2014-12-09 12:59:00

Papež Frančišek: Veselje Cerkve je biti mati, ki gre iskat izgubljene brate in sestre


VATIKAN (torek, 9. december 2014, RV) – Veselje Cerkve je biti mati, ki gre iskat izgubljene ovce. To je vodilna misel papeža Frančiška med današnjo homilijo v Domu sv. Marte. Sveti oče je še k temu dodal, da Cerkvi nič ne pomaga 'popolna organizacija', če je zaradi tega žalostna in zaprta, če ni mati. Ob tem je pozval, naj bomo veseli kristjani, saj smo prejeli 'nežno Jezusovo tolažbo'.

»Odpreti vrata Gospodovi tolažbi.« Papež Frančišek je to izhodišče za današnjo homilijo vzel iz prvega berila, v katerem prerok Izaija govori o koncu trpljenja Izraela po izgnanstvu v Babiloniji. »Ljudstvo potrebuje tolažbo.« Že sama Gospodova navzočnost tolaži. Takšna tolažba pa je tudi med trpljenjem. Pa vendar običajno bežimo iz tolažbe, saj smo do nje nezaupljivi. Bolj udobno nam je v 'naših stvareh', celo bolj udobno v naših pomanjkljivostih, v naših grehih. »Tu smo doma. Ko pa pride Sveti Duh in njegova tolažba, se naše notranje stanje spremeni in uide našemu nadzoru. Zato se je potrebno prepustiti Gospodovi tolažbi.«

Papež Frančišek je poudaril, da je »najmočnejša tolažba usmiljenje ter odpuščanje.« To je najlepše opisano na koncu 16. poglavja preroka Ezekiela, ko Gospod potem ko našteje številne grehe ljudstva, pravi: »'Toda ne bom te zapustil. Še več ti bom dal. Moje maščevanje bo tolažba in odpuščanje'. Takšen je naš Bog.« »Zaradi tega je dobro ponavljati: 'Pustite se potolažiti Gospodu. On je edini, ki nas lahko potolaži in to kljub temu, da smo vajeni 'najeti' kratkotrajne tolažbe, ki smo si jih sami ustvarili, od katerih pa potem ni nobene koristi.«

Sveti oče je tako prišel do prilike iz današnjega evangelija o izgubljeni ovci in se vprašal: »Kakšna naj bo tolažba Cerkve? Tako, kot neka oseba, ki je potolažena, ko začuti Gospodovo usmiljenje in odpuščanje, za katero Cerkev praznuje in je srečna, ker je šla ven iz sebe. V evangeliju gre tisti pastir ven, gre iskat tisto izgubljeno ovco. Lahko bi kot dober preračunljiv trgovec rekel: 'Saj, 99, če se ena izgubi, ni problema, obračun… Prihodki, odhodki…' Tudi takšen način je možen. Toda pastir ima srce. Gre ven in jo išče, dokler je ne najde in zatem vesel praznuje.« »Veselje, da gre ven iskat brate in sestre, ki so se oddaljili, to je veselje Cerkve. S tem Cerkev postane mati, postane rodovitna.«

»Če Cerkev ne počne tega, če se osredotoči nase, se zapre sama vase, je morda dobro organizirana, popolna organizacija, vse je v redu, vse je čisto, a ni veselja, ni praznovanja, ni miru. Postane obupana, zaskrbljena, žalostna Cerkev. Ne potrebujemo Cerkve, ki ima bolj lastnosti samske kot pa matere, je za muzej. Veselje Cerkve je rojevati. Veselje Cerkve je iti iz sebe, dajati življenje. Veselje Cerkve je iti iskat tiste ovce, ki so se izgubile. Veselje Cerkve je ravno ta pastirjeva nežnost, nežnost matere.« Papež Frančišek je dejal, da je na koncu odlomka iz preroka Izaija prav ta podoba: »'Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta…'. Veselje Cerkve je torej, da gre iz sebe in postane rodovitna.«

Papež Frančišek je homilijo zaključil z besedami: »Gospod naj nam podeli milost za delo ter da bomo veseli kristjani ob rodovitnosti matere Cerkve. Obvaruje naj nas padca v držo tistih žalostnih nepotrpežljivih, obupanih, zaskrbljenih kristjanov, ki imajo v Cerkvi vse popolno, nimajo pa 'otrok'. Naj nas Gospod potolaži s tolažbo Cerkve matere, ki gre ven iz same sebe, naj nas potolaži z nežno Jezusovo tolažbo in njegovim usmiljenjem z odpuščanjem naših grehov.«








All the contents on this site are copyrighted ©.