2015-03-28 11:32:00

Papež: Sv. Terezija Avilska, učiteljica molitve


VATIKAN (sobota, 28. marec 2015, RV) – Danes mineva petsto let od rojstva sv. Terezije Velike, karmeličanke in cerkvene učiteljice. Ob tej priložnosti je papež Frančišek pisal p. Saveriu Canisttràju, generalu reda bosonogih karmeličanov. Sv. Terezija Avilska v tem letu posvečenega življenja sije kot varno vodstvo in privlačen vzor popolne podaritve Bogu, kot je zapisal papež. Izpostavil je nekaj osnovnih potez te španske svetnice.

Učiteljica molitve
»Sv. Terezija je predvsem učiteljica molitve.« Zanjo je bilo ključnega pomena odkritje Kristusove človeškosti. Gnana z željo, da bi to svojo osebno izkušnjo delila z drugimi, jo na zelo živ in preprost način opiše kot »prijateljski odnos s tistim, za katerega vemo, da nas ljubi«. Njena pripoved se pogosto spremeni v molitev, kot da bi hotela bralca uvesti v svoj notranji pogovor s Kristusom. »Terezijina molitev ni bila omejena samo na en prostor ali en trenutek dneva. Spontano se je porodila ob najrazličnejših priložnostih.« Kot je sama zatrdila, bi bilo zelo težko molili samo na samotnih krajih. Prepričana je bila v dragocenost stalne molitve, četudi ne vedno popolne. »Svetnica nas kliče, naj smo vztrajni in zvesti tudi sredi suše, osebnih težav ali nujnih obveznosti,« v pismu zapiše papež Frančišek.

Za obnovitev posvečenega življenja v današnjem času, najdemo pri Tereziji veliko konkretnih predlogov, poti in metod za molitev, ki so daleč od zapiranja vase ali zapiranja v notranjo ravnovesje. Pomagajo nam, da vedno začnemo pri Jezusu, in predstavljajo avtentično šolo za rast v ljubezni do Boga in bližnjega.

Neutrudna oznanjevalka evangelija
Po srečanju z Jezusom je sv. Terezija začela novo življenje: spremenila se je v neutrudno oznanjevalko evangelija, nadaljuje papež Frančišek. V želji, da bi služila Cerkvi, in sredi velikih problemov takratnega časa, ni ostala samo gledalka, marveč se je odločila, kot pravi sama, storiti tisto malo, kar je bilo odvisno od nje. In to je: »slediti evangeljskim svetom na najpopolnejši možen način« in pomagati sestram, da bodo delale enako. Tako je začela s terezijansko reformo ter svoje sestre prosila, naj ne izgubljajo časa z Bogom za stvari, ki so malo pomembne, medtem ko je svet v plamenih. Ta misijonarska in cerkvena razsežnost je po Frančiškovem prepričanju pomembna značilnost bosonogih karmeličank in karmeličanov. Svetnica tudi danes odpira nova obzorja in nas poziva k velikemu podvigu, da bi gledali na svet s Kristusovimi očmi, iskali to, kar On išče, in ljubili to, kar On ljubi.

Sestrsko življenje v skupnosti
Sv. Terezija je vedela, da ne molitev ne misijonstvo ne moreta obstajati brez pristnega življenja v skupnosti. Zato je kot temelj v svojih samostanih postavila bratstvo. Piše: »Tu se vse morajo ljubiti, se med seboj imeti rade in si pomagati.« Terezija je sestre pozorno opozarjala na nevarnost avtoreferenčnosti v sestrskem življenju, izpostavljala odpoved samemu sebi in lastnemu udobju ter služenje drugemu s tem, kar si. Svojim redovnim sestram je zato priporočala predvsem »krepost ponižnosti«, ki ne pomeni zunanje zanemarjenosti ali notranje plahosti, ampak poznati svoje lastne zmožnosti in to, kar Bog lahko stori v nas. Nasprotje temu je imenovala »lažna čast«, »vir opravljanja, zavisti in kritiziranja, kar resno škoduje odnosom z drugimi«. »Terezijanska ponižnost je sestavljena iz sprejetja sebe, zavedanja lastnega dostojanstva, misijonarske drznosti, hvaležnosti in izročitve Bogu,« izpostavi papež Frančišek.

Doda, da so s temi plemenitimi koreninami terezijanske skupnosti poklicane, da postanejo »hiše občestva, zmožne pričevanja o bratski ljubezni in materinskosti Cerkve, s tem ko Gospodu prinašajo potrebe sveta, razkosanega s spori in vojnami«, sklene sveti oče in se vsem terezijanskim karmeličanskim skupnostim zahvali za molitve in pričevanje.








All the contents on this site are copyrighted ©.