Papež Frančišek Rimski roti: Ne zapirajte osebam zveličanja v primež juridičnosti

VATIKAN (petek, 23. januar 2015, RV) – »Dragi sodniki, uradniki, odvetniki ter sodelavci apostolskega sodišča Rimske rote. Prisrčno vas pozdravljam, začenši pri Zboru prelatov avditorijev (preiskovalnih sodnikov) z dekanom msgr. Piom Vitom Pintom, ki se mu zahvaljujem za besede, s katerimi je uvedel naše srečanje. Voščim vam vse dobro za sodno leto, ki ga danes začenjamo. Ob tej priložnosti bi rad razmišljal o človeškem in kulturnem kontekstu, v katerem se oblikuje zakonski namen.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor okoli 200 članom Rimske rote v dvorani Klementini v Vatikanu ob začetku sodnega leta.

Kriza vrednot v družbi gotovo ni nov pojav. Blaženi Pavel VI. je že pred 40 leti, ko je nagovoril Rimsko roto, ožigosal bolezni modernega človeka »ranjenega s sistematičnim relativizmom, ki ga sili v lahke situacijske, demagoške, modne izbire, podvržene strastem, uživanju, sebičnosti in tako skuša od zunaj izpodbijati 'veličastnost zakonov' ter od znotraj, skoraj neopazno, nadomešča primat moralne vesti s kapricami psihološke vesti« (Pavel VI., Nagovor 31. januarja 1974: AAS 66 [1974], p. 87). Dejansko opustitev vidika vere neizogibno privede v napačno poznavanje cerkvenega zakona, kar pa seveda vpliva na zorenje poročne volje.

Gospod prav gotovo v svoji dobroti omogoča Cerkvi, da se veseli ob tako številnih družinah, ki jih podpira in hrani iskrena vera in ki uresničujejo v vsakodnevnem naporu ter veselju dobrine zakona, iskreno sprejetih v trenutku poroke in zvesto ter vztrajno izpolnjevanih. Cerkev pa pozna tudi trpljenje številnih družinskih jeder, ki se razkrojijo ter pustijo za sabo podrtijo čustvenih odnosov, načrtov, skupnega pričakovanja. Sodnik je poklican pripraviti sodno analizo, ko obstaja dvom o veljavnosti zakona in ugotoviti ali je pri vzroku privolitve kakšna nepravilnost, bodisi neposredno zaradi umanjkanja veljavnega namena, bodisi zaradi tako nezadostnega (deficit) razumevanja zakona, da je to odločujoče vplivalo na voljo (prim ZCP kan. 1099). Kriza zakona ima pogosto v svojem jedru krizo razsvetljenega poznavanja vere, torej privolitve Bogu in njegovemu načrtu ljubezni, uresničenem v Jezusu Kristusu.

Iz pastoralne izkušnje vemo, da je danes veliko število vernikov v ne regularnem stanju, na katerega zgodovino pa je imela močan vpliv razširjena posvetna miselnost. Obstaja namreč neke vrste posvetna duhovnost, »ki se skriva za videzom vernosti in celo ljubezni do Cerkve« (Veselje evangelija 93), in ki vodi namesto v večjo slavo Gospoda, v osebno dobrobit. Eden od sadov takšne drže je »vera zaprta v subjektivizem, za katero je pomembna edino določena izkušnja ali vrsta utemeljitev in spoznanj, o katerih se misli, da morejo tolažiti in razsvetljevati. A tu pravzaprav subjekt ostane zaprt v imanenco svojega lastnega razuma ter svojih čustev. Očitno je, da je pri tistem, ki je zapadel v to držo, vera brez usmerjujoče in določujoče vrednosti, kar pa prepusti prostor kompromisom lastne sebičnosti in pritiskom trenutne miselnosti, prevladujoče zaradi vpliva medijev.

Zaradi tega mora sodnik med preudarkom veljavnosti izrečene privolitve upoštevati tudi kontekst vrednot in vere, oziroma njihovega pomanjkanja ali odsotnosti, v katerem se je zakonski namen izoblikoval. Saj lahko nepoznavanje vsebin vere pripelje do tega, kar Zakonik poimenuje »Zmota…., ki odločujoče vpliva na voljo« (prim. kan 1099). Te možnosti ne moremo imeti več za izjemo, kakor v preteklosti, ravno zaradi pogoste prevlade posvetne miselnosti nad naukom Cerkve. Ta zmota ne ogroža samo trdnosti zakona, njegove izključujočnosti in rodovitnosti, ampak tudi usmerjenost zakona za dobro drugega, zakonsko ljubezen kot 'temeljno počelo' privolitve, medsebojno podaritev za izgradnjo skupnega bivanja za vse življenje. »Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika« (Veselje evangelija 66), in s tem prisilijo ženina ter nevesto v miselni zadržek glede trajnosti zveze, ali glede njene izključujočnosti, ki naj bi pač odpadel, če ljubljena oseba ne bi več izpolnjevala pričakovanj čustvene potešenosti.

Želim vas namreč spodbuditi za še večje in  še bolj navdušeno prizadevanje v vašem služenju, postavljenem za varovanje enotne pravne prakse v Cerkvi. Koliko pastoralnega dela je za dobro številnih parov, številnih otrok, ki so pogosto žrtve teh sprememb! Tudi tukaj je potreba po pastoralnem spreobrnjenju cerkvenih struktur (prim. Veselje evangelija 27), da bomo lahko ponudili opus iustitiae (delo pravičnosti) vsem, ki se obračajo na Cerkev, da osvetli njihovo zakonsko situacijo.

Vaše težko poslanstvo, kakor tudi vseh sodnikov na škofijah je, da ne zapirate osebam zveličanja v primež juridičnosti. Namen prava je usmerjen v salus animarum (zveličanje duš) takrat, ko se izogiba sofizmom, ki so daleč od živega mesa oseb v težavah ter pomaga ugotoviti resnico v trenutku privolitve, torej ali je bila zvesta Kristusu ali pa lažnivi posvetni miselnosti. O tem je blaženi Pavel VI. dejal: »Če je Cerkev Božji načrt – Ecclesia de Trinitate- potem morajo njene institucije, čeprav nepopolne, postavljene tako, da posredujejo božjo milost in spodbujajo, glede na darove in poslanstvo vsakega, dobro vernikov, kar je bistveni namen Cerkve. Ta družbeni namen, torej zveličanje duš, salus animarum, ostane najvišji namen institucij, prava in zakonov« (Pavel VI., Govor udeležencem II. mednarodnega kongresa Cerkvenega prava, 17. septembra 1973: Communicationes 5 [1973], p. 126).

Morda je koristno spomniti, kar predpisuje Navodilo Dignitatis connubii v št. 113, ki je skladna z kan. 1490 Zakonika cerkvenega prava, glede nujne navzočnosti kompetentnih oseb pri vsakem cerkvenem sodišču, ki morejo svetovati glede možnosti začetka postopka ničnosti zakona, medtem ko je prav tako zahtevana navzočnost stalnih zagovornikov, ki naj dobijo nagrado od samega sodišča, da opravljajo odvetniško službo. Upajoč, da so na vsakem sodišču navzoče te osebe, ki omogočajo resničen dostop vseh vernikov do pravičnosti Cerkve, bi rad poudaril, da je za precejšnje število primerov v Rimski roti, brezplačno zagovorništvo za tiste, ki zaradi neugodnih ekonomskih pogojev niso spodobni priskrbeti si odvetnika. In to je tisto, kar bi rad poudaril. Zakramenti so brezplačni. Zakramenti nam podeljujejo milost. In zakonski postopek je povezan z zakramentom zakona!

Dragi bratje, vsakemu od vas ponovno izražam hvaležnost za dobro, ki ga delate Božjemu ljudstvu s tem, ko ste v službi pravičnosti. Nad vaše delo kličem Božjo pomoč in vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov.