VATIKAN (sreda, 4. marec 2015, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je bila namenjena ostarelim osebam; v družini so to dedki in babice. Frančišek je izpostavil, da je mesto, ki je starostnikom dodeljeno v družbi, pomembno. Posvaril je pred današnjo kulturo, ki jih obravnava kot breme, ter jih opisal kot zalogo modrosti vsakega naroda.
Kvaliteta družbe se kaže v odnosu do ostarelih
Zahvaljujoč napredku medicine se je življenjska doba
podaljšala, a družba se za življenje ni odprla, je začel katehezo papež Frančišek.
Število starostnikov se je povečalo, naše družbe pa se niso dovolj organizirale, da
bi jim naredile prostor, z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove
šibkosti in dostojanstva. Dokler smo mladi, se ne zmenimo za starost, kot da bi bila
neka bolezen, ki se je je treba izogibati. Ko pa se postaramo, še posebej če smo revni,
bolni in sami, doživimo vrzeli družbe, ki je programirana za učinkovitost in se posledično
ne meni za starostnike. A starostniki so bogastvo, ne sme se jih ignorirati.
Benedikt XVI. je med obiskom ene od hiš za ostarele osebe uporabil jasne in preroške besede: »Kvaliteta družbe, želel bi reči civilizacije, se presoja tudi po tem, kako so obravnavani starostniki, in po mestu, ki jim je dodeljeno v skupnem življenju.« To je res, je dodal Frančišek, pozornost do starostnikov je v civilizaciji pomembna.
Starostniki kot breme družbe
Nadaljeval je, da strokovnjaki na Zahodu opredeljujejo
to stoletje kot »stoletje staranja«: število otrok se zmanjšuje, število ostarelih pa povečuje.
Ta neuravnoteženost je po papeževih besedah »velik
izziv za sodobno družbo«. In vendar »kultura profita vztraja v prikazovanju starostnikov kot
bremena, kot balasta«. Ne le, da ne proizvajajo,
ampak so breme. Rezultat takega razmišljanja pa je, da se jih zavrže. In to je greh.
»Tega si ne upamo povedati na glas, a tako se
dela,« je poudaril papež Frančišek in dodal,
da je nekaj »zelo nizkotnega v tej navajenosti
na kulturo odpadkov«. Navajeni smo odmetavati
ljudi. Odstraniti hočemo svoj povečani strah pred šibkostjo in ranljivostjo. A ko
to počnemo, v starostnikih povečujemo tesnobo, ko so zapuščeni in zanemarjeni.
Ostareli – zaloga modrosti
Papež je povedal, da se je te stvarnosti in njenih
problemov z roko dotaknil že v Buenos Airesu. Navedel je besede iz svoje knjige Samo
ljubezen nas lahko reši: »Starostniki so zapuščeni
in to ne samo v materialni nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da
bi se sprejelo njihove meje, ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes
morajo preseči, da bi preživeli v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali,
povedali svoje, da bi bili referenčna točka v skladu s potrošnim modelom, po katerem
so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo. A ti starostniki bi morali biti za
vso družbo zaloga modrosti našega naroda. S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!«
V izročilu Cerkve obstaja »prtljaga modrosti«, ki je vedno podpirala kulturo bližine do ostarelih, razpoložljivost za naklonjeno in solidarno spremljanje na tem zadnjem delu življenja. To izročilo je ukoreninjeno v svetih spisih, kot to potrjujejo naslednje besede iz Sirahove knjige: »Ne zavračaj govorjenja starih; saj so se tudi učili od svojih očetov. Od njih se boš naučil razsodnosti in kako odgovoriti v trenutku potrebe« (Sir 8,9).
Prebuditi kolektivni čut hvaležnosti in spoštovanja do ostarelih
Cerkev se ne more in se noče prilagoditi miselnosti
netrpljenja, še manj ravnodušnosti in zaničevanja starosti. »Prebuditi moramo kolektivni čut hvaležnosti, spoštovanja, gostoljubnosti, ki
bo ostarelemu dal čutiti, da je živi del svoje skupnosti,« je spodbudil papež. Starostniki so moški in ženske, očetje in matere, ki so
bili pred nami na naši poti, v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje.
So moški in ženske, od katerih smo veliko prejeli. Starostnik ni nek vesoljec. Starostnik
smo mi: to bomo kmalu ali pa čez nekaj časa, a bomo neizogibno, četudi o tem ne razmišljamo.
»Če se ne bomo naučili dobro ravnati z ostarelimi,
bodo tako ravnali tudi z nami.«
»Jih bomo prepustili njihovi usodi?«
»Stari smo vsi nekoliko občutljivi,« je ob koncu kateheze dejal papež. Nekateri pa so še prav posebej slabotni,
mnogi so sami in zaznamovani z boleznijo. Nekateri so odvisni od nujne oskrbe in pozornosti
drugih. Bomo zato naredili korak nazaj? Jih bomo prepustili njihovi usodi? »Družba brez bližine, kjer zastonjskost in naklonjenost
brez vračanja, tudi med tujci, izginjata, je pokvarjena družba.« Cerkev, zvesta Božji besedi, ne more tolerirati te izrojenosti. Krščanska skupnost,
v kateri bližina in zastonjskost nista več obravnavani kot nepogrešljivi, z njima
izgubi svojo dušo. »Kjer ni spoštovanja ostarelih,
ni prihodnosti za mlade,« je sklenil papež.
All the contents on this site are copyrighted ©. |