S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 19. do 24. januarja 2015)

Splošna avdienca namenjena Šrilanki in Filipinom
»Zahvaljujem se Gospodu za ta pastoralni obisk Šrilanke in Filipinov. Prosim ga, naj vedno blagoslavlja ti dve deželi in naj zvestobo kristjanov približuje evangeljskemu sporočilu o našem odrešenju, spravi in občestvu s Kristusom.« Besede zahvale je papež Frančišek izrekel med sredino splošno avdienco. Katehezo je namreč posvetil svojemu zadnjemu apostolskemu potovanju. Namenjen je bil azijskima državama Šrilanki in Filipinom. Glede Šrilanke je papež poudaril pomen sprave in medverskega sodelovanja. Kot osrednji dogodek pa izpostavil kanonizacijo velikega misijonarja Jožefa Vaza. Ta sveti duhovnik je vernikom podeljeval zakramente, pogosto tudi naskrivaj. Brez verskega i socialnega razlikovanja je pomagal vsem v stiski. »Njegov zgled svetosti in ljubezni do bližnjega še vedno navdihuje Cerkev na Šrilanki pri njenem apostolatu ljubezni in vzgoje,« je pojasnil papež in dodal, da je svetega Jožefa Vaza postavil za zgled vsem kristjanom, ki so danes poklicani, da ponudijo odrešilno resnico evangelija v multireligioznem kontekstu, in sicer s spoštovanjem do drugih, vztrajnostjo in ponižnostjo.

Razlog za revščino je ekonomski sistem, ne družine
Filipini so »poglavitna katoliška država v Aziji, filipinski narod pa je dobro znan po svoji globoki veri, pobožnosti in navdušenju, tudi v diaspori«, je papež dejal med katehezo. Poudaril je tudi, da revščino povzroča ekonomski sistem, in ne velike družine: »Zdrave družine so bistvene za življenje družbe. Videti veliko številčnih družin, ki sprejemajo otroke kot pravi dar Boga, daje tolažbo in upanje. Vedo, da je vsak otrok blagoslov.« Nekateri sicer govorijo, kako je družina z mnogimi otroki razlog za revščino. Glavni razlog revščine je ekonomski sistem, ki je osebo iztrgal iz središča in na njeno mesto postavil denar; ekonomski sistem, ki izključuje, vedno izključuje: izključuje otroke, ostarele, mlade brez dela …, in ki ustvarja kulturo odpadkov, v kateri živimo. »To je glavni razlog za revščino in ne številčne družine.«

Na začetku dialoga je srečanje
Papež Frančišek je v minulem tednu v avdienco sprejel tudi finsko ekumensko delegacijo, člane rimske rote, udeležence ekumenskega kolokvija za posvečene osebe, udeležence kongresa papeške univerze Gregoriana in člane Papeškega inštituta za arabske in islamske študije. Slednjim je med drugim dejal: »Ko se približamo osebi, ki s prepričanjem izpoveduje svojo vero, nas njeno pričevanje in razmišljanje pozivata k odgovoru in usmerjata, da se vprašamo o naši lastni duhovnosti. Na začetku dialoga je torej srečanje. Tu se rodi prvo poznavanje drugega,« je zatrdil papež. Dejal je tudi: »Islamsko krščanski dialog na poseben način zahteva potrpežljivost in ponižnost, ki spremljata poglobljen študij, kajti približevanje in improvizacija sta lahko kontraproduktivni ali celo vzrok zadrege in nelagodnosti.«

Vsi smo poklicani biti varuhi svojega bližnjega
»Kot kristjani smo poklicani, da ne izgubimo duha in ne obupamo. Naše upanje sloni na neomajni skali: Božji ljubezni, ki se je razodela in darovala v Jezusu Kristusu, našem Gospodu,« je zatrdil papež zaposlenim pri Inšpektoratu za javno varnost v Vatikanu. Njihova naloga je varovati in nadzorovati kraje, ki imajo veliko vrednost za vero in življenje milijonov romarjev. Mnoge osebe, ki prihajajo obiskat srce krščanskega Rima, se neredko obrnejo ravno nanje. »Naj ob vaši navzočnosti in skrbi vsak čuti, da se mu pomaga in je varovan,« je dejal papež in pripomnil, kako »smo vsi poklicani biti varuhi svojega bližnjega«. Gospod nas bo vprašal glede »odgovornosti, ki nam je bila zaupana«, glede »dobrega ali slabega, ki smo ga storili svojemu bližnjemu«.

Bog vedno odpušča! Vedno!
O Bogu, ki vedno odpušča, pa je papež Frančišek spregovoril v petek med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma svete Marte. Takole je poudaril: »Kot prvo, Bog vedno odpušča! Ne utrudi se odpuščati. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi odpuščanje. A on se ne utrudi odpuščati.« Ko Peter vpraša Jezusa: »Kolikokrat moram odpustiti? Sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne sedemkrat. Sedemdesetkrat sedemkrat.« To pomeni: vedno, je pojasnil Frančišek in pritrdil: »Če si živel življenje polno grehov, polno slabih stvari, in na koncu skesan prosiš odpuščanje, ti bo takoj odpustil! On vedno odpušča! … Ni ga greha, ki ga on ne bi odpustil. On vse odpusti.« Včasih kdo pravi, kako ne gre k spovedi zato, ker je storil mnogo slabega, in to mu zagotovo ne bo odpuščeno. A to ni res. Bog vse odpušča. Če greš k spovedi skesan, vse odpusti. »Velikokrat ti niti ne pusti govoriti. Ti začneš prositi odpuščanje in on ti da čutiti tisto veselje odpuščanja še preden si nehal govoriti.«