Papež na praznik zavetnice Latinske Amerike: Celina upanja

VATIKAN (sobota, 13. december 2014, RV) – »Na ta praznik Naše Gospe iz Guadalupeja se predvsem hvaležno spomnimo njenega obiska in materinske bližine; z Njo zapojmo njen 'Magnifikat'; in ji izročimo življenje naših narodov ter celinski misijon Cerkve.« Tako so se glasile papeževe besede med homilijo, ko je v baziliki sv. Petra včeraj zvečer daroval sveto mašo na praznik Guadalupske Matere Božje. Le-ta je zavetnica Latinske Amerike.

Ko se je na hribu Tepeyac prikazala Juan Diegu, je bil ta njen obisk namenjen vsem ameriškim narodom, je zatrdil papež Frančišek. Obiskala jih je in želela ostati z njimi. Svojo podobo je skrivnostno pustila vtisnjeno v plašču svojega glasnika. Ta je tako postala simbol Marijine zaveze s tistimi ljudstvi. »Na njeno priprošnjo je krščanska vera začela postajati najbogatejši zaklad duše ameriških narodov, njen dragoceni biser je Jezus Kristus.« To je dediščina, ki se prenaša in izraža preko krsta množic oseb, preko vere, upanja in dobrote, preko dragocenosti ljudskih pobožnosti in tudi preko ameriškega »ethosa«. Ta se kaže v zavesti o dostojanstvu človeške osebe, zavzetosti za pravico, solidarnosti z najrevnejšimi in trpečimi, v upanju, ki gre včasih tudi proti vsakemu upanju.

Marijin Magnifikat pretresa posvetno mišljenje; ruši idole moči, bogastva, uspeha za vsako ceno; opozarja na samozadostnost, prevzetnost in sekularizirano mesijanstvo, ki oddaljujejo od Boga. Magnifikat nas uvaja v blagre, ki so povzetek in zakon evangeljskega sporočila. Magnifikat po papeževih besedah spodbuja, da bi prosili za milost, da bi prihodnost Latinske Amerike oblikovali ubogi in trpeči, ponižni, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, tisti, ki delajo za mir, ki so preganjani zaradi Kristusovega imena: »Milost, da bi jo oblikovali tisti, katere je današnji malikovalski sistem kulture odmetavanja odrinil v kategorijo sužnjev, objektov, katerih se lahko posluži ali pa se jih preprosto odvrže.«

Latinska Amerika je »celina upanja«, je na koncu še poudaril papež Frančišek. Kajti zanjo lahko upamo na nove modele razvoja, ki povezujejo krščansko tradicijo in javni napredek; pravičnost, nepristranskost in spravo; znanstveni ter tehnološki razvoj in človeško modrost; rodovitno trpljenje in upanja polno veselje: »To upanje je mogoče varovati samo z velikimi količinami resnice in ljubezni, ki sta temelja vse resničnosti, revolucionarna motorja pristnega novega življenja.«