VATIKAN (sobota, 28. marec 2015, RV) – Danes mineva petsto let od rojstva sv. Terezije Velike, karmeličanke in cerkvene učiteljice. Ob tej priložnosti je papež Frančišek pisal p. Saveriu Canisttràju, generalu reda bosonogih karmeličanov. Sv. Terezija Avilska v tem letu posvečenega življenja sije kot varno vodstvo in privlačen vzor popolne podaritve Bogu, kot je zapisal papež. Izpostavil je nekaj osnovnih potez te španske svetnice.
Učiteljica molitve
»Sv. Terezija je predvsem učiteljica molitve.« Zanjo je bilo ključnega pomena odkritje Kristusove človeškosti.
Gnana z željo, da bi to svojo osebno izkušnjo delila z drugimi, jo na zelo živ in
preprost način opiše kot »prijateljski odnos
s tistim, za katerega vemo, da nas ljubi«. Njena
pripoved se pogosto spremeni v molitev, kot da bi hotela bralca uvesti v svoj notranji
pogovor s Kristusom. »Terezijina molitev ni bila
omejena samo na en prostor ali en trenutek dneva. Spontano se je porodila ob najrazličnejših
priložnostih.« Kot je sama zatrdila, bi bilo
zelo težko molili samo na samotnih krajih. Prepričana je bila v dragocenost stalne
molitve, četudi ne vedno popolne. »Svetnica nas
kliče, naj smo vztrajni in zvesti tudi sredi suše, osebnih težav ali nujnih obveznosti,« v pismu zapiše papež Frančišek.
Za obnovitev posvečenega življenja v današnjem času, najdemo pri Tereziji veliko konkretnih predlogov, poti in metod za molitev, ki so daleč od zapiranja vase ali zapiranja v notranjo ravnovesje. Pomagajo nam, da vedno začnemo pri Jezusu, in predstavljajo avtentično šolo za rast v ljubezni do Boga in bližnjega.
Neutrudna oznanjevalka evangelija
Po srečanju z Jezusom je sv. Terezija začela novo
življenje: spremenila se je v neutrudno oznanjevalko evangelija, nadaljuje papež Frančišek.
V želji, da bi služila Cerkvi, in sredi velikih problemov takratnega časa, ni ostala
samo gledalka, marveč se je odločila, kot pravi sama, storiti tisto malo, kar je bilo
odvisno od nje. In to je: »slediti evangeljskim
svetom na najpopolnejši možen način« in pomagati
sestram, da bodo delale enako. Tako je začela s terezijansko reformo ter svoje sestre
prosila, naj ne izgubljajo časa z Bogom za stvari, ki so malo pomembne, medtem ko
je svet v plamenih. Ta misijonarska in cerkvena razsežnost je po Frančiškovem prepričanju
pomembna značilnost bosonogih karmeličank in karmeličanov. Svetnica tudi danes odpira
nova obzorja in nas poziva k velikemu podvigu, da bi gledali na svet s Kristusovimi
očmi, iskali to, kar On išče, in ljubili to, kar On ljubi.
Sestrsko življenje v skupnosti
Sv. Terezija je vedela, da ne molitev ne misijonstvo
ne moreta obstajati brez pristnega življenja v skupnosti. Zato je kot temelj v svojih
samostanih postavila bratstvo. Piše: »Tu se vse
morajo ljubiti, se med seboj imeti rade in si pomagati.« Terezija je sestre pozorno opozarjala na nevarnost avtoreferenčnosti v sestrskem
življenju, izpostavljala odpoved samemu sebi in lastnemu udobju ter služenje drugemu
s tem, kar si. Svojim redovnim sestram je zato priporočala predvsem »krepost ponižnosti«, ki ne pomeni zunanje
zanemarjenosti ali notranje plahosti, ampak poznati svoje lastne zmožnosti in to,
kar Bog lahko stori v nas. Nasprotje temu je imenovala »lažna čast«, »vir opravljanja, zavisti in kritiziranja, kar resno škoduje odnosom z drugimi«. »Terezijanska ponižnost
je sestavljena iz sprejetja sebe, zavedanja lastnega dostojanstva, misijonarske drznosti,
hvaležnosti in izročitve Bogu,« izpostavi papež
Frančišek.
Doda, da so s temi plemenitimi koreninami terezijanske skupnosti poklicane, da postanejo »hiše občestva, zmožne pričevanja o bratski ljubezni in materinskosti Cerkve, s tem ko Gospodu prinašajo potrebe sveta, razkosanega s spori in vojnami«, sklene sveti oče in se vsem terezijanskim karmeličanskim skupnostim zahvali za molitve in pričevanje.
All the contents on this site are copyrighted ©. |