Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 1. adventno nedeljo

Iz 63,16-17.19 – 64,2-7
Saj si ti naš oče!
Kajti Abraham nas ne pozna
in Izrael nas ne razloči.
Ti, Gospod, si naš oče,
Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.
Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti,
nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
Vrni se zaradi svojih služabnikov,
zaradi rodov, ki so tvoja posest!
Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš,
nad katerimi se ne kliče tvoje ime.

 O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!

Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali,
(si stopil dol, pred teboj so zadrhtele gore.)
Od vekomaj se ni slišalo,
uho ni zaznalo,
oko ni videlo Boga razen tebe,
ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka.
Naproti prihajaš njemu, ki z veseljem ravna pravično,
tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih.
Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,
če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni.
Vsi smo postali kakor nečistnik,
vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.
Vsi smo oveneli kakor listje,
naša krivda nas je odnesla kakor veter.
Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime,
ki bi se prebudil, da bi se te držal,
kajti skril si svoje obličje pred nami,
in nas prepustil môči naše krivde.
In zdaj, Gospod, si ti naš oče!
Mi smo glina, ti si naš upodobitelj,
vsi smo delo tvojih rok.

Mr 13,33-37
»Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Razlaga cerkvenih očetov
Tertulijan pravi, da »vero vsak dan skuša in preizkuša strah pred tistim neznanim, po katerem pa vsak dan upamo.« V Apostolskih konstitucijah je zapisano: »Zaman bo vse tisto, kar smo storili ali mislili, če ne bomo do zadnjega dne vztrajali na poti dobrega.« Sv. Atanazij pa pravi, da če bi »poznali prihodnost, bi bili nenehoma v skušnjavi, da opustimo vsako odgovornost in prizadevanje za družbo.« Sv. Irenej Lyonski pa k temu dodaja: »To, da nam ni bilo vse razkrito, nas spodbuja k ponižnosti.«

Misli Benedikta XVI.
Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.