Dva naroda sta naredila korak k zbliževanju
»Danes smo vsi zadovoljni, saj smo videli, kako
sta dva naroda, ki sta se pred tolikimi leti oddaljila, včeraj naredila korak k zbliževanju.
Do tega je prišlo po zaslugi veleposlanikov, diplomacije.« V minulem tednu je
v svetu odzvanjal zlasti en dogodek, to je vzpostavitev diplomatskih odnosov med Kubo
in ZDA. Papež Frančišek je ob tej zgodovinski odločitvi izrazil veliko zadovoljstvo.
Do nje je prišlo ravno na dan, ko je praznoval svoj 78. rojstni dan. Spregovoril pa
je o tem, ko se je srečal z novimi veleposlaniki pri Svetem sedežu. Le-tem je tako
dejal: »Značilnost veleposlanikovega dela je, da dela majhne korake, majhne stvari,
a vedno z namenom po miru, zbliževanju src ljudstev, sejanju bratstva med narodi (…)
Plemenito je vaše delo, zelo plemenito.«
Bog se je odločil roditi v človeški družini
»Bog se je odločil roditi v človeški družini,
katero je oblikoval On sam. Oblikoval jo je v neki odročni vasi na periferiji Rimskega
cesarstva.« Tako so se glasile papeževe besede med sredino katehezo, katero je
posvetil družini. »Vsaka krščanska družina lahko Jezusa – tako kot Marija in Jožef
– predvsem sprejme, ga posluša, se pogovarja z Njim, ga varuje, brani, raste skupaj
z Njim, in tako izboljša svet. Naredimo Gospodu prostor v naših srcih in naših dneh.«
Tako sta storila tudi Marija in Jožef, četudi ni bilo lahko. Premagati sta morala
mnoge težave. »Družina iz Nazareta nas zavezuje, da bi ponovno odkrili poklicanost
in poslanstvo vsake družine. In kot se je zgodilo v tistih tridesetih letih v Nazaretu,
se lahko zgodi tudi nam: normalna lahko postane ljubezen in ne sovraštvo, običajna
lahko postane medsebojna pomoč in ne ravnodušnost ali sovražnost.« »To je
veliko poslanstvo družine: narediti prostor Jezusu, ki prihaja, sprejeti Jezusa v
družino, v osebi otrok, moža, žene, starih staršev – kajti Jezus je tam.«
Katoliški mediji: prebuditi besede, odpirati, govoriti celotni osebi
»Če smo zares prepričani v tisto, kar moramo reči,
besede pridejo. Če pa nas skrbijo taktični vidiki, bo naše govorjenje izumetničeno,
malo komunikativno, plehko, laboratorijsko govorjenje. Le-to pa ne sporoča ničesar.«
Tako je papež Frančišek dejal zaposlenim na televiziji italijanske Cerkve TV 2000,
katerim je spregovoril o katoliških medijih in natančneje o treh nalogah komunikatorja.
Prva je: »Prebuditi besede.« Druga: »Odpirati in ne zapirati.« Tretja
naloga pa je govoriti celotni osebi, razumu in srcu, da bi lahko videla onstran neposrednega.
Petsto let reformacije: skupaj gradimo pot miru
Sveti oče se je v minulem tednu srečal tudi z delegacijo
nemške evangeljske luteranske Cerkve. V govoru se je dotaknil nekaterih razsežnosti
ekumenskega pogovora med katoličani in luterani v preteklih desetletjih. Med drugim
je dejal: »Ne pozabimo, da skupaj gradimo pot miru, medsebojnega spoštovanja,
teološkega raziskovanja, pot, zaradi katere v prihodnost zremo z upanjem.« Papež
je spomnil tudi, da bomo v letu 2017 obhajali petsto let reformacije. V središču tega
praznovanja bo molitev, globoka prošnja za odpuščanje zaradi obojestranske krivde
in veselje, da skupaj stopamo po ekumenski poti. »To skupno praznovanje reformacije
naj vse nas opogumlja, da bomo z Božjo pomočjo in s podporo njegovega Svetega Duha
zmogli narediti nadaljnje korake naproti edinosti in da se ne bomo preprosto zaustavili
ob tem, kar smo že dosegli.«
Šport je v Cerkvi domač
»V naši dobi je šport v Cerkvi domač,« je
zatrdil papež Frančišek, ko se je srečal z atleti in vodilnimi iz Italijanskega olimpijskega
komiteja: »Šport je bil od vedno naklonjen vesoljnosti, ki je zaznamovana z bratstvom
in prijateljstvom med narodi, slogo in mirom med narodi; s spoštovanjem, strpnostjo,
harmonijo raznovrstnosti.« Vsak športni dogodek, še posebej pa olimpijski, ko
se pomerijo predstavniki narodov z različnimi zgodovinami, kulturami, tradicijami,
religijami in vrednotami, lahko odpre nove, včasih nenadejane poti pri preseganju
sporov, katere je povzročilo kršenje človekovih pravic. Olimpijsko geslo »Hitreje,
višje, močneje« (Citius, altius, fortius), je še zatrdil papež, predstavlja
»izziv, h kateremu smo poklicani vsi«: sprejeti napor in žrtve, da bi dosegli
pomembne cilje v življenju; sprejeti lastne omejitve, ne da bi dovolili, da nas le-te
zaustavijo, ampak si prizadevati preseči jih.
Gospodova navzočnost odpre obzorja
Med številnimi avdiencami v minulem tednu je bilo
tudi srečanje s člani Skupnosti papeža Janeza XXIII., ki v kar 34 državah po svetu
deluje med najbolj trpečimi in ubogimi. Frančišek jih je spomnil na najnevarnejše
siromaštvo, ki je povod za vsa druga. To je »oddaljenost od Boga, domišljavost,
da zmoremo brez Njega«. »Gospodova navzočnost je, ki zaznamuje razliko med
svobodo dobrega in suženjstvom slabega; ki nas lahko usposobi, da delamo dobra dela
in iz tega pridobivamo notranje veselje, zmožno razširiti se tudi na tiste, ki so
nam blizu. Gospodova navzočnost odpre obzorja, pozdravi skrbi in vznemirjenost, da
nam potrebno moč, da premagamo težave in preizkušnje. Tam, kjer je Gospod Jezus, tam
je vstajenje, tam je življenje, kajti On je vstajenje in življenje.« Vera resnično
prestavlja gore ravnodušnosti in apatije, nezanimanja in nerodovitnega umikanja sami
vase. Vera odpira vrata ljubezni. V nas vzbuja željo, da bi posnemali Jezusa, spodbuja
nas k dobremu, daje nam pogum, da ravnamo po zgledu usmiljenega Samarijana.
Z milostjo božiča vam želi Jezus pomagati narediti še odločnejši korak
»Nikoli se ne predajte, kajti tisto, kar si je
Jezus zamislil za vašo pot, se lahko vse zgradi skupaj: skupaj z vašimi starši, brati
in sestrami, s prijatelji, s sošolci v šoli, pri verouku, v oratoriju.« S temi
besedami je papež v minulem tednu spodbudil otroke iz italijanske Katoliške akcije.
Dejal jim je tudi: »Sedaj, z milostjo božiča, vam želi Jezus pomagati narediti
še odločnejši korak, prepričljivejši in bolj radosten, da bi postali njegovi učenci.
Dovolj je ena sama besedica: 'Tukaj sem.'« Božiču oziroma božičnim znamenjem
je papež Frančišek nekaj besed namenil tudi, ko je sprejel delegaciji iz Verone in
Catanzara. Ti dve italijanski mesti sta namreč letos podarili jaslice in božično drevo,
ki krasita Trg sv. Petra v Vatikanu. »Jaslice in božično drevo spominjata na skrivnost
utelešenja, na edinorojenega Božjega Sina, ki je postal človek, da bi nas zveličal,
in na luč, ki jo je Jezus s svojim rojstvom prinesel na svet. Toda jaslice in drevo
se dotikata src vseh, tudi tistih, ki ne verujejo, saj govorita o bratstvu, intimnosti
in prijateljstvu; ljudi našega časa kličeta k ponovnemu odkritju lepote preprostosti,
medsebojne delitve in solidarnosti. Sta povabilo k edinosti, slogi in miru (…) Sta
povabilo, da bi v našem osebnem in družbenem življenju naredili prostor Bogu, ki ne
pride z nadutostjo, da bi vsilil svojo moč, temveč nam ponudi svojo vsemogočno ljubezen
preko krhke podobe Otroka. Jaslice in drevo torej prinašata sporočilo luči, upanja
in ljubezni.«
Ko bomo sposobni Bogu reči: Gospod, tukaj so moji grehi …
V minulem tednu je papež Frančišek tudi še zadnjič
v tem koledarskem letu skupaj s skupino vernikov obhajal jutranjo sveto mašo v kapeli
Doma sv. Marte. Za zaključek torej izpostavljamo njegove besede iz ene izmed homilij:
»Če tvoje srce ni skesano, če ne poslušaš Gospoda, če ne sprejmeš opomina in če
ne zaupaš v Boga, imaš srce, ki se ne kesa (…) Ko bomo sposobni Bogu reči: 'Gospod,
tukaj so moji grehi, niso od tistega ali od onega, temveč so moji ... Vzemi jih in
bom rešen – ko bomo sposobni storiti to, bomo tisto lepo ljudstvo, ubogo in ponižno,
ki zaupa v Gospodovo ime. Gospod naj nam nakloni to milost.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |