VATIKAN (sreda, 13. maj 2015, RV) – Današnja papeževa kateheza predstavlja »vstopna vrata v vrsto razmišljanj o življenju družine«, o njenem resničnem življenju, z njenimi časi in njenimi dogodki. Nad temi vrati so napisane tri besede: »smem?«, »hvala« in »oprosti«. Papež Frančišek je tako naredil uvod v katehezo današnje splošne avdience, ki je – kot običajno – potekala na Trgu svetega Petra. Kot je pojasnil, tri besede, o katerih je govoril že večkrat, »odprejo pot za dobro življenje v družini, za življenje v miru«. Gre za preproste besede, ki pa jih ni tako preprosto postaviti v prakso. Vsebujejo veliko moč: moč, da varujejo hišo tudi sredi tisočih težav in preizkušenj. A ko jih ni, se počasi začnejo delati razpoke, zaradi katerih se hiša lahko celo poruši.
Lepo vedenje naj je ukoreninjeno v ljubezni do dobrega in spoštovanju do
drugega
»Smem?«, »hvala« in »oprosti« so besede,
ki jih smatramo za del »dobre vzgoje«. Lepo vzgojena oseba prosi dovoljenje, se zahvali in se
opraviči, ko naredi napako. Lepo vedenje je po papeževem prepričanju zelo pomembno,
pri čemer je spomnil na besede svetega Frančiška Saleškega, da je namreč lepo vedenje
že »polovica svetosti«. Vendar pa v zgodovini poznamo tudi »formalizem
lepih manir«, ki lahko postane maska, za katero
se skrivata suhota duha in nezanimanje za drugega. Pravimo: »Za mnogimi lepimi manirami, se skrivajo slabe navade.« Pred tem ni varna niti religija, je pripomnil papež. Hudič, ki je skušal Jezusa,
razkazuje lepo olikanost, ja pravi gospod, kavalir, citira iz svetih spisov kot teolog.
Njegovo obnašanje se zdi spodobno, a njegov namen je odvrniti od resnice o Božji ljubezni.
Mi pa razumemo lepo vedenje v pristnem pomenu, ko je slog dobrih odnosov »trdno ukoreninjen v ljubezni do dobrega in spoštovanju
do drugega«. Družina živi iz te ljubeznivosti
»imeti se radi«, je zatrdil papež Frančišek in v nadaljevanju podrobneje pojasnil tri ključne
besede.
Prva beseda: »Smem?«
Prva besede je »smem?«. Ko smo pozorni na to, da prijazno prosimo tudi tisto,
kar bi morda lahko zahtevali, dajemo pravo zaščito skupnemu zakonskemu in družinskemu
življenju. »Vstopiti v življenje drugega, tudi
ko je del našega življenja, zahteva rahločutno držo, ki ni napadalna, ampak obnavlja
zaupanje in spoštovanje.« Zaupanje ne pomeni
dati vsega. »Koliko bolj je ljubezen intimna
in globoka, toliko bolj zahteva spoštovanje svobode in sposobnost čakati, da drugi
odpre vrata svojega srca.« Frančišek je pri tem
spomnil na Jezusove besede: »Glej, stojim pred
vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal
z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Tudi Gospod
prosi za dovoljenje, da bi lahko vstopil. Jezik lepega vedenja, ko vprašam, ali smem
nekaj storiti, ali je drugemu prav, da nekaj storim, bo v družini naredil veliko dobrega,
je pripomnil papež.
Druga beseda: »Hvala.«
Nadaljeval je z razmišljanjem o besedi »hvala«. Včasih se
nam zdi, da postajamo »civilizacija grdega obnašanja
in grdih besed«, kot da bi to dvoje bilo znamenje
emancipacije. Prijaznost in sposobnost zahvaljevanja se zdita kot znamenje šibkosti,
včasih izzoveta celo nezaupanje. Tej težnji se je treba zoperstaviti v naročju same
družine, je poudaril papež. »Postati moramo nepopustljivi
pri vzgoji za hvaležnost, za izražanje hvaležnosti: dostojanstvo osebe in družbena
pravičnost prihajata od tu. Če družinsko življenje zanemarja takšna obnašanje, ga
bo izgubilo tudi družbeno življenje.«
Za vernika je hvaležnost v samem središču vere. »Kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil jezik Boga,« je poudaril sveti oče in spomnil na Jezusovo vprašanje, ko se je od desetih ozdravljenih gobavcev samo eden vrnil zahvalit. »Hvaležnost je roža, ki raste samo v zemlji plemenitih duš. Ta plemenitost duše, ta milost Boga v duši te spodbudi reči: Hvala hvaležnosti.«
Tretja beseda: »Oprosti.«
Tretja beseda je »oprosti«. Težka beseda, pa vendar tako zelo potrebna. Ko je ni,
se majhne razpoke razširijo, četudi tega ne želimo, dokler ne postanejo globoki jarki.
Ni slučajno, da v molitvi Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus in kjer so vsa vprašanja,
bistvena za naše življenje, najdemo tudi tole: »Odpusti
nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Priznati, da smo nekaj opustili, in želeti povrniti to, za kar se je prikrajšalo
– spoštovanje, iskrenost, ljubezen, nas naredi vredne odpuščanja. »Če se nismo sposobni opravičiti, tudi nismo sposobni odpustiti.« V hiši, kjer se ne prosi za odpuščanje, začne primanjkovati
zraka in vode postanejo stoječe. Veliko čustvenih ran, veliko bridkosti se v družini
začne z izgubo te dragocene besede: »Oprosti
mi.«
Sveti oče je ponovno izpostavil, kako pomembno je, da se po prepiru v družini, med zakoncema, med starši in otroki, dan nikoli ne konča brez pomiritve. Dovolj je majhna gesta, majhen izraz nežnosti, brez besed, in v družino se bo vrnila ubranost. To je zelo težko storiti, a je nujno, saj bo tako življenje veliko lepše.
In še vsi skupaj: »smem?«, »hvala«, »oprosti«
Te tri ključne besede za družino so preproste in se
bomo ob njih morda najprej nasmehnili. A ko jih pozabimo, ni več ničesar, da bi se
smejali, je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek. Naša vzgoja jih morda preveč
zanemarja, je pripomnil in izrekel molitev: »Gospod
naj nam pomaga, da jih bomo postavili na pravo mesto: v svoje srce, v svoj dom in
tudi v svoje državljansko sobivanje.« Zatem je
papež vse vernike na Petrovem trgu povabil, da so skupaj ponovili te tri pomembne
besede: »smem?«, »hvala« in »oprosti«. Enoglasno so še ponovili papežev nasvet: »Nikoli
končati dneva, ne da bi se pomirili.«
Splošna avdienca, 13. maj 2015: RV Video, YouTube, Celoten posnetek na YouTube, Celoten posnetek RV
All the contents on this site are copyrighted ©. |