Papeževa kateheza: Otroci nas učijo spontanega joka in pristnega smeha

VATIKAN (sreda, 18. marec 2015, RV) – Papež Frančišek je današnjo splošno avdienco namenil otrokom in tako nadaljeval kateheze o družini. Kot vemo, je do sedaj že govoril o mami, očetu, bratih in sestrah, dedkih in babicah ter njihovem mestu v družini in družbi. Danes pa se je želel ustaviti pri »velikem daru, ki ga otroci predstavljajo za človeštvo«, kot je sam pojasnil na začetku kateheze. Otroci so velik dar za človeštvo, a so tudi zelo izključeni, kajti pogosto se jim niti ne pusti, da bi se rodili. Pripomnil je, da se spominja mnogih otrok, ki jih je srečal med svojim zadnjim potovanjem v Azijo: bili so polni življenja in navdušenosti. Po drugi strani pa vidi, da jih po svetu veliko živi v slabih življenjskih razmerah. Po tem, kako so obravnavani otroci, se lahko sodi družbo, ne samo z moralnega vidika, ampak tudi sociološkega, je poudaril papež.

Otroci nimajo težav pri razumevanju Boga
Kot prvo, otroci nas spominjajo, da smo v prvih letih življenja bili vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Tudi Božjemu Sinu glede tega ni bilo prizaneseno. O tej skrivnosti vsako leto premišljujemo ob božiču. »Jaslice so podoba, ki nam govori o tej stvarnosti na najenostavnejši in neposreden način.« Zanimivo je, da Bog nima težav, da bi bil otrokom razumljiv, otroci pa nimajo problemov pri razumevanju Boga. Ni slučajno, da so v evangeliju nekatere zelo lepe in močne Jezusove besede o »malih«. Papež je pojasnil, da izraz »mali« kaže na vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, in to so še posebej otroci. Kot primer je navedel naslednje Jezusove besede: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). In še: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10).

Pogoj za vstop v Božje kraljestvo
Otroci kot taki so torej bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, kajti neprestano nas opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo. In to je: ne se smatrati kot samozadostni, ampak kot potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi namreč potrebujemo pomoč, ljubezen in odpuščanje, vsi, je poudaril papež Frančišek.

Življenje smo prejeli – vsi smo otroci
Otroci nas prav tako spominjajo, da smo vedno sinovi in hčere, je nadaljeval sveti oče. »Tudi ko oseba postane odrasla ali stara, tudi če postane starš, če zavzema pomembno odgovorno mesto, pod vsem tem ostane njena identiteta otroka. Vsi smo otroci.« To nas vedno vrača k dejstvu, da »si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli«. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli, je poudaril Frančišek in nadaljeval, da včasih na to pozabimo in živimo, kot da bi mi sami bili gospodarji svojega življenja, a dejansko smo popolnoma odvisni. »V resnici je slišati to, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo otroci, razlog za veliko veselje,« je zatrdil papež. To je osnovno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci s svojo golo navzočnostjo. Zgolj s svojo navzočnostjo nas spominjajo, da smo vsi mi in vsak med nami otroci.

Otroško zaupanje, preprostost in iskrenost
V nadaljevanju kateheze je papež spregovoril o mnogih darovih, ki jih otroci prinašajo človeštvu, in spomnil na nekatere. Najprej je tukaj »njihov način, da vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom«. Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo in ima spontano zaupanje v Boga, Jezusa in Mater Marijo. Obenem je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, ''navlako'' življenja, ki otrdi srce. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, imajo svoj egoizem, a ohranjajo čistost in notranjo preprostost. »Otroci niso diplomati,« je pojasnjeval papež, naravnost povejo to, kar čutijo in vidijo. In velikokrat starše postavijo v težave. Pred drugimi ljudmi pravijo: ''To mi ni všeč, ker je grdo.'' Povejo to, kar vidijo, niso dvolične osebe. Niso se še naučili tiste ''znanosti dvoličnosti'', ki smo se je naučili mi odrasli.

Otroci in zmožnost nežnosti
Otroci so v svoji notranji preprostosti zmožni, da sprejemajo in dajejo nežnost. Nežnost pomeni, da ima oseba »meseno srce« in ne »kamnitega srca« (Ezek 36,26). Nežnost je tudi poezija: pomeni »čutiti« stvari in dogodke, ne jih obravnavati kot gole predmete, samo za uporabo, ker nam koristijo.

Učiti se pristno smejati in jokati
Otroci so zmožni smeha in joka, je papež Frančišek nadaljeval s pojasnjevanjem in spregovoril o svoji izkušnji. Nekateri, ko jih med svojimi avdiencami želi objeti, se smejejo; drugi ga vidijo vsega v belem in – kot je dejal – mislijo, da je zdravnik in zato jočejo. A to spontano. Otroci so pač takšni. Smejejo se in jočejo. To sta dve stvari, ki sta v nas odraslih pogosto blokirani, nismo ju več zmožni. Naš nasmeh velikokrat postane »kartonski nasmeh«, nasmeh brez življenja, umeten, klovnovski. A otroci se smejejo spontano in jočejo spontano. Kar je vedno odvisno od srca. Naše srce pa se zapre in pogosto izgubi to sposobnost smejanja in jokanja. »Torej nas otroci lahko naučijo ponovnega smejanja in jokanja,« je povzel papež in povabil, naj se vprašamo: »Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali pa je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali pa sem izgubil zmožnost jokati?« To sta zelo človeški vprašanji in to nas učijo otroci.

Iz vseh teh razlogov Jezus vabi svoje učence, naj »postanejo kakor otroci« (Mt 18,3), kajti »za njih je Božje kraljestvo« (Mr 10,14).

Družba brez otrok je žalostna in siva
»Dragi bratje in sestre, otroci prinašajo življenje, veselje, upanje. Tudi gorje, a življenje je takšno.  Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko problemov. A bolje je družba s temi skrbmi in temi problemi, kot pa žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok!« je ob koncu kateheze še poudaril papež Frančišek. Ko namreč vidimo, da stopnja rojstev v neki družbi dosega komaj en odstotek, lahko rečemo, da je ta družba žalostna in siva, kajti ostala je brez otrok.