Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Jezusovega krsta

Prišli ste, kot ste na glas povedali, da bi vaši novorojenčki prijeli dar Božje milosti, seme večnega življenja. Naloga staršev, pri kateri ji pomagata boter in botra, je vzgajati sina ali hčerko. Vzgajati je zelo zahtevno, včasih pretežko za naše omejene človeške sposobnosti. Toda vzgajanje postane čudovito poslanstvo, če ga opravljamo v sodelovanju z Bogom, ki je prvi in resnični vzgojitelj vsakega človeka.« Papež je na podlagi današnjega berila iz knjige preroka Izaija pokazal na to resničnost Boga, kot pravega vzgojitelja, ki spregovori po preroku svojemu ljudstvu Izraelu, da bi ga obvaroval pred nevarnostjo v katero hitijo, ker se hočejo odžejati in nasititi pri napačnih izvirih: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?« (Iz 55,2). »Bog nam hoče dati piti in jesti dobre stvari, to kar je za nas dobro. Toda mi pogosto naša sredstva zapravljamo za stvari, ki nam ne koristijo, še več, ki nam škodijo. Bog nam hoče dati samega Sebe in svojo Besedo. Dobro ve, da če se bomo oddaljili od njega, bomo hitro zašli v težave, kot izgubljeni sin iz prilike, predvsem pa ve, da bomo izgubili svoje človeško dostojanstvo. Zato nam zagotavlja, da je neskončno usmiljen ter da njegove misli in njegove poti niso kakor naše. Zagotavlja tudi, da se lahko vedno vrnemo k Njemu, v Očetovo hišo. Nadalje nam zagotavlja, da če sprejmemo njegovo Besedo, bo ta začela v našem življenju roditi dobre sadove, kakor dež, ki napaja zemljo (prim. Iz 55,10-11).

Na to besedo, s katero nas je Gospod nagovoril po preroku Izaiju smo odgovorili z odpevom med psalmom: 'Z veseljem bomo zajemali vodo iz studencev zveličanja' (prim. Iz 12,3). In kateri so ti 'studenci zveličanja'? To so Božja Beseda in zakramenti. Odrasli se morajo prvi hraniti pri teh studencih, da bodo lahko vodili mlade na poti odraščanja. Starši morajo veliko vložiti v to, da pa bodo to lahko storili, morajo tudi oni prejemati, če ne, se izpraznijo, posušijo. Starši niso studenci, kakor tudi duhovniki nismo. Smo namreč kot namakalni kanali, po katerih se pretaka življenjski sok Božje ljubezni. Če se ločimo od izvira, bomo to najprej mi sami negativno občutili in ne bomo več sposobni vzgajati drugih. Zato smo se obvezali: 'Z veseljem bomo zajemali vodo iz studencev zveličanja'.

Pravi vzgojitelj po zgledu Janeza Krstnika ne navezuje oseb nase, jih noče posedovati. Želi pa, da se otrok ali učenec nauči spoznavati Resnico ter vzpostavi z njo oseben odnos. Vzgojitelj v polnosti izvršuje svojo dolžnost s svojo pozorno navzočnostjo in zvestobo. Njegov namen pa je, da tisti, ki ga vzgaja, prisluhne glasu resnice, ki govori v njegovem srcu ter hodi za njim.

Dragi prijatelji, skupaj prosimo Svetega Duha, da se v obilju spusti na te otroke, jih posveti po podobi Jezusa Kristusa ter jih vedno spremlja na poti njihovega življenja. Izročimo jih tudi materinskemu vodstvu Svete Marije, da bodo rastli v starosti, modrosti in milosti ter postali pravi kristjani, zveste ter vesele priče Božje ljubezni.«

»Bog je začetek obstajanja vsake stvari. Na poseben način pa je Oče vsakega človeškega bitja: z njim ali z njo ima edinstven ter oseben odnos. Vsak od nas je od Boga hoten in ljubljen. A tudi v tem odnosu z Bogom, če tako rečemo, se lahko ponovno rodimo, postanemo to, kar smo. To se zgodi po veri, po resničnem in osebnem 'da' Bogu, viru in temelju mojega bivanja. S tem 'da' sprejmem življenje kot dar Očeta, ki je v nebesih, kot dar starša, ki ga ne vidim, vendar vanj verujem in čutim v globini svojega srca, da je Oče meni, kakor tudi vsem človeškim bratom in sestram ter, da je Oče, ki je neizmerno dober in zvest. Na čem je utemeljena ta vera v Boga Očeta? Utemeljena je v Jezusu Kristusu. On in njegova zgodovina nam razodevata Očeta, da ga lahko spoznamo v tolikšni meri, kolikor je to pač na tem svetu mogoče. Verovati, da je Jezus Kristus, Božji Sin, nam omogoči, da se ponovno rodimo od zgoraj, od Boga, ki je Ljubezen (prim. Jn 3,3). Imejmo pred očmi, da nihče sam od sebe ne postane človek. Bili smo rojeni, ne da bi pred tem karkoli naredili. 'Pasiven' biti rojeni, je pred našim 'aktivnim' nekaj narediti. Enako velja tudi pri tem, da smo kristjani. Nihče ne more postati samo po lastni volji kristjan, saj se moramo ponovno roditi pri novem rojstvu. Sveti Janez pravi: 'Tistim pa, ki so ga sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci' (Jn 1,12). To je pomen zakramenta krsta. Krst je to novo rojstvo, ki je pred našim delovanjem. V veri lahko gremo Kristusu naproti, vendar lahko le po njem postanemo kristjani. Samo On lahko da odgovor na naše hotenje, nam da dostojanstvo, moč, da postanemo Božji otroci. Tega mi sami od sebe nimamo.

Dragi prijatelji, z nedeljo Gospodovega krsta, se zaključi božični čas. Zahvalimo se Bogu za to veliko skrivnost, ki je vir poživitve za Cerkev in tudi za ves svet. Bog je postal sin človekov, da bi človek postal Božji otrok. Poživimo v nas veselje, da smo otroci, tako kot ljudje kakor tudi kot kristjani. Rojeni in prerojeni za novo božansko bivanje. Rojeni iz ljubezni očeta in matere ter prerojeni iz Božje ljubezni po svetem krstu.

Devico Marijo, Kristusovo Mater in mater vseh, ki verujejo vanj, prosimo, naj nam pomaga, da bomo v resnici živeli kot Božji otroci, ne samo z besedami, temveč z dejanji. Sveti Janez piše: 'To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal' (1Jn 3,23).