Papež Frančišek: Zazrimo se v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč« (Iz 9,1)

VATIKAN  (četrtek, 25. december 2014, RV) – »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslužje te svete božične noči predstavi Zveličarjevo rojstvo: kakor luč, ki prodira in razblini najgostejšo temo. Navzočnost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbriše breme poraza in žalost suženjstva ter vzpostavi veselje in radost.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na božično noč v baziliki sv. Petra v Rimu.

Božja potrpežljivost
Tudi mi smo v tej blagoslovljeni noči v božjo hišo prišli skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje naše korake, in nas je poživljalo upanje, da bomo našli »veliko luč«. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti čudež tega otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z višave.

Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v noči davnine. Pomislimo na temačni trenutek, ko je bil zagrešen prvi zločin v zgodovini človeštva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovraštvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pričakovanje položil v človeka, narejenega po svoji podobi, pa je čakal. Bog pa je čakal. Tako dolgo je čakal, da bi v neki točki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je še dalje potrpežljivo čakal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov. Božja potrpežljivost. Kako težko je razumeti, Božjo potrpežljivost do nas.

Na poti zgodovine nam luč, ki preganja temo, razodeva, da je Bog Oče in da je njegova potrpežljiva zvestoba močnejša od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo božične noči. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpežljivosti; vedno je tam – kot oče iz prilike o izgubljenem sinu – in čaka, da že od daleč uzre sinovo vrnitev, vse dni potrpežljivo. Božja potrpežljivost.

Božja bližina
Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki prežene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljubeče Marijine roke, Jožefova naklonjenost, čudenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Zveličarja, so to storili s temi besedami: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). »Znamenje« je ravno Božja ponižnost, Božja ponižnost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto noč On privzel našo krhkost, naše trpljenje, naše stiske, naša hrepenenja in naše meje. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje duše, ni nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema našo bedo, Bog, ki je zaljubljen v našo majhnost.

Božja nežnost
Ko to sveto noč zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil položen v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Božjo nežnost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu preprečim, da bi se mi približal? »Toda saj iščem Gospoda,« bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnejše, da ga iščem, ampak da Njemu pustim, da me išče in najde ter poboža z ljubeznivostjo. To je vprašanje, ki nam ga Dete zastavlja že s svojo navzočnostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?

In še nekaj: smo dovolj pogumni, da z nežnostjo sprejmemo težke okoliščine in probleme človeka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne rešitve, ki so morda celo učinkovite, a so brez evangeljske topline? Kako močno danes svet potrebuje nežnosti! Božja potrpežljivost, Božja bližina, Božja nežnost.

Zazrimo se v jaslice
Kristjanov odgovor ne more biti drugačen od tistega, ki ga Bog daje na našo majhnost. Življenje se mora soočiti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v našo majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje srečal, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: »Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost nežnosti v najtežjih življenjskih okoliščinah, daj mi milost bližine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.«

Dragi bratje in sestre, v tej sveti noči se zazrimo v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč« (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Božji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo držo zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: »O Marija, pokaži nam Jezusa!«
Prevedel br. Miran Špelič OFM