Papež ob 500-letnici rojstva svetega Filipa Nerija

VATIKAN (torek, 26. maj 2015, RV) –  Cerkev danes obhaja liturgični spomin svetega Filipa Nerija, ustanovitelja kongregacije duhovnikov, ki se danes imenuje Konfederacija oratorija svetega Filipa Nerija, njeni člani pa so znani pod imenom oratorijanci. Šestdeset let je živel v Rimu in si tako prislužil ime »apostol Rima«, kar je spomnil tudi papež Frančišek v pismu, ki ga je poslal Mariu Albertu Avilésu, generalnemu prokuratorju Konfederacije oratorija, ob začetku jubilejnega leta. Letos namreč mineva 500-letnica rojstva tega velikega svetnika.

Globok odnos z Jezusom Kristusom
Življenje svetega Filipa Nerija, rodil se je 21. julija 1515 v Firencah,  je bilo »globoko zaznamovano z odnosom z Jezusom Kristusom in prizadevnostjo, da bi nanj usmeril duše, ki so mu bile zaupane v duhovno oskrbo«. Iz goreče izkušnje občestva z Gospodom Jezusom se je rodil Oratorij, zaznamovan z intenzivnim in veselim duhovnih življenjem: »molitev, poslušanje in pogovor o Božji besedi, priprava in primerno prejemanje zakramentov, formacija krščanskega življenja preko zgodovine svetnikov in Cerkve ter dela ljubezni v korist najrevnejšim«, zapiše papež v pismo.

Človeška toplina, veselje, blagost in milina
Izpostavi, da je zahvaljujoč apostolatu svetega Filipa, »zavzemanje za zveličanje duš postala prednostna dejavnost Cerkve«. Ponovno se je spoznalo, da »pastirji morajo biti z ljudmi, da bi jih vodili in podpirali v veri«.  Filip je bil voditelj mnogih s tem, da je oznanjal evangelij in podeljeval zakramente. S posebno predanostjo se je posvetil spovedovanju. Stalno je sledil duhovno rast svojih učencev, jih spremljal v življenjskih tegobah in jih odpiral za krščansko upanje. Obdarjen je bil tudi z izjemno osebnostjo, ki so jo zaznamovali »človeška toplina, veselje, blagost in milina«.

Rodovitnost kontrastov
Oče Filip se je pri svoji formativni metodi znal posluževati z rodovitnostjo kontrastov: zaljubljen v notranjo in samotarsko molitev je v Oratoriju učil moliti v bratskem občestvu; močno asketski pri svoji pokori, tudi telesni, je predlagal »notranje mrtvičenje, vtisnjeno v veselje in vedrino igre«; kot goreč oznanjevalec Božje besede je bil pridigar z zelo skopimi besedami, ko ga je prevzela ganjenost. In to je po Frančiškovih besedah bila »skrivnost, ki je iz njega naredila pristnega očeta in učitelja duš«.

Svetel zgled trajnega poslanstva Cerkve v svetu
Njegovo duhovno očetovstvo se kaže v vsem njegovem delovanju, zaznamovanem z »zaupanjem v osebe«, z »izogibanjem mračnim in namrgodenim tonom«, z »duhom praznovanja in veselja«, s prepričanjem, da »milost ne odpravlja narave, ampak jo zdravi, krepi in izpopolnjuje«. Kot izpostavi papež Frančišek, sveti Filip Neri ostaja »svetel vzor trajnega poslanstva Cerkve v svetu«. Njegov pristop k bližnjemu je zatorej lahko verodostojen zgled za škofe, duhovnike, posvečene osebe in vernike laike.  Opravljal je »apostolat osebnega odnosa in prijateljstva«, kar je bila privilegirana pot odpiranja za srečanje z Jezusom in evangelijem. Ljubil je spontanost, bežal pred izumetničenostjo, izbiral je najbolj zabavne načine za vzgajanje v krščanskih vrednotah. Obenem je poudarjal zdravo disciplino, ki obsega urjenje volje za sprejem Kristusa v konkretnosti lastnega življenja. Globoko je bil prepričan, da »pot svetosti temelji na milosti srečanja«, srečanja z Gospodom, kar je dostopno vsaki osebi, v vsakem stanu ali položaju.

Biti osebe, ki molijo in znajo učiti moliti
Papež Frančišek sklene pismo s povabilom vsem duhovnim sinovom svetega Filipa Nerija, naj se ne zadovoljijo s povprečnim življenjem: »V šoli vašega ustanovitelja ste poklicani biti možje molitve in pričevanja, da bi osebe pritegnili h Kristusu.« Današnji čas namreč zelo potrebuje »osebe, ki molijo in znajo učiti moliti«, še izpostavi papež.