovo kraljevsko dostojanstvo. Na to nas spominja sveti Pavel v pismu Korinčanom, ki smo ga pravkar slišali: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. (…) Kot zadnji sovražnik pa bo končana smrt« (1 Kor 15, 20-26). Pravi Kristusovi učenci zato ne pričakujejo, da bodo imeli oblast tega sveta, a po drugi strani ne morejo biti ravnodušni, če drugi nočejo spoštovati zakonov Stvarnika, Kralja vesoljstva. Zato je naloga kristjanov pričati o vstajenju in prenašati sporočilo, da je umrli in vstali Kristus Kralj vesoljstva in da je za nas Pot, Resnica in Življenje.

V tem pogledu je pomembno za življenje kristjana, ki prepozna Kristusa za Kralja, da vidi naloge tistih, ki vodijo krščansko skupnost. Veselimo se, ker lahko danes vpeljemo v četo apostolskih naslednikov novega ljubljanskega nadškofa Staneta Zoreta. Od škofa veliko pričakujemo in zdaj ni čas za analizo vseh kreposti in dobrih lastnosti, ki bi jih moral imeti. Prav gotovo se mora zavedati, kakor pravi Zakonik cerkvenega prava, da je po božji ureditvi naslednik apostolov po Svetem Duhu, ki mu je dan, postavljen za pastirja Cerkve kot učitelj nauka, duhovnik svetega bogočastja in služabnik v vodstvu. Zakonik določa, da so naloge škofov, da posvečujejo, učijo in vodijo in da lahko to opravljajo samo v hierarhičnem občestvu z glavo, s papežem in člani zbora (ZCP, kan. 375). Da bi opravljal vse te naloge, mora človek, ki je izbran za to apostolsko poslanstvo, imeti pred očmi nekaj nujnih prednostnih nalog. O teh prednostnih nalogah je govoril sveti oče Frančišek nedavno na srečanju s Kongregacijo za škofe. Ko je spomnil, na kakšen način je bil izbran apostol Matija, je sveti oče poudaril, da so ga apostoli izbrali, ker je bil priča vstajenja. Dodal je: »Tudi za nas je to povezovalni kriterij: škof je tisti, ki zna posodobiti vse, kar se je zgodilo, zlasti pa ve, kako skupaj s Cerkvijo postati priča njegovega vstajenja. Škof je v prvi vrsti mučenec Vstalega … Pogum umiranja, velikodušnost v podaritvi svojega življenja in použivanja za čredo so zapisani v genski zapis (DNA) škofovske službe. Odpovedi in žrtve so prirojene škofovskemu poslanstvu. Škofovska služba zato ni sama sebi namen, ampak je za Cerkev, za čredo, za druge, zlasti za tiste, ki jih svet odklanja.«

Škof mora kot pričevalec vstajenja oznanjevati evangeljsko besedo. Papež je to tako povedal: »Ker beseda vera prihaja iz oznanjevanja, potrebujemo škofe kerigme … ljudi, ki bodo ohranjali nauk, ne da bi merili, kako daleč živi svet od resnice, ki je v njem, ampak da bi očarali svet, ga očarali z lepoto ljubezni, da bi ga zapeljali s svobodo, ki jo podarja evangelij.« Da bi škof ostal zvest besedi Resnice, mora biti človek molitve, nekdo, ki – kakor poudarja papež Frančišek – »ima pogum, da se pregovarja z Bogom v prid njegovega ljudstva«, kakor sta to delala Mojzes in Abraham. Toda papežu je najbolj pri srcu ob imenovanju škofa zagotovilo, da je kandidat pastir. O tej lastnosti škofa je govoril sveti oče nam, papeškim predstavnikom, na srečanju v Rimu junija 2013 in med drugim povedal: »V delikatni nalogi preiskovanja za škofovsko imenovanje bodite pozorni, da so kandidati pastirji, ki so blizu ljudem: to je prvi kriterij. Pastirji, blizu ljudem … Da znajo ‘bedeti’ nad čredo, ki jim bo zaupana, da se v vsem trudijo za to, kar jo bo ohranilo zedinjeno; da bedijo nad njo, da so pozorni na nevarnosti, ki jim je izpostavljena, zlasti pa, da znajo bedeti za čredo, da pomagajo bedeti, da skrbijo za upanje, da je v srcih sonce in luč, da z ljubeznijo in potrpežljivostjo podpirajo načrte, ki jih Bog vzbuja v svojem ljudstvu.« O tej skrbi za Božje ljudstvo nam govori današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Današnji evangelij nas spominja, da nas bo Kristus Kralj na poslednji sodbi sodil o tem, kako smo ravnali z najbolj potrebnimi. Prerok Ezekiel še spominja v prvem berilu, da dobri pastir išče izgubljene ovce, ampak tudi skrbi za rejene in krepke: »Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav« (Ez 34,16). Morda je treba biti bolj pozoren do tistih, ki prihajajo vsako nedeljo k maši, ki živijo zakonsko zvestobo in to kljub številnim težavam, ki pogumno izpovedujejo vero v okolju nenaklonjenemu veri.

Dragi nadškof Stane! Ljubljanska nadškofija Vas sprejema z odprtim srcem in pripravljenostjo živeti to apostolsko poslanstvo skupaj z Vami. Prvič v petsto letih navzočnosti bratov frančiškanov na tej slovenski zemlji eden izmed njih postaja nadškof mesta Ljubljana. Zgodovina nadškofije, ki obstaja petsto petdeset let, je prepojena z vašo navzočnostjo in pastoralno aktivnostjo. Tudi danes ste zelo blizu škofu s številnimi pomembnimi župnijami, ki jih vodijo patri frančiškani. Rad bi na kratko pojasnil bližino stolnice s provincialno hišo na Prešernovem trgu, kjer ste živeli do zdaj. Na poti od Prešernovega trga do stolnice lahko izberete enega od treh mostov, ki se stekajo in se povežejo na drugi strani brega. Morda je občasno v škofiji tako, da škofijski duhovniki izberejo en most, redovniki in redovnice drugi in končno verniki tretjega. Moje in naše želje so, da bi ta različnost poti, ki je upravičena, vodila do stolnice, do škofa, kot porok edinosti, da bi skupaj šli pod njegovim vodstvom Kristusu naproti. To je tudi želja, ki jo je papež izrazil v buli imenovanja nadškofa Zoreta, v kateri spodbuja duhovnike in vernike nadškofije, da »sprejmete tega vašega duhovnega učitelja, mu zvesto sledite in mu pomagate z deli in molitvami«.

Kot novi Pastir Ljubljane ste si predložili, da boste služili tej delni Cerkvi v veselju, kakor pravi vaše škofovsko geslo: “Veselite se v Gospodu”. S tem želite slediti učenju papeža Frančiška v apostolski spodbudi “Veselje evangelija”. To je dobro voščilo za vso katoliško Cerkev v Sloveniji, ki mora pred številnimi izzivi na novo pridobiti zaupanje in lepoto tega, da smo kristjani. To so naša voščila, ki jih spremljamo z molitvijo k Mariji iz Brezij, k Mariji Pomagaj, ki ste ji služili veliko let in k svetemu Frančišku, na katerega god ste bili imenovani za to apostolsko poslanstvo.

Naj Vas vedno blagoslavlja Jezus Kristus, Kralj vesoljstva!

msgr. dr. Juliusz Janusz
apostolski nuncij v RS

Pismo papeža Frančiška
(prebral msgr. Vinko Vegelj)

Frančišek, škof, služabnik Božjih služabnikov,
ljubljenemu sinu, Stanislavu Zoretu iz reda manjših bratov, doslej tega reda provincialnemu ministru v Sloveniji, izbranemu za ljubljanskega nadškofa metropolita, pozdrav in apostolski blagoslov. Ker zelo cenimo sinovsko ljubezen in vztrajno služenje, ki ju naklanjata sveti Frančišek Asiški in njegov red vesoljni katoliški Cerkvi, kličemo njegovo nebeško varstvo in njegovim bratom radi zaupamo tudi opravljanje težjih nalog. Ker je bilo torej potrebno poskrbeti za metropolitansko Cerkev v Ljubljani, ki se ji je zaradi odpovedi častitljivega brata Antona Stresa izpraznil sedež, smo zaupljivo pomislili, da si ti, ljubljeni sin, obdarjen z ustreznimi vrlinami in darovi ter izkušen v upravljanju, zato ti zaupamo vodenje te skupnosti. Iz polnosti naše apostolske oblasti te torej, potem ko smo prejeli mnenje Kongregacije za škofe, postavimo za nadškofa metropolita ljubljanskega sedeža in ti podeljujemo dolžne pravice in nalagamo ustrezne dolžnosti. Pred škofovskim posvečenjem kjerkoli zunaj mesta Rima, ki ga moraš prejeti od kateregakoli katoliškega škofa, pri čemer je treba spoštovati naročila bogoslužnih uredb, je nujno, da po ustaljenem običaju izpoveš vero in izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom. Poskrbel boš tudi, da boš to naše pismo objavil duhovščini in ljudstvu svoje nadškofije, ki jih vztrajno spodbujamo, naj te sprejmejo za svojega duhovnega učitelja, zvesto hodijo za teboj in te podpirajo z molitvami in dejanji. Slednjič pa te, ljubljeni sin, izročamo priprošnji Bogorodice Brezmadežne Device Marije, svetega Frančiška in drugih blaženih tvoje domovine in tvoje redovne družine. Ko sprejemaš to odgovorno službo, si izprosi nenehno Božjo pomoč in marljivo poučuj, da je večno odrešenje mogoče doseči samo po veri v Jezusa Kristusa. »Najvišji Oče nam je po svojem svetem angelu Gabrielu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla iz nebes v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti« (Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanom II, 4).

Dano v Rimu pri sv. Petru, 4. oktobra, na slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega, leta Gospodovega 2014, v drugem letu našega papeževanja.
Frančišek
Franciscus Bruno, apostolski protonotar
Prevod iz latinščine: br. dr. Miran Špelič OFM

Pozdrav miru msgr. Stanislava Lipovška

Zahvala novega ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta

V  tem trenutku milosti in majhnosti, hvaležnosti in odgovornosti se želim najprej zahvaliti Bogu, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe. Ozrl se je na mojo nizkost in mi naredil velike reči. Prosim ga, naj mi stoji ob strani, da bi mogel biti orodje, ki bo njegovo ime prinašalo vsem ljudem.

Hvaležen sem papežu Frančišku, ki me je na god svetega Frančiška Asiškega imenoval za ljubljanskega nadškofa. Kakor sem v duhu pokorščine sprejel imenovanje, tako želim v duhu edinosti z njim sodelovati pri služenju celotnemu Božjemu ljudstvu in sodelovati pri oznanjevanju evangelija.

Zahvaljujem se škofu posvečevalcu apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji, monsinjorju Juliuszu Januszu in soposvečevalcema škofoma monsinjorju Andreju Glavanu in monsinjorju Stanislavu Lipovšku. Po polaganju vaših rok sem deležen polnosti duhovništva. Prosim vas, da me ohranjate v svojih molitvah, da bom predan in zvest služabnik večnega velikega duhovnika. Hvala tudi mojim predhodnikom na ljubljanskem škofovskem sedežu, posebej nadškofu monsinjorju Antonu Stresu in vmesnemu pastirju administratorju Andreju Glavanu. Po vajini zaslugi sprejemam nadškofijo, ki je ostajala zvesta poslanstvu služenja ljudem.

Dobremu Bogu v hvaležnosti izročam svoje pokojne starše. Po njiju sem začel živeti, vzgajala sta me v veri in me učila moliti. Ob njiju sem spoznaval vrednost dela in ob njiju sem se učil spoštovati človeka in stvarstvo. Sebe in svoje poslanstvo danes izročam njuni priprošnji.

Ob starših sem rasel skupaj s svojima sestrama Cirilo in Jožico ter bratom Francijem. Skupaj smo se učili vse deliti med seboj. Učili smo se živeti drug za drugega. Učili smo se biti bratje in sestre. Hvaležen sem vam, ker sem ob vas živel lepo otroštvo in ker še danes ostajamo tesno povezani med sabo. Vem, da se lahko zanesem na vaše molitve.

Na poseben način danes stopa predme sošolec Jernej, ki me je v prvem letniku gimnazije povabil k frančiškanom v Kamniku. Štirideset let je, odkar sem po njegovi spodbudi začel z brati v svetem Frančišku hoditi skupno pot. Dragi bratje, hvala vam za besede spodbude, za zgled življenja, za pričevanje vere in navdušenja v služenju Bogu in ljudem. Hvala vam za potrpljenje in odpuščanje, ki sem ju bil deležen. Hvala vam za vaše bratstvo.

Ves čas svojega duhovništva, še posebno pa v zadnjih tednih, čutim močno oporo in pomoč tolikih znanih in neznanih molivcev. Po Božji milosti in po njihovi molitvi sem to, kar sem. Dragi moji angeli varuhi v molitvi, prosim vas, naj ta molitev ne preneha. Po molitvi bodite moji sodelavci v pastirski službi.

Pozdrav tudi vsem rojakom v zamejstvu in po svetu, ki so vedno z veseljem sprejeli vsak obisk. Naj še naprej pričujejo z zvestobo Bogu, narodu in jeziku.

Zahvala končno tudi vsem, ki so se trudili s pripravo današnje slovesnosti škofovskega posvečenja. Bog naj vam povrne ter blagoslovi in pomnoži vaše sposobnosti. Zahvaljujem se TV Slo za televizijski prenos in Radiu Ognjišče za radijski prenos – omogočili ste, da se je ljubljanska stolnica lahko razširila na domove vseh, ki so želeli biti z nami, pa niso mogli priti v stolnico.

Na poseben način v tem trenutku v zahvali in prošnji srečujem vas, bratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, vsi redovniki in redovnice ter vsi, ki v sebi čutite duhovni poklic. Poklical nas je isti Gospod Jezus Kristus in navdihuje in vodi nas isti Sveti Duh, zato storimo vse, da bomo med seboj živeli edinost, da bo svet tudi po tej edinosti veroval v Jezusa Kristusa.

Za navzočnost na slovesnosti se zahvaljujem vsem predstavnikom političnega, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sveta. Verjamem, da si bomo v pristnem spoštovanju in iskrenem sodelovanju vsak na svojem področju prizadevali za dostojanstvo vsakega človeka, zlasti pa najbolj obrobnega in pomoči potrebnega človeka. Sveti Frančišek bi rekel, da so ti naši gospodarji, mi pa smo v njihovi službi.

Pozdravljeni tudi vsi predstavniki sestrskih cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji. Vaša prisotnost je zagotovilo, da se hočemo srečevati in delati v duhovni blagor naših ljudi.

Ob koncu bi se rad posebej zahvalil vsem bolnim, ostarelim in osamljenim, ki iz dneva v dan pred Boga prinašate daritev svojega križa in nenehno molitev. Tudi sam bom povezan z vami v molitvi. Kadar bo le mogoče, se bom z vami združil v molitvi rožnega venca ob Radiu Ognjišče, da bomo molili drug z drugim in drug za drugega.

Vsem Vam, pomembnim in preprostim, učenim in neukim, zdravim in bolnim, starim in mladim, svetim in grešnim, vsem Vam kličem, veselite se v Gospodu, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Mir in dobro, bratje in sestre.

msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof

Pozdrav družine v imenu vernikov laikov

Spoštovani gospod nadškof!

V imenu vseh družin ljubljanske nadškofije Vam izrekava vse dobro. Sva Jože in Tatjana, prihajava iz Mengša. Imava deset otrok, Veronika, sedma, je z nama. Pripadava prvi neokatehumenski skupnosti tu v stolni župniji, z Vami pa sva se večkrat srečala na srečanjih Aninega sklada.

Družina je podoba nebeškega veličastva in lepote, vendar se mi zdi danes je napadana z različnih strani. Veliko faraonov in herodov gre proti družini. Ampak imamo vzor in vir milosti. To je sveta nazareška Družina.

Spoštovani oče, družina je temelj Cerkve in družbe in prav zaradi tega je potrebna posebne skrbi in pomoči. Zato Vas prosiva, da vso svojo očetovsko ljubezen posvetite pastorali družine, da bo lahko prenesla vero naslednji generaciji in da bo z zakonsko zvestobo in odprtostjo življenju pričevala o živem Bogu, ki ljubi človeka grešnika. Vse dobro!
Družina Medved iz Mengša

Pozdrav redovnic in redovnikov

Spoštovani g. nadškof, dragi naš brat in pastir!

»Zgodila se Vam je Gospodova beseda,« in na nov Božji klic ste odgovorili s preprostim in velikodušnim srcem. Kot pravi Kristusov učenec in zvesti Frančiškov sin.

Sestre in bratje v Bogu posvečenem življenju Vam iskreno čestitamo in izražamo veselje ob Vašem škofovskem posvečenju ter prevzemu pastirske službe v ljubljanski nadškofiji. Pogrešali Vas bomo v naših srečevanjih in pri vodenju Konference redovnih ustanov Slovenije. A smo trdno prepričani, da se naše vezi niso in ne bodo pretrgale, ko sedaj stopate na pot apostolskega nasledstva. Vez, ki nas je najgloblje združevala doslej, ostaja enaka tudi vnaprej: to je vez Kristusa, našega Ženina in Gospoda.

Skupaj z Vami smo se pripravljali na ta dan. Predvsem z molitvijo in daritvijo življenja. Združile so se prav vse redovne ustanove Slovenije, sestre in bratje v skupnih molitvah, pa tudi v skriti in z žrtvijo oplemeniteni daritvi. Prvo in najdragocenejše darilo za Vas je zato duhovni šopek. Bog sam ga pozna in Vi ga slutite. Simboličen dar pa sta tudi alba, ki jo že nosite in sveča, oboje delo naših rok.

Vaše škofovsko posvečenje se je zgodilo tako rekoč na vigilijo leta, ki ga je papež Frančišek razglasil za leto posvečenega življenja. To je za nas, redovnice in redovnike spodbuda, Vam, g. nadškof, pa zagotovilo, da bomo ob tej priložnosti še bolj poglobili našo redovniško poklicanost in obnovili zvestobo. V tem smislu želimo biti v srcu Cerkve, ki jo sedaj Vi vodite, pričevalci upanja in veselja. In Vi ste nam že zgled in spodbuda z Vašim škofovskim geslom: »Veselite se v Gospodu!«

Bog Vas živi!
s. Damjana Tramte HMP

Pozdrav ljubljanskega pomožnega škofa

Spoštovani in dragi gospod nadškof, dragi Stanislav!

V imenu duhovnikov ljubljanske nadškofije, tako škofijskih duhovnikov kot duhovnikov redovnih skupnosti, stolnega kapitlja, bogoslovcev, vam iskreno čestitam ob današnjem škofovskem posvečenju in umestitvi ter zagotavljam vso našo podporo in molitveno povezanost. S posvečenjem in umestitvijo ste postali kapetan, če se izrazim v jeziku športa, odlične ekipe duhovnikov. Res je, da ta ekipa ni več rosno mlada, toda ohranja močno duhovno kondicijo, telesno več ali manj, hoče delati skupaj, ohranja pogum pri odločanju, ob vsej raznolikosti darov in različnih mnenj zna in želi igrati skupaj ter sodelovati. Gospod nadškof, veselimo se, da vaš prihod v to moštvo - občestvo obdarovanih z darom duhovništva - prinaša novega vzgonskega vetra, ki nas dviga v neskončna obzorja Božje navzočnosti. Skupaj z vami hočemo biti pristni in iskreni, vedno bolj postajati to, kar Bog pričakuje od nas, kajti le tako bomo lahko v družbi, kjer živimo, priče upanja, medsebojnega razumevanja in spoštovanja vsakega človeka. Kot vaši sodelavci želimo biti v oporo in pomoč, pri vsaki sveti maši, pa tudi drugače vas bomo vključevali v svoje molitve, želimo biti »Jezusova in vaša ekipa«!

Pokojni milanski kardinal Martini v svojem zadnjem delu z naslovom »O škofu« govori o poslanstvu pastirja v postmoderni družbi, kjer je veliko negotovosti, želje po samozadostnosti, vseh oblik relativizma in prepuščenosti ugodju in udobju. Toda vendarle, v jedru človeške biti ostaja hrepenenje po duhovnem, Božjem, večnem, po dobroti in lepoti žara biti. In prav tu se rojeva upanje in evangeljska spodbuda »Ne bojte se!«   Pastir v svoji službi ostaja blizu duhovnikom in ljudem v poslušanju, razumevanju in vedno večji naravni in duhovni razsežnosti odpuščanja in usmiljenja. Če navdihnjena Božja beseda navdihuje pastirja, je izvir njegove modrosti, bratstva, sočutja, ter gradi živo občestvo z duhovniki, Božjim ljudstvom, z ljudmi različnih prepričanj in ver.

Gospod nadškof, v prepričanju, da boste svoje poslanstvo opravljali v duhu spodbud kardinala Martinija, se veselimo vaše besede, vašega nasmeha, vašega pogleda, ki je usmerjen naprej in vedno znova spominja na ljubeči Božji pogled, ki z neskončno potrpežljivostjo, upanjem in dobroto išče prav vsakega človeka na tem svetu.

Naj Gospod blagoslavlja vašo pot na priprošnjo Božje in naše Matere Marije, kateri se tudi sami radi priporočate! Veselimo se z vami, veselimo se v Gospodu!

msgr. dr. Anton Jamnik
pomožni škof

Opis obreda škofovskega posvečenja in umestitve
Novi nadškof msgr. Stanislav Zore OFM bo škofovsko posvečenje prejel med slovesno mašo v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja

Obred posvečenja se prične po evangeliju. S skupno pesmijo se vsi skupaj najprej obrnemo po pomoč k Svetemu Duhu. Nato spremljevalca izbranega za nadškofa predstavita in prosta glavnega posvečevalca, apostolskega nuncija msgr. Janusza, naj ga posveti za škofovsko službo. Prisluhnili bomo papeški listini o imenovanju Stanislava Zoreta za nadškofa metropolita. Glavni posvečevalec bo zatem v homiliji spregovoril o škofovski službi.

Po homiliji bo nadškof posvečevalec zastavil izbranemu devet vprašanj, ob katerih bo ta izpovedal svojo vero in pripravljenost služiti Kristusu v zboru naslednikov apostolov ter skrbeti za oznanjevanje neokrnjenega razodetega nauka. Nato bomo vsi skupaj v litanijah prosili vse svetnike, da s svojo priprošnjo podpirajo novega nadškofa. Med litanijami bo izbrani ležal na oltarnih stopnicah.

Sledi glavni del posvečenja, ko bo na izbranega kandidata nadškof posvečevalec molče položil roke, za njim bodo to naredili škofa soposvečevalca in vsi navzoči škofje. Potem bodo škofje posvečevalci zmolili posvetilno molitev, med katero bosta diakona držala nad glavo izbranega odprto evangeljsko knjigo. To je zunanje znamenje, da je škofovska služba breme in odgovornost. Po končani molitvi bo posvečevalec s sveto krizmo mazilil glavo novo posvečenega nadškofa.

Novi nadškof je tako posvečen. Od posvečevalca bo prejel evangeljsko knjigo z naročilom, naj oznanja in poučuje Božjo besedo. Nato bo prejel zunanja znamenja škofovske službe: prstan, škofovsko pokrivalo – mitro in pastirsko palico.

Apostolski nuncij bo novega ljubljanskega nadškofa metropolita povabil, naj sede na svoj škofovski sedež in ga s tem umestil. Potem bodo navzoči škofje novemu nadškofu s poljubom miru izrazili bratsko povezanost, spoštovanje in ljubezen.

Slovesnost se nato nadaljuje z izpovedjo vere, darovanjem in evharističnim bogoslužjem.

Življenjepis nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM
Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM se je rodil 7. septembra 1958 v vasi Znojile, župnija Sela pri Kamniku. Prve štiri razrede osnove šole je obiskoval v podružnični šoli na Selih, osemletko pa je dokončal v Kamniku ter se vpisal na gimnazijo v Kamniku. Leta 1974 je stopil v Serafinski kolegij v Kamniku. Po maturi leta 1977 je šel v noviciat na Kostanjevici v Novi Gorici in naslednje leto naredil neslovesne zaobljube. Istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Od leta 1980 je služil vojaški rok v Koprivnici in Varaždinu, nato pa nadaljeval študij teologije, kjer je leta 1984 diplomiral. Tega leta je tudi naredil slovesne zaobljube. Leto pozneje, 29. junija 1985 je prejel mašniško posvečenje.

Po novi maši je opravljal kaplansko službo najprej v župniji svetega Frančiška v Šiški, potem pa še na več mestih. Večkrat je bil hišni predstojnik. Bil je definitor province, provincialni vikar in dva mandata provincialni minister Slovenske frančiškanske province sv. Križa. Dvakrat je bil magister novincev in magister bratov z začasnimi zaobljubami. Bil je tajnik provincialnega tajništva za vzgojo in študij. Bil je predsednik Južnoslovanske konference provincialnih ministrov OFM in član operativnega odbora Zveze manjših bratov Evrope. En mandat je bil tudi član zbora svetovalcev koprske škofije. Dvakrat je bil predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije.

Sveti oče Frančišek je na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2014, Stanislava Zoreta imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Škofovsko posvečenje je prejel na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, 23. novembra 2014, v ljubljanski stolnici. S prejemom škofovskega posvečenja in umestitvijo je nadškof Zore uradno prevzel Nadškofijo Ljubljana. Msgr. Stanislav Zore OFM je 36. rezidencialni ljubljanski škof.

Za škofovsko geslo si je izbral svetopisemske besede: “Veselite se v Gospodu” (Flp 4,4)

Opis in razlaga grba nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM
Grb ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike in je deljen, precedenčno prvo polje pa sekano.  Na prvem, modrem polju,  je osemžarna zlata (rumena) zvezda, na drugem – rdečem je zelena odrezana vejica s tremi zelenimi lipovimi listi in na precedenčno tretjem – srebrnem (belem) polju t. i. Frančiškov grb – ob vznožju črnega latinskega križa na belem oblaku prekrižani stigmatizirani roki Kristusa in sv. Frančiška.  

Simboliko treh znamenj lahko razložimo tudi tako: zvezda na modrem polju predstavlja Marijo, zvezdo nove evangelizacije, vejica z lipovimi listi predstavlja slovenski simbol in spominja na njegovo domačijo v Znojilah, kjer se po domače reče »pri Zalipnikovih«, frančiškanski simbol v spodnji polovici pa predstavlja redovniško vejo, iz katere novi nadškof prihaja. Vse tri barve –bela, modra, rdeča – pa aludirajo tudi na slovenske narodne barve.