Papež zaposlenim v Vatikanu: Božič naj bo priložnost, da bi pozdravili rane

VATIKAN (ponedeljek, 22. december 2014, RV) – »Nisem hotel, da ta moj drugi božič v Rimu mine, ne da bi srečal osebe, ki delajo v kuriji; ne da bi srečal osebe, ki delajo, brez da bi bile opažene, in ki so ironično opredeljene kot neznane ali nevidne.« Tako je papež Frančišek nagovoril zaposlene pri Svetem sedežu in v vatikanskem governatoratu, katere je skupaj z njihovimi družinami prav tako danes sprejel v avdienco.

Zahvala: resničen mozaik
Voščil jim je za božič in jim izrazil iskreno hvaležnost. Ker je velika večina zaposlenih italijanske narodnosti, se je najprej zahvalil Italijanom, ki so tekom zgodovine Cerkve in rimske kurije nenehno delali z velikodušnim in zvestim duhom. Svetemu sedežu in Petrovemu nasledniku so dali na razpolago svojo edinstveno marljivost in sinovsko predanost. Cerkvi so podarili tudi velike svetnike, papeže, mučence, misijonarje in umetnike, ki jih »ne bo mogla zatemniti nobena začasna senca zgodovine«. Nato se je papež Frančišek zahvalil še vsem, ki prihajajo iz drugih držav in velikodušno delajo v kuriji, daleč od svojih domovin in družin. Ti v kuriji predstavljajo obličje »katolištva« Cerkve.

Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te«
»Zahvaljujoč vaši vsakodnevni prizadevnosti in vašemu pozornemu trudu se kurija izraža kot telo, ki je živo in na poti: resničen mozaik, bogat z raznolikimi, nujnimi in dopolnjujočimi se drobci.« Sveti Pavel, govoreč o Kristusovem telesu, pravi: »Ne more oko reči roki: 'Ne potrebujem te', ali spet glava nogam: 'Ne potrebujem vas.'« Telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni. In tiste dele telesa, za katere mislimo, da so manj častni, obdajamo z obilnejšo častjo. Bog je telo sestavil tako, da je »dal prikrajšanemu obilnejšo čast, da ne bi bilo razdora v telesu, temveč da bi udje enako skrbeli drug za drugega« (1 Kor 12,21-25). Na te Pavlove besede je papež spomnil zaposlene v Vatikanu.

Božič naj bo priložnost, da bi »pozdravili« rane
Nato pa jim je izhajajoč iz teh besed in kot tistim, ki so del kurije in ki iz nje delajo živo, dinamično in negovano telo, spregovoril o »kuri« kot negi, zdravljenju, skrbi. »Skrbeti pomeni izražati prizadevno in pozorno zanimanje, ki zavezuje tako našega duha kot naše aktivnosti, do nekoga ali nečesa; pomeni pozorno gledati tistega, ki potrebuje nego, ne da bi mislili na drugo; pomeni sprejemati, da dajemo ali prejemamo skrb.« Božič naj bo priložnost, da bi »pozdravili« vse rane in da bi »ozdraveli« od vseh zmot.

Skrbite za …
Zato je papež Frančišek spodbudil, da bi skrbeli za duhovno življenje, za odnos z Bogom. To je namreč hrbtenica vsega, kar delamo in smo. Da bi skrbeli za družinsko življenje, da bi svojim otrokom in svojim dragim dajali predvsem čas, pozornost in ljubezen. Da bi skrbeli za odnose z drugimi, da bi vero preoblikovali v življenje in besede v dobra dela. Da bi skrbeli za svoje govorjenje, očistili jezik žaljivih besed, vulgarnosti in besednjaka tuzemske dekadence. Da bi zdravili rane srca z oljem odpuščanja, da bi odpustili osebam, ki so nas ranile, in da bi ublažili rane, ki smo jih povzročili drugim. Da bi skrbeli za svoje delo, ga opravljali z navdušenjem, ponižnostjo, usposobljenostjo in z duhom, ki se zna zahvaljevati Gospodu.

Da bi se pazili zavisti, poželenja, sovraštva in negativnih čustev, ki glodajo naš notranji mir ter nas spreminjajo v uničene in uničevalne osebe. Da bi se pazili zamere, ki nas vodi v maščevanje, in lenobe, ki nas vodi v eksistencialno evtanazijo. Da bi se pazili kazanja s prstom na druge, ki nas vodi v nadutost, in nenehnega pritoževanja, ki nas vodi v obupovanje. »Vem,« je na tem mestu dodal papež, »da se včasih koga obrekuje, da bi ohranili delo, se zaščitili. Razumem te situacije, a ta pot se ne konča dobro. Na koncu bomo vsi uničeni, in to ne koristi. Rajši prosimo Gospoda za modrost, da bi se znali pravočasno ugrizniti v jezik in ne izreči žaljivih besed, ki kasneje pustijo grenak okus v ustih.« Papež Frančišek je nadalje spodbudil še, da bi skrbeli za slabotne brate, za ostarele, bolne, lačne, brezdomce in tujce. In pa, da bi skrbeli, da božič ne bi bil nikdar praznik komercialnega potrošništva, videza ali nekoristnih daril, in niti ne odvečnega zapravljanja, temveč da bi bil praznik veselja, ko sprejmemo Gospoda v jaslicah in srcih.

»Vsak od nas naj pomisli: 'Kaj je tisto, za kar moram najbolj skrbeti?' Pomislimo: 'Danes bom poskrbel za to.'« Predvsem pa skrbimo za družino, je še dodal sveti oče. Ta je namreč zaklad, otroci so zaklad. Mladi starši si lahko zastavijo vprašanje, če imajo čas za igro s svojimi otroki. Le-to po papeževih besedah pomeni »sejati prihodnost«.

Takoj, tukaj
»Dragi sodelavci in sodelavke, predstavljajmo si, kako bi se spremenil naš svet, če bi vsak od nas takoj, tukaj, začel resno skrbeti zase in velikodušno skrbeti za svoj odnos z Bogom in bližnjim.« Če bi udejanjili zlato pravilo evangelija: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.« (Mt 7,12) Če bi na drugega, zlasti najbolj ubogega, gledali s pogledom dobrote in nežnosti, tako kot na nas gleda Bog, nas čaka in nam odpušča. In če bi svojo moč in svoj zaklad našli v ponižnosti.

»Odpustite mi«
Božič je predvsem praznik miru, ki ga je na svet prinesel otrok Jezus: »Miru, ki potrebuje naše navdušenje in našo skrb, da bi ogrel ledena srca, da bi opogumil pobite duše in ugasnjene poglede razsvetlil z lučjo Jezusovega obličja!« S temi besedami je papež zaključil, se zaposlenim v Vatikanu še opravičil za napake, svoje in svojih sodelavcev, tudi za škandale, ki naredijo veliko škode: »Odpustite mi.« Nato je skupaj z njimi zmolil Zdravamarijo in jim podelil apostolski blagoslov.