P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Spolnost in zakon v luči Svetega pisma

2. SPOLNOST IN ZAKON V LUČI SVETEGA PISMA
Sveto pismo gleda na spolnost kot na nekaj dobrega, kar je Bog ustvaril z namenom, da bi se človek odprl bližnjemu in Bogu ter tako dosegel svoj končni cilj - odrešenje. Prikazati želimo tri vidike, pod katerimi Sveto pismo motri spolnost in zakon.

1. Doživetje edinosti v različnosti
S slikovito prispodobo, da je Bog naredil ženo iz Adamovega rebra, hoče Sveto pismo naznačiti, kako spolnost omogoča tisto najgloblje osebno srečanje med možem in ženo, ko oba postaneta »eno telo« (1 Mz 2, 24). V tem srečanju gre človek iz sebe in se podari zakoncu. Čim večja je človekova pripravljenost, da se podari, tem večja je njegova ljubezen. Čeprav sta zakonca v mnogočem različna, se po takem podarjanju vedno bolj stapljata v eno.

Ljubezen med možem in ženo primerja sv. Pavel z ljubeznijo Kristusa do Cerkve (prim. Ef. 5, 25). Pri Jezusovi ljubezni gre vedno za brezpogojno zavzemanje za drugega. Jezus ljubi vsako osebo v njeni enkratnosti. Iz tega sledi, naj tudi zakonca sprejemata drug drugega kot njiju sprejema Jezus. Naj si odpuščata in začenjata znova, kajti tudi njima Jezus odpušča ter začenja znova.

Mož in žena naj bi se zavedala, da v zakonski skupnosti ne obstajata sama, ampak ju povezuje Božja ljubezen. Križani in vstali Kristus jima daje moč, da je njuna vez trajna in da se vedno znova spuščata v avanturo zveste, odpuščajoče in darujoče se ljubezni. Prava ljubezen je namreč odprta za življenje. Ne more ostati vklenjena v ozek krog med možem in ženo, temveč se želi uresničiti v otrocih kot izrazu trajne edinosti med zakoncema. Zato Sveto pismo že na samem začetku ne govori le o dopolnjevanju med možem in ženo, ampak tudi o rodovitnosti (prim. 1 Mz 1, 28), kjer sta mož in žena sodelavca z Bogom Stvarnikom.

2. Zavest o notranji neskladnosti
Danes pri mnogih prevladuje optimističen pogled na človeka, kakor ga je imel J. J. Rousseau. Menijo, da je človek sam v sebi dober in plemenit. Vsega zla, krivic in odtujenosti so krive okoliščine oziroma krivične strukture. Svetopisemsko sporočilo sicer poudarja, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (prim. 1 Mz 1, 27), vendar hkrati govori o izvirnem grehu, ki je pokvaril skladnost človekove narave. Povzročil je v človeku razdor s samim seboj, s sočlovekom in z Bogom. Ta usodni padec, »zaznan od vseh potresomerov«, kot je zapisal pisatelj Alojz Rebula, je človeka globoko ranil v njegovem bistvu. Začel se je proces odtujevanja na vseh področjih - tudi v spolnosti.

Izkrivljen odnos človeka do spolnosti naznači Sveto pismo z besedami: »Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga« (1 Mz 3, 7). Prej ju nagota ni motila, sedaj skladnega odnosa do svojih teles nista več zmožna. Spolnost, ki naj bi po Božji zamisli človeku pomagala, da bi se odprl drugemu, ga znal sprejeti tudi v njegovi drugačnosti, se je sprevrgla v svoje nasprotje. Mnogokrat človeka zapira v njegov lastni jaz, ki išče le svoje užitke, drugega pa izkorišča za uživanje. Zavest o notranji neskladnosti, ki jo je povzročil izvirni greh, je žal pri mnogih zbledela.

Ko bi se danes ženske in moški bolj zavedali, da nosijo v sebi ranjeno Evo oziroma Adama, bi jim bila prihranjena marsikatera solza, težka ura, razočaranje...

3. Izkustvo minljivosti
V pismu Korinčanom piše sv. Pavel: »To pa vam rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da bi ne jokali..., zakaj podoba tega sveta mineva« (1 Kor 7, 29).

Ker kristjan upa v odrešenje, ki presega človeško zgodovino, ve, da so vse zemeljske vrednote, tudi spolno doživetje, v sebi omejene in minljive. Spolnost s tem ni razvrednotena, ampak postavljena na pravo mesto. Kristjan se zaveda, da ga spolni odnosi ne morejo dokončno osrečiti. Poročeni si morajo priznati, da svojega zakonskega partnerja ne morejo popolnoma osrečiti. V spolnih doživetjih ne gledajo viška sreče, ampak slutnjo in simbol večne sreče. Iz tega zornega kota za kristjana samskost ni katastrofa. Postane pa razumljiva tudi neporočenost zaradi Božjega kraljestva.