VATIKAN (sreda, 8. april 2015, RV) – Sveti oče je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s katehezami o družini in tokratno namenil otrokom. Ti so, kot je zatrdil, »najlepši sad blagoslova, ki ga je Stvarnik dal moškemu in ženski«. O otrocih kot velikem daru je papež Frančišek že govoril pri katehezi pred tremi tedni, danes pa je spregovoril o »zgodbah trpljenja«, ki jih živijo mnogi med njimi.
Otrok ni napaka!
Mnogi otroci so že od začetka zavrnjeni, zavrženi,
oropani svojega otroštva in svoje prihodnosti, je papež začel katehezo. Nekdo, kot
da bi to hotel upravičiti, bi si celo upal reči, da je bila napaka dati jih na svet.
To pa je po papeževih besedah sramotno: »Ne nalagajmo
otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Njihova lakota ni napaka,
kot to ni njihova revščina, šibkost, njihova zapuščenost.« Napaka prav tako ni njihovo neznanje in nesposobnost – veliko otrok ne ve niti,
kaj je to šola. »Vse to so kvečjemu razlogi,
da jih še bolj ljubimo, z večjo velikodušnostjo,«
je poudaril papež in pripomnil, kaj nam pomagajo slovesne deklaracije o človekovih
in otrokovih pravicah, če potem kaznujemo otroke zaradi napak odraslih.
Krik, ki se dviga k Bogu
Vsi odrasli so po Frančiškovih besedah odgovorni za
otroke in zato mora vsak storiti tisto, kar lahko, da bi se omenjene razmere, torej
trpljenje otrok, spremenile. Vsak otrok, ki je izrinjen, zavržen, ki živi na ulici
in prosjači, je brez šole, brez zdravstvene oskrbe je »krik, ki se dviga k Bogu, in obtožuje sistem, ki smo ga mi odrasli zgradili«. Žal so ti otroci plen hudodelcev, ki jih izkoriščajo za
izprijeno trgovanje ali urijo za vojno in nasilje. Tudi v bogatih državah mnogi otroci
živijo drame, ki jih močno zaznamujejo: zaradi krize družine, pomanjkljive vzgoje
in pogosto nehumanih življenjskih pogojev. V vseh primerih gre za otroke, oskrunjene
v telesu in duši. »A nobeden od teh otrok ni
pozabljen od Očeta, ki je v nebesih!« je dejal
papež Frančišek. »Nobena njihova solza ni izgubljena!
Kakor tudi ne sme biti izgubljena naša odgovornost, družbena odgovornost oseb, vsakega
med nami in vsake države.«
Pustiti otroke naj pridejo k Jezusu
Sveti oče je v nadaljevanju spomnil na evangeljski
prizor, v katerem je Jezus grajal svoje učence, ki k njemu niso pustili otrok, da
bi jih blagoslavljal: »Tedaj so mu prinesli otroke,
da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel:
''Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.''
Potem je položil nanje roke in šel od tam« (Mt
19,13-15). Kako lepa sta to zaupanje staršev in ta Jezusov odgovor, je dodal papež
in izrazil željo, da bi to postalo nekaj normalnega za vse otroke. Res je, da otroci
z velikimi težavami pogosto imajo izjemne starše, ki so pripravljeni na vsako žrtev
in vsako velikodušnost. Vendar pa se teh staršev ne bi smelo pustiti samih. Spremljati
bi morali njihov napor in jim tudi ponuditi trenutke skupne radosti in brezskrbnega
veselja, da jih ne bi zajela terapevtska rutina.
Otroci, ki plačujejo ceno odraslih
Ko gre za otroke, je nadaljeval sveti oče, ne bi smeli
slišati tistih uradnih fraz, kot so: »Navsezadnje
pa, nismo dobrodelna ustanova.« Ali: »V svojem privatnem življenju je vsak svoboden, da počne,
kar hoče.« Otroke pogosto doletijo posledice
življenja, ki ga izčrpava nestalno ali slabo plačano delo, nevzdržen delovni urnik,
neučinkoviti transport. Otroci prav tako plačujejo ceno nezrelih zvez in neodgovornih
ločitev, katerih so prve žrtve. Živijo pod vplivom kulture poostrenih subjektivnih
pravic in tako postanejo prezgodaj odrasli otroci. Pogosto doživljajo nasilje, ki
ga niso zmožni predelati, in pred očmi odraslih so se prisiljeni navaditi na propadanje.
Z otroki se ne šali!
Cerkev, tako v preteklosti kot danes, se s svojo materinskostjo
daje na razpolago otrokom in njihovim družinam. »Staršem
in otrokom tega našega sveta prinaša Božji blagoslov, materinsko nežnost, trdno grajo
in odločno obsodbo,« je zatrdil papež in dodal:
»Bratje in sestre, pomislite na otroke, z otroki
se ne šali!« Zbrane na Petrovem trgu je povabil,
naj si predstavljajo, kakšna bi bila družba, ki bi se enkrat za vselej odločila in
sprejela naslednje načelo: »Res je, da nismo
popolni in da delamo mnogo napak, a ko gre za otroke, ki pridejo na svet, se ne bo
nobena žrtev odraslih zdela predraga ali prevelika, da ne bo noben otrok mislil, da
je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi.« Papež je pripomnil, da bi takšna družba bila zares nekaj
lepega, veliko bi ji bilo odpuščeno.
Katehezo je sklenil z besedami: »Gospod sodi naše življenje tako, da posluša tisto, kar mu predlagajo angeli otrok, angeli, ki vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih. Vedno se vprašajmo, kaj bodo ti angeli otrok pripovedovali Bogu o nas.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |