2015-03-29 11:30:00

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 23. do 28. marca 2015)


Papež med splošno avdienco: Molimo za sinodo o družini
»Vsi – papež, kardinali, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, verniki laiki – vsi smo poklicani, da molimo za sinodo.« Tako je poudaril papež Frančišek med sredino splošno avdienco in katehezo namenil povabilu vesoljne Cerkve k molitvi za prihajajoče zasedanje škofovske sinode o družini. »Želel bi,« je dejal, »da bi ta molitev, kot tudi celotna sinodalna pot, bila spodbujana s sočutjem dobrega pastirja do njegove črede, predvsem do oseb in družin, ki so iz različnih razlogov utrujene in onemogle, kot ovce brez pastirja. Tako bo Cerkev, podprta in spodbujena z Božjo milostjo, lahko bolj zavzeta in še bolj povezana v pričevanju o resnici Božje ljubezni in usmiljenja do družine v svetu, iz katerih ni nobena izključena, tako znotraj kot zunaj ovčje staje.« Ob koncu kateheze je sveti oče skupaj z vsemi, ki so se zbrali na Petrovem trgu, zmolil molitev k Sveti družini:

»Jezus, Marija in Jožef,
v vas zremo lepoto resnične ljubezni,
na vas se z zaupanjem obračamo.
Sveta nazareška Družina,
stôri, da bodo tudi naše družine
prostor občestva in dvorane molitve,
pristne šole evangelija
in majhne domače Cerkve.
Sveta nazareška Družina,
da ne bi v družinah nikoli več doživljali
nasilja, zapiranja vase in razdeljenosti.
Kdorkoli je bil ranjen ali pohujšan,
naj bo kmalu potolažen in ozdravljen.
Sveta nazareška Družina,
naj prihodnja škofovska sinoda
prebudi v vseh zavest
o svetem in nedotakljivem značaju družine,
o njeni lepoti v Božjem načrtu.
Jezus, Marija in Jožef,
prisluhnite in uslišite našo ponižno prošnjo.
Amen.«

500-letnica rojstva sv. Terezije Avilske
28. marca je minevalo 500 let od rojstva velike karmeličanske mistkinje in cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske. Papež Frančišek je ob tem pisal vsem terezijanskim karmeličanskim skupnostim ter špansko svetnico postavil za vzor popolne podaritve Bogu. »Sv. Terezija je predvsem učiteljica molitve,« je zapisal. Zanjo je bilo ključnega pomena odkritje Kristusove človeškosti. Gnana z željo, da bi to svojo osebno izkušnjo delila z drugimi, jo na zelo živ in preprost način opiše kot »prijateljski odnos s tistim, za katerega vemo, da nas ljubi«. Njena pripoved se pogosto spremeni v molitev, kot da bi hotela bralca uvesti v svoj notranji pogovor s Kristusom. »Terezijina molitev ni bila omejena samo na en prostor ali en trenutek dneva. Spontano se je porodila ob najrazličnejših priložnostih.« Kot je sama zatrdila, bi bilo zelo težko molili samo na samotnih krajih. Prepričana je bila v dragocenost stalne molitve, četudi ne vedno popolne. »Svetnica nas kliče, naj smo vztrajni in zvesti tudi sredi suše, osebnih težav ali nujnih obveznosti.« Za obnovitev posvečenega življenja v današnjem času, najdemo pri Tereziji veliko konkretnih predlogov, poti in metod za molitev, ki so daleč od zapiranja vase ali zapiranja v notranjo ravnovesje. Pomagajo nam, da vedno začnemo pri Jezusu, in predstavljajo avtentično šolo za rast v ljubezni do Boga in bližnjega.

Karmeličanske skupnosti, samostani in bratovščine po vsem svetu so dva dni pred obletnico začele moliti za mir. Pobudi generala bosonogih karmeličanov, p. Saveria Cannistràja se je pridružil tudi papež Frančišek in v četrtek zjutraj med mašo v Domu svete Marte povedal: »Iz srca se pridružujem tej pobudi, da bi ogenj Božje ljubezni premagal izbruhe vojne in nasilja, ki mučijo človeštvo, in bi dialog vsepovsod prevladal nad oboroženimi spopadi. Sveta Terezija Jezusova, posreduj za to našo prošnjo.«

Frančiškove jutranje homilije
Frančiškove homilije med jutranjimi mašami v kapeli Doma svete Marte so v minulem tednu govorile o usmiljenju in pravičnosti, o nevarnosti godrnjanja kristjanov pred Gospodom in krščanskem veseljuO slednjem je dejal, da je žalostno videti vernika, ki se ne zna veseliti. »To je bilo tisto, česar ti pismouki niso razumeli. Niso razumeli veselja obljube; niso razumeli veselja upanja; niso razumeli veselja zaveze. Niso razumeli! Niso se znali veseliti, ker so izgubili občutek za veselje, ki izhaja edinole iz vere.« Naš oče Abraham se je nasprotno lahko veselil, ker je imel vero. Pismouki pa so jo izgubili. Bili so pismouki brez vere. Še več, niso izgubili samo vere, ampak tudi postavo. V središču postave je namreč ljubezen, ljubezen do Boga in do bližnjega … Srce tistih, ki živijo brez vere, zaupanja in upanja v Boga, je okamnelo. Žalostno je biti vernik brez veselja. Veselja pa ni, kadar ni vere, upanja in postave, kadar obstajajo samo predpisi. Ti predstavljajo hladen nauk.








All the contents on this site are copyrighted ©.