VATIKAN (sreda, 20. maj 2015, RV) – Sveti oče je med današnjo
splošno avdienco spregovoril o poklicanosti družine k »vzgoji otrok, da bi ti
rasli v odgovornosti zase in za druge«. Začel je s Pavlovimi besedami: »Otroci,
ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih
otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Gre za zelo modro pravilo,
je dodal papež Frančišek: otrok, ki posluša in uboga starše, ti pa mu ne ukazujejo
na slab način, da mu ne bi vzeli poguma, in od njega ne pričakujejo stvari, ki jih
še ni zmožen narediti. Po papeževih besedah je to ravnotežje pomembno za rast otrok
v odgovornosti.
Kako danes vzgajati?
Da je naloga družine vzgajanje otrok, je nekaj očitnega,
pa vendar v našem času ne manjka težav. Težko je vzgajati staršem, ki vidijo svoje
otroke samo zvečer, ko se utrujeni od dela vrnejo domov – tisti, ki imajo delo. Še
težje pa je ločenim staršem, ki so obteženi s tem svojim položajem, pri čemer se je
papež obrnil na ločene pare ter jim dejal, naj otroci ne bodo tisti, ki morajo nositi
težo ločitve. Pogosto namreč postanejo »talci«, ki se jih izrablja proti zakoncu: mama otroku govori slabo
o očetu in oče mu govori slabo o mami.
Papež Frančišek se je oprl na dve izhodiščni vprašanji: Kako vzgajati? Kakšno je izročilo, ki ga danes posredujemo svojim otrokom? Intelektualci, kritiki vseh vrst, so utišali starše na tisoč načinov, da bi obvarovali mlade generacije pred resnično ali domnevno škodo družinske vzgoje. Družina je bila obtožena avtoritarizma, favoritizma, konformizma, čustvene represije, ki povzroča konflikte.
Starši, ki sami sebe izključijo iz vzgoje svojih otrok
Odprl se je prelom med družino in družbo ter spodkopal
vzajemno zaupanje. Vzgojna zaveza družbe z družino je vstopila v krizo. Simptomov
je veliko. Papež je kot primer navedel načete odnose med starši in učitelji v šoli,
včasih prihaja do napetosti in medsebojnega nezaupanja, posledice pa seveda nosijo
otroci. Po drugi strani so se pomnožili t.i. strokovnjaki, ki so zavzeli vlogo staršev
tudi v najintimnejših vidikih vzgoje. O čustvenem življenju, o osebnosti in razvoju,
o pravicah in dolžnostih poznajo strokovnjaki vse: cilje, utemeljitve, tehnike. Starši
pa morajo samo poslušati, se učiti in se prilagoditi. Prikrajšani za svojo vlogo pogosto
postanejo pretirano obteženi in posesivni do svojih otrok, tako da jih na koncu niti
več ne opominjajo. Vedno bolj jih zaupajo strokovnjakom, tudi glede najbolj kočljivih
in osebnih vidikov svojega življenja, s čimer se sami postavijo v kot. »In tako so starši danes v nevarnosti, da sami sebe izključijo
iz življenja svojih otrok,« kar je po papeževem
prepričanju velik problem. Danes se včasih zgodi, da učiteljica zaradi neke učenčeve
napake povabi v šolo starše, in ko starši pridejo na razgovor, grajajo učiteljico
in ne otroka. V preteklosti je bilo ravno obratno, kar je papež pojasnil s svojo osebno
izkušnjo iz osnovne šole.
Obstajajo napake, ki jih smejo narediti samo starši
Očitno je, da takšna postavitev stvari ni dobra: ni
harmonična in ni dialoška. Namesto da bi podpirala sodelovanje med družino in drugimi
vzgojnimi ustanovami, ji nasprotuje. »Kako smo
prišli do te točke?« se je vprašal Frančišek.
Dejal je, da so starši, ali bolje, določeni vzgojni modeli v preteklosti, nedvomno
imeli svoje omejitve. Res pa je tudi, da obstajajo napake, ki jih smejo narediti samo
starši, kajti samo oni jih lahko popravijo na način, ki je nemogoč za kogar koli drugega.
Po drugi strani je življenje postalo skopo s časom za pogovor, premišljevanje, soočanje.
Starši so obremenjeni z delom in drugimi skrbmi ter v zadregi pred novimi zahtevami
otrok in pred kompleksnostjo sedanjega življenja. Znajdejo se kakor paralizirani od
strahu pred tem, da bi naredili napako. Problem pa ni samo v govorjenju, je pripomnil
Frančišek. »Površinski pogovor ne vodi v resnično
srečanje misli in srca.« Povabil je, naj se vprašamo:
Ali poskušamo razumeti, »kje« so dejansko otroci na njihovi poti? Kje je v resnici njihova duša, ali vemo?
Predvsem pa: Ali želimo vedeti? Smo prepričani, da v resnici ne pričakujejo nekaj
drugega?
Osnova je ljubezen
»Krščanske skupnosti so poklicane, da ponudijo podporo
pri vzgojnem poslanstvu družin, kar počnejo predvsem z lučjo Božje besede,« je poudaril papež. Apostol Pavel govori o vzajemni dolžnosti
med starši in otroki: »Otroci, ubogajte svoje
starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo
v malodušje« (Kol 3,20-21). V osnovi vsega je
ljubezen, ki »ne sramoti, ne išče svojega, se
ne pusti razdražiti, ne misli hudega … vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese« (Kor 13,5-6). Tudi v najboljših družinah se je treba prenašati
in za to je potrebna velika potrpežljivost, je dejal papež in pripomnil, da se življenje
ne dela v laboratoriju, ampak v realnosti.
Tudi v tem primeru milost Kristusove ljubezni vodi v izpolnitev to, kar je vpisano v človeško naravo. »Imamo veliko izjemnih zgledov krščanskih staršev, ki so polni človeške modrosti. Ti nam dokazujejo, da je dobra družinska vzgoja glavni steber humanizma. Njeno družbeno izžarevanje je vir, ki omogoča popraviti vrzeli, rane, očetovsko in materinsko odsotnost, ki doleti nekatere otroke. To izžarevanje lahko naredi prave čudeže. In v Cerkvi se vsak dan dogajajo ti čudeži!« je poudaril Frančišek.
Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz izgnanstva
Ob koncu kateheze je izrazil željo, da bi Gospod poklonil
krščanskim družinam vero, svobodo in pogum, ki so potrebni za njihovo poslanstvo.
Če bo družinska vzgoja ponovno našla odločnost pri svojem protagonizmu, se bodo mnoge
stvari spremenile na boljše, za negotove starše in razočarane otroke. »Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva, kajti sami sebe
so izgnali iz vzgoje otrok, ter v polnosti prevzamejo svojo vzgojno vlogo,« je še izpostavil papež Frančišek. »Upamo, da nam bo Gospod dal to milost, da se ne bomo izključevali iz vzgoje
otrok. To lahko storijo samo ljubezen, nežnost in potrpežljivost.«
Splošna avdienca, 20. maj 2015: Celoten posnetek na YouTube
All the contents on this site are copyrighted ©. |