Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 2. postno nedeljo

1Mz 22,1-2.9.10-13.13-18
Po teh dogodkih je Bog skušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« On pa je rekel: »Tukaj sem.« Rekel je: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, pojdi v pokrajino Moríja in ga tam daruj v žgalno daritev na eni od gora, za katero ti bom povedal!«

Ko sta prišla na kraj, za katerega mu je Bog povedal, je Abraham tam postavil oltar in naložil drva. Potem je zvezal svojega sina Izaka in ga položil na oltar, zgoraj na drva. Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi svojega sina zaklal. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Rekel je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in nič mu ne stôri, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in videl: glej, oven je bil zadaj, z rogovi zapleten v trnje. Abraham je šel, vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.

Gospodov angel je Abrahama drugič poklical iz nebes in rekel: »Prisežem pri sebi, govori Gospod. Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinega sina, te bom obilno blagoslovil in silno pomnožil tvoj zarod, kakor zvezde neba in kakor pesek, ki je na morskem obrežju, in tvoj zarod si bo osvojil vrata svojih sovražnikov. Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji zato, ker si poslušal moj glas.«

Rim 8,31-34
Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?

Mr 9,2-10
Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same peljal na visoko goro na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti prevzel jih je velik strah. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Brž so se ozrli naokrog, pa niso videli nikogar več, razen Jezusa samega z njimi.

In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj razpravljali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Beda Častitljivi pravi: »Spremenjenje simbolično kaže na to, kar je onkraj pragu človeškega in vodi vse do dokončnega vstajenja, ko bodo oblačila vernikov, očiščena v nebesih, postala bela kakor sneg.« Efrem Sirski nadaljuje: »Božanska slava se v tej spremenitvi očitno prilagodi sposobnosti učencev, sprejeti jo.« Cerkveni očetje svojo razlago besedila povezujejo s svetlobo, ki očiščuje. Origen zato ob tem tako razmišlja: »Jezusov sijaj se ni razodel samo kot zemeljska svetloba, temveč kot Luč pravičnosti za otroke luči.« Tudi sv. Janez Krizostom se navezuje na svetlobo: »Sijaj sonca ter svež, neomadeževan sneg sta zelo približna primerjava Zveličarjeve slave in njegove čistosti.« Sv. Ambrož pa o Jezusovi identiteti pravi, »da se kot ljubljeni Sin razodene v osrednjih trenutkih evangeljske pripovedi, ki v tem dogodku pridejo do izpolnitve.« Sv. Janez Krizostom in sv. Janez Damaščan pa pravita, da »ti trije Jezusovi ljubljeni učenci, navzoči med spremenjenjem, pričujejo ljudem o tej Gospodovi slavi.« Sv. Hieronim ter Origen pa o treh šotorih pravita: »Mojzes in Elija sta bila namreč Gospodova služabnika, medtem ko se iz treh šotorov napačno sklepa in razlaga enakost med Mojzesom, Elijo in Kristusom.« Psevdo-Dionizij Areopagit pa pravi: »S sveto kontemplacijo (zrenjem) lahko pridemo do združitve s spremenjenim Gospodom.« Origen k temu dodaja: »Jezusovo božanstvo zrejo tisti, ki so nad svetom. S tem se pripravljajo na sprejem duhovnega spoznanja.«

Misli Benedikta XVI.
Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo.

Skrivnosti spremenjenja pa ne smemo ločiti od Jezusove poti, po kateri je hodil. On se je namreč odločno namenil hoditi v smeri izpolnitve svojega poslanstva, čeprav je dobro vedel, da bo do vstajenja moral iti preko trpljenja in smrti na križu. O tem je učencem odkrito govoril. Vendar pa ga niso razumeli, še več, zavrgli so takšen pogled, saj niso mislili po Božje, temveč po človeško (prim. Mt 16,23). Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed njih ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.'