Msgr. Zore na 22. taboru Slovencev po svetu: Iskreno vas pozdravljam v naši skupni domovini, tukaj, kjer smo doma

LJUBLJANA (nedelja, 28. junij 2015, RV) – Izseljensko društvo Slovenija v svetu je danes v Zavodu sv. Stanislava pripravilo 22. tabor Slovencev po svetu. Ob 9.00 je bila sv. maša, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore ob somaševanju izseljeniškega duhovnika Franceta Cukjatija. Ob 11.00 pa okrogla miza s pričevalci, ki so po koncu 2. svetovne vojne morali zapustiti Slovenijo. Sledila bosta kulturni program, kosilo in druženje.

Program:
ob 9.00  sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in izseljenski duhovniki. Video posnetek svete maše.
Uvod v mašo


Pridiga msgr. Stanislava Zoreta med sveto mašo na 22. taborov Slovencev po svetu

Ob 10.30 dijaki iz Argentine RAST 44. Video posnetek kulturnega programa.
Pozdravni govor g. Uroša Zorna

Spoštovani obiskovalci, dragi rojaki,
prisrčno pozdravljeni na 22. taboru Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Poseben pozdrav ljubljanskemu nadškofu Stanislavu Zoretu, ki se mu obenem zahvaljujemo za pravkar darovano sv. mašo, pozdrav izseljenskim duhovnikom, predstavnikom slovenskih oblasti, predstavnikom kulturnih organizacij v izseljenstvu, zamejstvu in doma, vsem rojakom, posebno pričevalcem, ki bodo danes sooblikovali okroglo mizo in vsem ostalim nastopajočim s prisrčno dobrodošlico skupini dijakov Rast 44 iz Argentine. Prav posebno zahvalo pa dolgujemo dr. Andreju Vovku, ki je iz tehtnih razlogov predčasno predal nasledniku predsedniško mesto  Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Bil je eden izmed pobudnikov in ustanovnih članov društva, dolgoletni odbornik in predsednik, pa tudi vsestranski podpornik, svetovalec in prijatelj našega združenja. Dr. Andrej Vovko, za vaše delo in velikodušno požrtvovalnost še enkrat iskrena hvala!

Izseljensko društvo Slovenija v svetu se je s sklopom prireditev želelo na poseben način spomniti 70-letnice konca druge svetovne vojne: želelo je še posebej prikazati življenje in delo Slovencev, ki so se v maju 1945 umaknili čez Ljubelj neznani usodi naproti. Tisti, ki so se po vsem znanih tragičnih dogodkih čudežno rešili, so po nekajmesečnem bivanju po taboriščih v Avstriji in Italiji večinoma našli novo domovanje v Argentini, ZDA in Kanadi. V tej perspektivi je društvo pripravilo fotografsko razstavo Umik čez Ljubelj, ob kateri je izšla tudi monografija Marjana Kocmurja, ljubljanskega fotografa, ki je v svoj objektiv zajel žalostni eksodus tisočev Slovencev. Sledila je razstava Toneta Oblaka, film o njem in koncert Srečanje dveh svetov.
Zato je popolnoma razumljivo, da je tudi letošnji 22. tabor SVS ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne posvečen  predvsem tistim, ki so morali v begunstvo, da bi si ohranili vsaj golo življenje; kljub fizičnemu in duševnemu trpljenju, krivicam in ponižanju so znali ohraniti pokončno držo in zrasti v nov narodov poganjek daleč od domovine. Že v začetku, ko so si morali urejevati življenjske razmere in iz nič ustvariti svojim družinam nov dom, so z veliko ljubeznijo in navdušenjem začeli organizirati slovensko skupnost v tujini, skrbeti za njeno vsestransko versko in kulturno rast, da bi že s svojim zgledom vzgajali mladi rod v pokončne in zavedne Slovence. Tako je daleč onkraj oceana vzporedno nastajala nova, demokratična Slovenija, ki je še naprej gojila vrednote, večkrat neusmiljeno teptane v domovini, skrbno sledila dogajanju in razmeram na slovenskih tleh in se veselila pozitivnih premikov. Mladina je željno poslušala pripovedovanja svojih staršev, se učila jezika, gojila slovensko pesem in ljudske navade, spoznavala slovensko kulturo in vzljubila domovino svojih staršev, čeprav ji je bil dostop do nje dolga desetletja onemogočen.  Nastanek neodvisne slovenske države je bil za Slovence na tujem potrdilo njihove moralne in etične drže in politične misli. Pomenil je tudi možnost obiska in selitve v domovino, kar je marsikdo izkoristil.
Na današnjem srečanju skupaj sedijo begunci izpred 70 let, njihovi otroci vnuki in tudi že pravnuki, ki z velikim spoštovanjem sledijo zgledu in naukom svojih prednikov in jih čuvajo kot najdražjo svetinjo in doto za življenje. Noben zgodovinski pregled ne bo mogel v polnosti prikazati bogastva, ki se iz tujine izteka v skupno narodovo zakladnico. Koliko kulturnikov, znanstvenikov, likovnih umetnikov, literarnih ustvarjalcev, pevcev, podjetnikov je slovenska diaspora prispevala v slovensko in svetovno dediščino. Nihče ne bo mogel prešteti njihovih neskončnih ur prostovoljnega dela, dovolj ovrednotiti predanosti in zvestobe veri in slovenskim koreninam. Zato je toliko bolj pomembna današnja okrogla miza pod geslom Zapustiti smo morali Slovenijo, na kateri bomo lahko iz ust redkih še živečih prič slišali obujanje spominov na tiste neskončno boleče dni, ki so se neizbrisno vtisnili v njihove duše. Hvaležni smo jim, da nam bodo zaupali svoje doživljanje dogodkov, za katere si vsi želimo, da se ne bi nikoli več ponovili. Prepričani smo, da bodo tudi njihove pripovedi pripomogle k objektivnejšemu vrednotenju vojnih in povojnih dogodkov in prispevali k spravi med Slovenci, da bi lahko zaživeli in gradili prihodnost na trdnih temeljih pravičnosti in svobode.

V posebno čast nam je, da je vabilo Društva  Slovenija v svetu sprejel eden stebrov kulturnega delovanja v Argentini, podjetnik in vsestranski ustvarjalec g. Tone Oblak, ki je tudi sam okusil usodo begunstva. Za to pomembno obletnico je priletel izpod Južnega križa in se nam pridružil.   Gospoda Toneta Oblaka toplo vabimo na oder z podelitev častnega članstva društva SVS.

ob 11.00 okrogla miza s pričevalci, ki so po koncu 2. svetovne vojne morali zapustiti Slovenijo. Video posnetek okrogle mize.

(Zgodba gospoda Lojzeta Starmana prikazuje, kako celo 12-letnemu dečku je že leta 1944 grozila ustrelitev. Po umiku so ostali na Koroškem.)

Odhod iz Slovenije
Lojze Starman (roj. 1933)
V soboto, 5. maja, ko so domobranci slavili zmago in zadaj za hišo prepevali, pride mamin brat iz Ljubljane in pove, da ne bo nič s Slovensko državo. Imel je prijatelje v slovenski vladi. Zato je vedel, kaj se dogaja. Povedal je, da se umika proti severu. Prespal je pri nas in zjutraj ga je ata peljal v Kranj na vlak. Odpeljal se je proti Koroški. Vemo, da je peš prišel v Lienz in se meseca junija s prijatelji odpeljal preko Silliana v Italijo.

Mi smo se pa v nedeljo pripravljali, da se umaknemo. Ko so bili partizani 29. junija 1944 zadnjič pri nas, so nam pobrali vso hrano in vso atovo in mojo obleko. Rekli so, da ata obleke ne bo več rabil, ker ga bodo v naslednjih 14 dneh ubili. Približno čez 2 meseca je neka vaščanka prišla povedati, da se po vasi govori, da bodo tudi mene ubili, čeprav še nisem bil star 12 let.

Ko je ata v ponedeljek 7. maja zjutraj prišel od soseda, kjer je bila domobranska postojanka, je povedal, da se ne bo treba umakniti. Le sobo za begunce, ki prihajajo iz Dolenjske, moramo pripraviti.

Ko pa pride v sredo 9. maja zjutraj domov, pove, da se moramo umakniti. Tako smo dopoldan naložili 2 voza in se ob 1h poslovili od ljubega doma: ata, mama, mamina sestra in jaz. Med potjo so se nam pridružili še atov brat in sestra, ter 2 moji sestrični. Tako je naša 8 članska družina nadaljevala pot skozi ljubeljski predor, Borovlje, preko Drave do Vetrinja. Tja smo prispeli 13. maja 1945.

Tu se je zame začelo novo življenje. Čez par dni se je v Vetrinjskem samostanu pričela šola. Nadaljeval sem četrti razred, katerega sem pričel v Šmartnem pri Kranju, nadaljeval v Žabnici in ga zaključil 31. avgusta 1945 v Špitalu ob Dravi. To slovensko ljudsko šolo sem zaključil leta 1948. Nato sem se v špitalskem  taborišču izučil za mizarja. Leta 1951 sem se zaposlil pri obrtniku v sosedni vasi kot mizarski pomočnik, kjer sem ostal do upokojitve celih 43 let. Niti uro vožnje ni do slovenske meje.

Z avstrijskem državljanstvom nam je bilo že v zgodnih 60ih letih možno, da smo se vozili na romanja in obiske v Slovenijo. Pismeno smo držali zvezo z nekdanjimi prijatelji, sošolci in sosedi taborišča v prekomorskih državah in jih srečavali ob njihovih obiskih na Koroškem in v Sloveniji.

(Zgodba gospe Majde Starman, rojene Šimenc, priča o 8-letni deklici, ki je bežala s starimi starši, ostala v begunskem taborišču in je morala 12 let čakati, da se znova snide z materjo.)

Odhod iz Slovenije
Majda Starman, roj. Šimenc (roj. 1937)
Dobro se spominjam tistega lepega pomladanskega dne na Dacarjevi kmetiji (Vrhe, Moravče), kjer sem preživela moja otroška leta v mamini rojstni hiši. Stric Miha je prišel povedati, da drugi že odhajajo in da se bo treba odločiti. Postavili so kmečki voz na dvorišče in nanj naložili seno za živino, hrano za ljudi in nekaj obleke. Stari oče je vpregel 2 vola, pokleknil na hišni prag in pognal. Kot za druga dela pri hiši, je bila odločitev najbrž njegova, mogoče najtežja v njegovem življenju.

Proti večeru v torek, 8. maja, smo odšli iz domačega dvorišča: stari ata, stara mama, obe teti in jaz. Po mamini želji bi se morala vrniti domov, toda kdo bi me v tisti situaciji spremljal v 2 uri oddaljeni kraj, v Podgoro? In, če bi jaz hotela? Preveč sem bila navezana na hišo in ljudi. Za 14 dni je bilo rečeno,“pa naj gre z nami“.

Prvo noč smo prebedeli v Domžalah na cesti na ali ob vozu. Drugi dan smo se pomikali naprej proti Gorenjski; pred nami je bil s konji vprežen voz z vojaki. Naenkrat se je za nami s kolesom pripeljal moj oče, s katerim sem se do takrat poredko srečavala. Mama se radi bolne tašče in 4 majhnih otrok ni odločila za begunstvo.

Večina smo pešačili, nekajkrat sem smela na voz. Zame je bila vsa zadeva zelo zanimiva, videla sem nove kraje. S takrat osmimi leti res nisem vedela vzrok in posledice našega potovanja. V Tržiču je postalo tako ozko, da smo pustili voz z voli ob cesti. Vsak je vzel svoj punkelj, kolikor je lahko nosil in šli smo v breg. V petek smo že v mraku prišli v še temnejši predor, kjer sem se držala očetovega kolesa, da se ne zgubim. Voda, kamenje in kričanje so mi ostali v spominu. Na drugi strani pa samo naprej, naprej. Proti večeru se pojavi vojak na konju in ponuja pomoč: „Saj ste že trudni!“

Toda možje, nekaj jih je bilo 1919 in 20 v borbi za severno mejo na Koroškem, so vedeli, kako daleč je še do določenega cilja, Celovca. Ponudba partizana se jim ni zdela poštena.

Že pred glavnim mestom Koroške so nas angleški vojaki potisnili s ceste in določili Vetrinje za prvo postajo. Tam sem prvo noč kar na travi zaspala.

Stric Miha je bil v skupini domobrancev za nami. V Tržiču je spoznal domači voz in vola in vola sta ga ubogala preko vseh ljubeljskih klancev in vzpetin. Kakšno veselje, ko je drugo jutro stric Miha prišel na Vetrinjsko polje. Kakšna sreča, imeli smo hrano in za silo tudi streho na vozu in pod njim. Na žalost starega očeta, sta šla oba vola v zakol za skupno kuhinjo. Stric Miha je bil vrnjen in je preminul v Teharjih, v Hudi Jami … V Sloveniji zaradi dolge in nevarne šolske poti in požgane šole nisem še hodila v šolo. V Vetrinju sem bila najprej v vrtcu, čeprav bi morala biti v 2. razred.

Ko so nas po sedmih tednih poslali v različna taborišča, smo se priključili veliki skupini Moravčanov, ki so se odločili za Vzhodno Tirolsko, za taborišče Peggetz pri Lienzu. Tam sem hodila v šolo, bila pri prvem sv. obhajilu in pri birmi. Taborišče so sredi novembra 1946 razpustili in vse begunce preselili v Špital ob Dravi, kjer še danes živim.

Prva leta sem bila večkrat lačna. Živeli smo bolj na tesnem, šest oseb na 12 m², dokler niso začeli odhajati prvi begunci v Argentino in potem še v druge države Amerike. Oče in tete so se zaposlili na veliki kmetiji celovških elizabetink. V čisto nemškem kraju, v čisto nemški šoli, sem se hitro naučila tujega jezika. Ko je 1950 umrla stara mama, se je največ spremenilo. Stari oče se je vrnil v Moravče in z očetom sva zopet živela v špitalskem taborišču. Šele takrat sem močno pogrešala mamo, sestro, brate.

Med tem sem končala obvezno šolo. Oče me je poslal k šolskim sestram v Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu, da se naučim gospodinjstva. Blizu Špitala je Milštatsko jezero, kjer sem poleti hitro našla službo. Šele po dvanajstih letih je mama dobila dovoljenje, da nas je lahko prvič obiskala v begunstvu.

Občina je začela podirati barake in s finančno podporo begunskih organizacij sezidala dvostanovanjske hiše. Pri prvih se je vselila tudi družina mojega moža, takrat še fanta. Leto nato mu je umrla mama, kar je bil povod za poroko. Po poroki nisem več hodila v službo. Za življenje v hiši je tekom let poskrbelo 6 otrok.

Z nama sta živela tast in teta mojega moža. Moj oče je 1960 hudo zbolel, pa se nam je posrečilo, da smo ga z vlakom spravili čez mejo. Tako zelo si je želel umreti doma.

(Družini Toneta Oblaka so grozili s smrtjo, dva brata so neusmiljeno mučili. Iz spomina na preživeto in iz hvaležnosti, se Tone Oblak razdaja za slovenstvo daleč od rodne domovine.)

TONE OBLAK
Umetnik in organizator Tone Oblak se je rodil v Vrbljenju pri Ljubljani leta 1933 kot sedmi od osmih otrok v družini. Doma so imeli kmetijo, senožete in gozdove. Ker so partizani šolo zažgali, so ga starši poslali v ljubljansko Marijanišče.

Leta 1941 je vojna zajela tudi to vas, zasedli so jo Italijani. Kakor drugod so tudi v teh krajih Italijani zbrali fante in može ter jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Na Rab so odpeljali očeta, v taborišče Gonars pa brata Martina. Med okupacijo so vaščane stalno napadali partizani. Po italijanski kapitulaciji so vas zasedli Nemci, vse do konca vojne.

Oblakova družina je bila na seznamih za likvidacijo s strani partizanov, ki so ropali in pobijali zavedne domačine. Zaradi večje varnosti se je družina  preselila v Črno vas, kjer je bila domobranska postojanka. Brata Ivana so ujeli partizani (leta 1943) in ga odpeljali na Dolenjsko v vas Kržeti, kjer so ga mučili in po treh mesecih ubili, ko je bil star komaj 17 let.

Tonetov brat Martin, ki je bil národnik pri domobrancih, je bil vrnjen. Partizani so ga skupaj z mnogimi odpeljali v Teharje. Po neuspešnem poskusu pobega, skupaj z drugimi domobranci, so ga partizani mučili in ga potem odpeljali v domačo vas, kjer so ga neusmiljeno umorili. Idealizem in žrtev obeh pobitih bratov sta se za vedno vtisnila v družinski spomin kot zgled ljubezni do Boga in Slovenije.

Iz Črne vasi je družina bežala z vozom skozi Ljubljano proti Koroški. V Ljubljani je šel Tonetov oče po sina v Marijanišče, da bi se jim pridružil na težki begunski poti – pot v negotovost in v neznano. Čez Ljubelj in čez dravski most so prišli z vozom. Tam so ob cesti stali angleški vojaki in odvzemali domobrancem orožje in vse, kar se jim je zdelo vrednega. Nekaj metrov naprej so zagledali partizane, ki so bili pomešani z Angleži. Oblakov oče je med njimi prepoznal partizana domačina. To srečanje in druščina partizanov z Angleži je bilo za očeta Martina pravi šok, ki ga ni prenesel. Prepričan je bil, da so padli v roke partizanom, da zanje ni več rešitve. Oče se je onesvestil. Takoj so ga naložili na voz. To so bili tragični trenutki osuplosti in zmede. Nato je Tonetova mati vzela vajeti v svoje roke in odpeljali so se s kolono beguncev naprej. Nekaj kilometrov pred Celovcem so zavili z glavne ceste proti Vetrinjskemu polju, kjer je družina našla svoj prostor skupaj z drugimi begunskimi družinami. V bližini je bila tudi vsa družina bodočega torontskega kardinala Alojzija Ambrožiča. Tisto tragično noč je težko opisati, bila je apokaliptična: jok, stok, vpitje, tiha molitev, negotovost, dvomi, groza in razočaranje.

Zjutraj so zvedeli, da je ob njihovem vozu prespal duhovnik salezijanec dr. France Cigan. Prijazno se je približal otrokom in jih  vprašal, ali zna kdo ministrirati. Kot gojenec Marijanišča je Tone seveda znal. Dr. Cigan ga je takoj naprosil, naj ga spremlja, ker bo maševal v bližnji cerkvi v Kamnu. Po maši mu je dr. Cigan naročil, naj v njegovem imenu povabi mlade fante, da se bodo zbrali pri njem in se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili. Tako se je že prvi dan begunstva na pobudo dr. Cigana osnovalo delovanje mladih, katerih število na skupnih srečanjih se je iz dneva v dan večalo.

Srečanje z dr. Ciganom je bilo izrednega pomena za mladega Toneta. Osnovala in širiti se je začela skupina ministrantov in drugih mladih, ki jih je dr. Cigan zbiral, organiziral, vodil, jim osmislil življenje v taborišču ter jih pripravljal za življenje. Salezijanski duhovniki so v taboriščih v Lienzu in Špitalu ustanovili mladinski dom, pevski zbor in tudi obrtno šolo. Brez vseh sredstev so  pripravljali mladinske igre, mladinsko športno dejavnost, prirejali izlete v gore, letne počitnice, vse to združeno s značilnim apostolatom, ki so ga salezijanci gojili po nauku don Boska.

Oblakov oče je imel v mislih, da bo emigriral v Severno Ameriko, saj je tam svoj čas delal kot mlad fant, in sicer v Denverju. Tone in njegovi bratje in sestri pa so očeta prepričali, da odidejo v Argentino, kamor je odhajala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev.

Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so vendar čutili nekaj domačega ob stiku s Korošci, s Celovcem in z drugimi kraji, s tirolskimi gorami, z reko Dravo ter seveda, imeli so »skupno taboriščno življenje«.

Argentina pa se jim je predstavila kot prava tujina: drugačen je bil jezik, navade, podnebje, temperament prebivalcev in mnogo drugih značilnostih.

Po prihodu v Argentino se je Tone Oblak šolal v salezijanskem zavodu, kjer je bilo življenje vsestransko bogato in polno, vezano na duhovno in kulturno vzgojo. Tu se je izučil za profesorja umetnosti in obrti in tudi poučeval. Kmalu se je dejavno vključil v življenje tamkajšnjega novonastalega slovenskega doma, si ustvaril družino in z brati razvil domače podjetje.

(Zgodba gospe Milene Jerebič, poročene Ahčin, kaže na vračanje in trpljenje nedolžnega dekleta in matere, zaplembo stanovanja, čudežno rešitev gotove krivične usmrtitve in na koncu, po več kot desetih letih tako imenovane svobode in pravice za vse službeni izgon iz Slovenije.)

Maj 1945
Prvega maja 1945 sva bili z mamo sami v našem stanovanju za Bežigradom. Ata je pred sedmimi meseci padel na Gorenjskem, brat Franci (22) in brat Stanko (15) sta bila pri domobrancih (bolničar in prevajalec iz nemščine) na Dobravi. Zgodaj zjutraj je prišel Franci in nama z mamo naročil: »Vzemita dokumente in nekaj najnujnejših reči, vsaka eno torbo, vključita se v povorko, ki gre proti Ljubelju«.

Mama je nekaj vrednejših reči odnesla k prijateljski družini v spodnje nadstropje, potem pa sva obesili torbi na kolo in se pri Figovcu vključili v povorko. Kolo je bilo kmalu ovira, v Št. Vidu sem ga že pustila ob cesti.

Do večera smo prilezli do Kovora. Tam sva z mamo šli v farovž in v pisarni prespali na tleh. Drug dan smo v hudi stiski prišli do vznožja višjih hribov. Tam sva prenočili v zapuščenem avtobusu ob cesti. Tretji dan je bilo zelo malo napredovanja. Spredaj so kričali: »Na Koroškem so partizani zaprli most!«

Prišli smo v sam prelaz med strme stene in se prerivali. Kako smo šli skoz Ljubelj? Ne vem, kje so delali prelaz in kako. Videli smo dve visoki skalnati steni, nekaj drznih fantov se je pognalo nanje, a brez uspeha.

Mi smo hoteli k Angležem, a Angležev ni bilo videti. Naenkrat so se že na avstrijski strani, še pred mostom čez Dravo, med nami pokazale ženske v italijanskih uniformah, na kapah pa so imele rdečo zvezdo. Kričale so: »Prstane, uhane, verižice …!« Torbice smo morali zmetati h kraju, nas pa so počasi porivali v vrsto in proti severu. Zrinili so nas v zaprta dvorišča in naju so porinili v neko klet, podobno klavnici. Bila je stiska, sedeli smo drug na drugem. Tako do jutra. Huda lakota, še hujša žeja. Prvi dan smo bili zaprti, šele drugi dan smo videli, da smo v Št. Jakobu. Prerivali so nas v razne hiše in dvorišča, oslabljeni nismo mogli niti misliti na beg.

Neke noči so nas naložili na tovornjak in iz Št. Jakoba peljali v gozd. Morali smo se postaviti v vrsto. Ko so ustrelili, smo čakali, kako bomo padli. Z mamo sva se držali za roke. Tako smo stali do jutra, ko so nas naložili na tovornjak in peljali nazaj v taborišče v Št. Jakobu, vse to se je dogajalo še na avstrijski strani. Nikjer ni bilo Angležev! Tretji dan so nas v povorki gnali do taborišča ob Baškem jezeru, tam smo šele videli peljati mimo angleški jeep. Takoj po tem so nas še isto noč gnali do vlaka, nas nabasali v vagone in nas zapeljali v predor proti Jesenicam. Od tam smo v procesiji šli čez polja proti jugu. Ob strani so šli oboroženi partizani. Nekateri ujetniki so poskušali ubežati, a niso vedeli kam. Eno noč smo nakrmili stenice v taborišču na Jesenicah. Do 23. maja so nas gonili po Gorenjskem. Ne pomnim, koliko časa smo hodili do Škofje Loke. Zadnja dva dneva je bilo obupno. V Loki so nam ljudje metali kruh.

Nekaj znancev je bilo v povorki: družina Bitežnik, dr. Kokalj s sinom Jožetom, družina lesnega trgovca Šumija, sestra in žena polkovnika Drčarja. V Škofji Loki smo eno noč prestali v gradu, potem pa v grdem nalivu šli proti Št. Vidu. In nazadnje so nas odložili v Škofovih zavodih – do amnestije v začetku avgusta. Ko so naju avgusta po amnestiji izpustili iz Škofovih zavodov, sva videli v našem stanovanju luč. Znana gospa nama je na cesti povedala, da nas v našem stanovanju čaka partizanka Tomšičeva z orožjem za sprejem. Na vso srečo je prižgana luč opozorila.

Ko sem leta 1956 prijavila zagovor svoje diplome, so mi z ministrstva določili prvo službeno mesto. Upala sem, da dobim blizu Ljubljane, kjer sem imela urejeno življenje (sobo in honorarni zaslužek na Radio Ljubljana). Dobila sem odgovor BITOLA (na jugu Makedonije, na meji z Grčijo – preko 1100 km oddaljeno od Slovenije!) To mi je dalo razumeti, da je ves moj trud zaman. Ko sem to sporočila bratu v Argentino, mi je odgovoril: »Pridi sem, saj mama že dolgo namerava priti.« Premagali sva vrsto ovir, si priborili dokumente in odšli v Argentino.

(Zgodba gospe Jelke Dolinar pripoveduje o mladih dekletih, ki v težkem trenutku življenja ali smrti niso zapustita uboge, nebogljene ranjence...)

Beg iz domovine pred sedemdesetimi leti
Bila je prava zmešnjava tiste prve majske dni leta 1945. Nisi vedel, kam bi šel, če zapustiš dom. Kdaj ga boš spet videl? Nikomur nisi nič hudega storil pa vseeno so na cestah padali zavedni Slovenci – duhovniki, študentje, begunci ... pod streli VOS-a.

Oče mi je neštetokrat pripovedoval o komunizmu. Po prvi svetovni vojni je bil namreč v ujetništvu in kot ranjeni vojak v Odessi. Rezultat tega pripovedovanja je bil, da sem imela o komunizmu in o Osvobodilni fronti zelo kritično mnenje.

Z očetom sva se odločila, da greva z njegovim kolesom na pot. Prišla sva do Šentvida in se vrnila, češ, če že gremo, gremo vsi skupaj. S sestro Kristo sva zbrali nekaj prtljage in odšli proti železniški postaji. Ustavili sva se v Mostah pri vojaški bolnici in videli, kako nalagajo ranjence na vagone. Ker sva nekaj mesecev preje opravili pri Rdečem križu tečaj, sva se ponudili za pomoč. Ponudbo so v bolnici z zadovoljstvom sprejeli in nama dali na roko tudi trak Rdečega križa. Še danes pomislim, koliko telesnega, še več pa duševnega trpljenja so prestajali ti najtežje ranjeni brez moči.

Na postaji se je naenkrat pojavil od sestre fant, ki mu je bilo ime Stanko Budja. Bil je domobranski oficir, ki je prišel s svojimi vojaki v Ljubljano. Ko se je oglasil pri nas doma v Ljubljani, sta mu starša povedala, da sva s Kristo že odšli proti postaji. Povedal jima je, da vsi bežijo pred komunisti in da naj tudi onadva čim preje odideta na varno. Sam pa je odhitel proti postaji, kjer smo se tudi srečali. Snidenje je bilo le kratkotrajno, saj se mu je mudilo k svoji četi.

Ko sta oče in mama premlevala Stankova svarila, jima je tudi soseda rekla, na kaj še čakata, saj da je oče na listi za likvidacijo. Dokaz za to, da je bil oče resnično v veliki nevarnosti, je sodba, izrečena pri montiranem »finančnem procesu«, pri katerem je bil obsojen na dve leti zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic.

Pozneje, v času osamosvajanja Slovenije, je moja sestra Krista zahtevala obnovo postopka, pri katerem je bila sodba razveljavljena z argumentom, da dejanji, ki so mu jih očitali, niso bili kaznivi dejanji. Tako se je sodilo in Bog vedi, koliko jih leži zaradi takšnih krivičnih obsodb v raznih grobiščih križem Slovenije.

Zato sta se tudi mama in oče na hitro odločila in prišla s kolesom in s skromno prtljago na kolodvor. Tam sta stopila v vagon, kjer so bili civilisti. S Kristo pa sva bili v vagonu, kjer so bili zdravniki, med njimi dr. Meršol z družino, dr. Končar, dr. Janež, dr. Žakelj in dr. Grapar. Z nami pa je bil tudi duhovnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovec Feliks Zajec, bolničar in bogoslovec Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri, Marija Popit in Anica K. Ostale smo še štiri laična dekleta, Helena Šušteršič, Magda Dolničar, sestra Krista in jaz. Kdo bi si tedaj mislil, da ne bomo nikoli več videli našega stanovanja, ki je bilo po našem odhodu pokradeno in uničeno. Zgubili smo vse!

Vlak je, mislim, da je bilo 6. maja 1945, odpeljal proti Gorenjski. V Kranju je obstal. Tu so, kot se zdi, namerno odklopili vagone s civilisti, tudi tistega, v katerem so bili moji starši. Ko je oče to videl, je prišel v naš vagon, vlak pa se je začel premikati. Očetu sem rekla, da naj gre hitro k mami, saj da premikajo vagone. Rekla sem mu tudi, da se bomo pogovorili, ko se bo vlak zopet ustavil. Vlak pa je z ranjenci in z osebjem v teh vagonih brzel proti Lescam. Pred Lescami se je ustavil. Starši pa so se skupaj z ostalo trumo beguncev peš napotili iz Kranja skozi ljubeljski tunel do vetrinjskega polja in tam čakali naju. Pred Lescami smo prespali. Mislim, da je bila samo ena noč. Ta večer je bila čudovita, krvava, večerna zarja. Mladi fantje, ki so z ostalimi spremljali ranjence proti Koroški, so prepevali lepe narodne pesmi. Najbolj mi je ostala v spominu pesem »Nebo žari ...«, kot da bi slutili opomin neba, gorja, ki prihaja. Naslednje jutro je vlak preletavalo letalo. Dr. Grapar je v Lescah izvedel, zakaj ne gremo naprej. Spredaj in zadaj je že bila partizanska zaseda. Povedal je, kakšna je situacija in nam svetoval, da naj se vsak odloči po svoji vesti: »Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne, naj gre«. Kako huda in težka beseda in odločitev! Večina, tudi nekaj laže ranjenih, je zapustila vlak in je šla peš proti Radovljici, Tržiču, Ljubelju.

Le kaj se je dogajalo v srcih ranjencev, nemočnih v tem trenutku??  Razočarani so jokali. V vagonih je bilo 120 (nekje imam zapisano 130) težko ranjenih vojakov, ki so bili odvisni od pomoči drugih. Večina njih je bila v mavcu. Z njimi pa so ostali duhovnik Janez Jenko, takrat še bogoslovec Feliks Zajec, bolničar in bogoslovec Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri, Marija Popit in Anica K. . Ostale smo še štiri laična dekleta: Helena Šušteršič, Magda Dolničar, moja sestra Krista in jaz. Ostali pa smo sami in brez zdravnikov. Ranjenci, s peščico nemočnih pomagačev, kako naprej? Župnik Jenko nas je vzdramil in povabil iz premišljevanja k molitvi. Rekel je: »Prostovoljno smo se odločili, da gremo z ranjenci v življenje ali smrt«. Molili smo glasno, da so slišali vsi prisotni. Ob koncu nam je dal vesoljno odvezo. Tam smo bili 9. maja 1945 zajeti, ne od okupatorja, temveč od oboroženega Slovenca – partizana. Prišli so na vagone, nas zmerjali in kradli, kar so dosegli. Tako smo prišli do Jesenic. Nebo je bilo temno, grmelo je, bližala se je huda nevihta. V dveh odprtih vagonih so ležali ranjenci. Moja sestra Krista je bila vedno zelo odločna. Odšla je do načelnika železniške postaje in ga prosila za dva pokrita vagona. V odprtih vagonih so bili ubogi ranjenci izpostavljeni soncu in mrazu. Hitro smo prenesli ranjence v zaprta vagona, ki so jih priklopili. Zdi pa se mi, da so na Jesenicah odklopili tudi vagone s hrano in s sanitetnim materialom. Komaj so bili ranjenci pod streho, so se odprli vsi nebesni registri in pričelo je neizmerno deževati. Kako smo se oddahnili!

Brez zdravil in hrane smo ostali še bolj ubogi, posebno ranjenci. Prepeljali so nas na Blejsko dobravo. Tam so nas zapeljali na mrtvi tir. Vsi stražarji niso bili brezsrčni, tako tudi ta na Blejski dobravi ne. Krista je smela iti v bližnjo hišo pri kolodvoru in je tam prosila za hrano. Tu nas ljudje niso žalili. Bili so dobri, obljubili so kruh. V spominu imam, da smo dobili na Blejski dobravi mineštro, ki jo je izprosila pri dobrih ljudeh moja sestra. Dobili smo vsak po eno zajemalko. Po tolikih dnevih prvi obrok tople hrane!

Še isti dan smo prišli nazaj na Jesenice, nato smo pot nadaljevali proti Ljubljani. Vlak se je ustavil blizu Medvod pred porušenim mostom. Ranjence smo prenesli na tovornjake in tako smo prišli v vojaško bolnišnico v Moste, kjer je bil naš prvotni začetek poti proti Koroški. Tu so nas dali v dve baraki za glavnima stavbama. Ranjence smo morali sleči, obleko in njih same pa so dezinficirali. Tudi tu smo ranjence prenašali sami. Zdravniki niso imeli dovolj poguma, moči ali moralne zavesti, da bi se jim posvetili. V barakah smo ob večerih veliko molili, saj tu se je pravzaprav začela naša kalvarija.

19. maja 1945 so nas osem spremljevalcev, z nami je bilo tudi nekaj laže ranjenih, odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Feliks Zajec je moral iti peš. V zavodih se spominjam mladega stražarja, ki mi je objokan rekel: »Jaz nisem prostovoljno tu!« Kmalu so začeli prihajati terenci in iskali so svoje žrtve. Ena od teh je bil Feliks Zajec, ki so ga pretepli tako, da je bil v obraz tako zabuhel, da ga nismo več prepoznali. V Škofove zavode pa je začelo prihajati na tisoče od Angležev izdanih vrnjenih domobrancev. Med njimi je bila tudi skupina od našega transporta, ki je v Lescah zapustila vlak in odšla preko Ljubelja na Koroško. Zdaj smo bili zopet skupaj v zgradbi, kjer so bile slovenske partizanke zelo aktivne pri kraji tega, kar je komu še ostalo. Našo skupino so dali v prvo nadstropje. Kasneje so s kamionom pripeljali tudi naše ranjence, katerim pa nismo mogli oz. smeli več pomagati. Tu se deli moja skupna pot z ranjenci in izgine vsakršna sled za njimi. Le Bog ve, na katero od morišč so jih odpeljali.

Zame in sestro Kristo pa se začne nova zgodba, saj so naju na montiranem procesu obsodili na 12 let zapora s prisilnim delom, od katerih sva 5 let in osem mesecev odtrpeli; to pa opisujem v svoji knjigi »Brazde mojega življenja.«

(Zgodba gospoda Ivana Korošca pripoveduje, kako so se na začetku borili skupaj četniki in partizani, dokler jih ti niso napadli, ker se niso borili za komunistično internacionalo. Pripoveduje tudi o razmerah v taborišču Teharje.)

IVAN KOROŠEC
»Domovina, ti si kakor zdravje,« je zapisal naš veliki Ivan Cankar. Resnično, domovina je naše zdravje, je veselje do življenja. Je pesem naših gozdov, je varnost gora, je bratsko zavetje. Za domovino danes prav posebno prosimo Boga, da nam jo še naprej ohranja skozi neurje viharjev, da nam še naprej ohranja ta biser, to sveto zemljico našo.

Tisto pomlad 42., ko sem bil še rosni mladenič, sem stal na straži pri sveti Jeri v Gorjancih z na strel pripravljeno puško in čakal… Bil je svinčeno težek tisti čas. Namočen s solzo in krvjo. Stopnjevalo se je nasilje. Ob nasilju pa je rasel odpor. Zato sem iz Ljubljane odšel v hribe v Gorjance. In vstali ste vi v Šentjoštu in dejali: »Šentjošta ne damo Sovjetom.« In pokazali smo, da na tej zemlji živimo Slovenci. S partizani sem se prvič srečal v Vrhpolju na Gorjancih. Nervozno sva zagrabila za orožje in naperila drug proti drugemu. S stisnjeno pestjo me je pozdravil »smrt fašizmu!« »Bog daj, Bog daj«, sem odgovoril, pa nisva sprožila, ker jaz nisem bil fašist in on ni bil komunist.

Vse pogosteje sva se potem srečevala po gorjanskih stezah. Med nama je plahnelo nezaupanje; celo kruh sva si delila med seboj. Kruh, tista vlažna grenka koruzna kepa, ki je po plesneli dehtela, katera je uboga dninarica odtrgala lačnim otrokom od ust, da je potolažila dva sestradana capina. In drug drugemu sva naročala pozdrave za mamo tam daleč, če me več nazaj ne bo.

Potem so se vrstili naši skupni napadi na sovražnika: na Cikavi, na Ratežu, v Smolenji vasi, Pogancah. Vendar početje političnega komisarja, ki je partizane gonil v napad, nismo razumeli. Zakaj ni šel on naprej, kot naši vódniki?  Tudi v tem smo si bili različni, kot ogenj in vihar. Njim je šlo za internacionalo, ne za našo domovino. No, in ta komunizem je odločil, da smo se razšli sovražni. Gorela je domovina, a korak je prestregla partija, vse je bila prevara. Partiji je šlo za oblast, za komunistično oblast. Ne proti okupatorju, proti nam, demokratičnim Slovencem.

Mi pa smo umirali prevarani po Angležih in bili živi zmetani v brezna in rudniške jaške, za ceno naše lepe in drage Slovenije. V Teharjah je imel vsak partizan pravico ravnati, kakor je hotel. Vsak je delal z nami, kar se mu je zljubilo, pa nihče za to ni odgovarjal. Po vsej verjetnosti je nekdo določil, da bi otroke odpeljali v neko oskrbo, pa je prišel drugi »višji« in ukazal: »da naj ta bela golazen pocrka, kot je zapisal Tone Seliškar, 26. maja 1945 v uvodniku Slovenskega poročevalca: »Tudi njihove korenine bomo posekali in maščevanje táko bo seglo do samih najglobljih korenin.  Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njihove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali«

Bilo je nekako 10. junija. Ko je pojenjala vročina, so prinesli na dvorišče mizo in šop papirjev. Z njimi so prišli komisar Tomo, komandant taborišča Joža Škulj ter Ivan Vodnik. Dežurni nas je uvrstil. Pred mizo se je postavil  komisar in začel nekako takole: »Od tu boste šli vsak v svoj domači kraj, ker vas bo sodilo ljudsko sodišče. Kdor ni nič hudega storil, bo oproščen. Kdor pa ima krvave roke, bo dobil pravično kazen. Tu vas ne bo nihče pretepal, nič se ne bojte.«

Tudi to pot so bile besede partizanskega komisarja velika laž. Že čez nekaj minut se je dogajalo prav nasprotno, kar je obljubljal: udarjali so nas s koli, z biči, kamor je padlo. Po pregledu in urejevanju list je začel klicati imena Rupnikovega polka. Vsak klicani se je oglasil in stekel za barako. Tu pa tam je kdo pomahal v srečno snidenje. Prvi večer so jih klicali 400 de 500. Pred taboriščem je čakalo 10 tovornjakov. Na vsakega so naložili 40 in več vojakov. Vsi so morali posesti in pokrili so jih s plahto, da se ni videlo, s kakšnim tovorom in kam drvijo tovornjaki.

Mokri nočne rose, ušivi in umazani črnega prahu pod nasutim gramozom smo se pretegovali v novi dan. Spali nismo, le dremali v težkem, obupnem stanju. Komaj smo čakali prvih sončnih žarkov, da bi si, napol nagi, ogreli premrle ude. V vročih popoldnevih pa smo hrepeneli po mraku, ki nas je tešil in hladil neznosno žejo.

Ob prvem svitu nas je stražar dvignil, da smo morali stati, včasih dalj, včasih manj, kakor je bil »usmiljen«, nato pa je bilo na vrsti obiranje uši. Vse so nam pobrali, v zameno pa so nam podarili uši.  Ta nadloga je postala vedno bolj zoprna, uši niso bile le znotraj, povsod je vse lezlo: po srajci, rokah, hlačah, celo po kamenju.

Ob tem vsakodnevnem delu nas je zmotilo par konj z vozom in díro, ki so obstali na levem vogalu blizu vrat barake 2, kjer so bili civilisti pa matere z otroki. Nekaj za tem je pripeljal avto rdečega križa in prav tako ustavil pred isto barako.

Zdravniški pregled smo ugotovili. Iz avta so izstopili partizani in nekaj partizank in odhiteli v barako. Partizani so se razdelili po sobah. »Tovarišice, oddajte vse otroke do 16. leta!« je zavpil partizan. Močan partizanski ukaz je zaprl sapo vsem. Nekaj sekund je grobni molk stisnil zobe nas, na dvorišču. Matere so tesno prižele otroke, partizani pa so kot jastrebi trgali dojenčke iz naročij mater in starejše otroke, ki so se zavijali v materina krila. Iz sobe je udaril obupen jok, prošnje in klici na pomoč. Na dvorišču smo se sede stegovali, pa so nas stražarji z naperjenimi puškami prisilili, da smo se polegli. Vpitje jok in histerični klici so šli do kosti. Matere so dojenčke prižemale k sebi, kot bi jih hotele zopet spraviti nazaj v telesa, večji otroci pa so se oklepali mater in lovili njih roke, da bi jih pridržali. Kot ujete v zverinjaku so matere obupno iskale pomoči, kamenju so se smilile, pomoči pa ni bilo od nikoder.

S prerivanjem in udarci so partizani izvrševali povelje in pehali otroke v pripravljen avto, dojenčke pa so trdo polagali na díro. Jok in vpitje je pretresalo taborišče. Avto z otroki je odpeljal in čakali smo, da pripeljejo konje za voz z dojenčki. »Pa zakaj voz in konje? Zakaj ne avto …?«  smo ugibali. Saj ni bilo časa razmišljati ob obupnem joku, ki so se okradene pulile lasje in se hotele ubiti z butanjem ob steno. Zunaj pa je sonce dušilo uboge »črvičke«, ki so počasi utihali polni strahu ob sunkih in brutalnosti divjih obrazov. Šele sredi popoldneva so pripregli konje in voz se je zgubil za barako.

Kasneje sem izvedel od Franceta Kržeta, da so partizani izbrali njega in še enega mladoletnika, da so dojenčke zmetali iz voza in jih zakopali. Partizan jim je zagrozili, da bodo vse postrelili, če kaj izdasta.
OČKA, MAMICA, KJE STA?
Oglasita se, očka, mami, tu smo vrženi v strelski jarek!
Smo pol živi, zemlja nam sili v usta … sedaj so stresli na nas vrečo apna v prahu. Nekateri vojaki ga ližejo…
Joj, kako je hudo. Ne morem dihati, požirati ta smrdljivi prah, pomešan z zemljo. O, Bog, ti nam pomagaj.
Mamica, k tebi grem! Mamica!
Joj, da bi bil požirek vode! V grlu nas stiska. Še jokati ne morem. Solza v očeh se suši.
Očka, mamica, počakajta nas za robom, ko gremo domov.
Očka, kje si?
Zbogom!
Lopate s prstjo in z apnom jih zasipajo.
–   –   –
Pred 70 leti sem se znova rodil. 17. junija sem si obljubil, da za god, 24. junija, me ne bo več v tem peklu – na svobodi ali mrtev. Bog nam je dal zagon, da ko bo luna zašla za vrhove smrek, nas enajst udarimo v juriš. Naredili smo luknjo v ograji s pilo, ki jo je Vsemogočni položil na pravo mesto, skočili smo preko bodeče žice med streli stražarjev in se pognali v temo.

(Zgodba gospe Julije Podboj, ki do zdaj še ni bila objavljena, je pretresljiva, ker brez vsakršnega maščevanja priča o trpljenju mladega, nedolžnega dekleta iz Primorske. Mladim, na koncu prispevka, priporoča molitev, dobroto in skrb za resnico.)

MOJA ZGODBA
Rojena sem bila 16. februarja 1925 očetu Ivanu Kobalu in mami Luciji Lapanja na Ponikvah blizu Mosta na Soči. Bila sem najmlajša izmed desetih otrok, a pet od teh je umrlo predenj so odrasli, najstarejši brat Mirko je umrl pri sedemnajstih letih zaradi prehlada. Bila sem radovedna in navihana deklica, ki je imela nadvse rada starše in brate. Doma smo imeli gostilno, vedno je bilo pestro. Čeprav smo otroci bili strogo vzgojeni, smo tudi marsikdaj kakšno ušpičili. Med tednom sem hodila v italijansko šolo, ob nedeljah pa nas je gospod župnik Vladimir Komac učil brati in pisati po slovensko. Bil je izjemno strog (drugi župnik, gospod Ivan Lapanja je po bombardiranju sam začel z obnovitvijo cerkve). Mama je imela veliko sester, ena je živela v Trstu, zato, ko je mama zbolela, je šla k njej in bila tam operirana. Umrla je najbrž za rakom, ko sem bila stara komaj petnajst let. Zelo mi je bilo hudo, gospodinjstvo je prevzela moja najstarejša sestra Natalija, ki je bila zelo tiha, ponižna in delavna.

Primorska se je borila proti fašistom. Nastopilo je partizansko gibanje, govorili so, da so za NAŠ NAROD, ljudje niso videli resnice in so se jim pridružili. Duhovniki, ki so toliko naredili za slovenski narod, niso verjeli partizanom in so začeli vse opozarjati.

Bila je vojna in zimski čas, se ne spomnim točnega datuma, ko so prišli po mojega očeta, češ da ga imajo nekaj za vprašati. Bil je svetovljan, napreden, sicer zaveden Slovenec, čeprav se ni vmešaval v politiko. Sploh ni mislil, da je kaj zagrešil. Prepričan je šel z udbovci, misleč da bo kmalu nazaj. Oblekel je zimski plašč; nikdar več ni videl svojega doma. Moj brat Angel je bil v partizanih, bil je mobiliziran, ko je Italija kapitulirala, bil je italijanski vojak. Imel je službo natakarja v oficirski menzi. Pobegnil je, ne da bi doma vedeli, kako se mu godi. Jaz sem bila mlada, energično dekle in sem se podala na pot iskat mojega očeta. Oče je bil od začetka zaprt skupaj z drugimi iz Ponikev nekje v eni hiši, med njimi je bil tudi moj brat Janko. Potem so ga premestili, naj bi bilo za tri mesece v Čepovanu, zbolel je od hudih okoliščin. Dobil je dovoljenje, da so mu pri eni hiši kuhali. Drugi so zahajali v eno gostilno, a on je to odklanjal. Ata je bil velik domoljub in je upal, da bo prestal te tri mesece ali da bo umrl pred domačim pragom. Enkrat so prišli mimo Nemci in so vse pobrali, a on se je pretvarjal, da je  prišel zaradi kupčije  krave, tako so ga pustili pri miru in odšli. Morda če bi šel z Nemci, bi si rešil življenje. Dobro premišljena misel OF je bila, ko so mene poklicali na urad, da je oče klical, naj mi dajo dovoljenje, da mu prinesem perilo, da se preobleče, in kakšen prigrizek za pod zob. Šla sem z veseljem in z velikim strahom, pot je bila naporna, štiri ure v eno smer, od moje rojstne hiše po gozdu do Slapa ob Idrijci, od tam spet v hrib do ceste, ki se imenuje Na Vrata. To sem počela enkrat na teden, mislim, da je trajalo en mesec. Nenadoma nisem več dobila dovoljenja in, ko sem šla kljub temu, mi je gospa pri eni hiši, ki sem jo poznala, namignila, da mi ni treba več hoditi. Kasneje sem zvedela, kako se je očetu godilo: prišli so eni poznani Ponikovci, nekdo, ki jim je nosil mleko, in sošolec mojega brata Jankota, morilec mojega očeta Slavko Fratnik, ki je bil pri partizanih major, čeprav je imel samo štiri razrede osnovne šole. Moj oče je pristal, da so šli v gostilno, in ko se je mračilo, tisti, ki je nosil mleko, se je poslovil, ostala sta sama Fratnik in moj oče. Fratnik ga je večkrat zabodel z nožem, da je izkrvavel, našel ga je tisti, ki je prinašal mleko, in obvestil družino, pri kateri je jedel. Slednji so ga tudi pokopali v družinskem grobu. Vsakokrat ko je moj brat Albin, že po vojni, prosil za prekop očeta na domače pokopališče, so mu vedno zavrnili.

Oče je bil umorjen  29. junija 1944. Moja prva aretacija je bila v Tolminu od 3. junija 1945 do 13. februarja 1946. V prvih aretacijah so zaprli veliko žensk v majhne celice, da so bile kot sardine v konzervi. V nočnih urah so me zasliševali in mučili. Ker nisem želela priznati, kar ni bilo res, so me dali v bunker, samico.  Bila sem v zaporih v Ajdovščini, v Ljubljani pa na Miklošičevi in na Poljanskem nasipu. Po izpustitvi me je udba peljala k eni družini v Ljubljano, kjer sem delala kot gospodinjska pomočnica. Povedali so mi, da bom tam ostala, dokler ne bo Primorska priključena Jugoslaviji. Morala sem se vsako soboto javiti in nisem smela izven Ljubljane. Tam sem ostala do leta 1947. Potem je sledilo več aretaciji, točnih datumov se zdaj ne spomnim več, kratke aretacije so trajale en mesec najmanj. Pred zadnjo aretacijo sem morala iti delat v Novo Gorico, brigado so imenovali, prostovoljna udarniška tolminska brigada. Morali smo trdo delati in hoditi na politične ure. Bili smo navadni ljudje, nepolitično angažirani. Po enem mesecu so zamenjali brigade in sem tako lahko šla domov za en teden.  Moja zadnja aretacija je bila od 3. oktobra 1949 do 10. marca 1950. Bila sem na polju, ko so me poklicali, da me čakata dva gospoda, zelo sem se prestrašila, saj ju nisem pričakovala. Bila sta dva udbovca z avtom in sta mi velela, naj se hitro spravim v avto. Moj brat Albin se je razjezil in ju vprašal, kakšen zakon je ta, da kar neprestano aretirajo mlado in nedolžno dekle, naj le dokažejo, če sem kaj kriva, naj me pošteno sodijo ali naj me pustijo pri miru. Udbovca sta mu odgovorila, naj bo tiho, ker drugače bosta še njega prišla iskat. Tako sem prišla nazaj v Tolminski zapor, od začetka so me samo zasmehovali in zaničevali, zasliševali so ponavadi ponoči, od enajstih do treh zjutraj. Obtožili so me, da delam za Gestapo in za domobrance. Bila sem tako psihično uničena, da sem obupala, mislila sem, da ne bom zdržala. A zgodil se je čudež, poklicali so me podnevi, čakal me je oficir in s prijaznimi besedami me je vprašal, če mi je všeč prekrasna narava, sonce, svoboda, ali bi raje ostala v zaporu za kakih deset let. Dolgo časa je molčal, bilo je neskončno. Kar naenkrat mi je povedal, da sem prosta in da imam pravico, kakor vsak državljan. To je bila laž, saj sem večkrat zaprosila za potni list, ki je bil potreben za prestop meje, a je bilo vedno zavrnjeno. Takrat je bila Primorska razdeljena na cono B, kjer so vladali komunisti in cono A, kjer so bili Američani.

Obljubila sem sama sebi, da bom ušla in to sem tudi naredila. Upala sem si prečkati mejo, preko zapornic 30. novembra 1956,  to je na god Sv. Andreja, takrat je bil v Gorici veliki sejem. S sabo nisem imela nič, le obleko. Že prej sem bila zmenjena z vaščanko, da se dobiva v cerkvi Sv. Ignacija, če mi srečno uspe, kar je bilo zelo težko, a tvegala sem življenje. Priporočila sem se Svetogorski Materi Božji in čudežno je uradnik pogledal stran in dvignil zapornico. Zgodil se je čudež. V Gorici sem se takoj javila pri Uradu za begunce, hotela sem iti proč, saj ostati blizu meje je bilo nevarno. Poslali so me v taborišče v Brindisi do leta 1959, ko sem se vkrcala v potniško ladjo, med tem sta mi brata –domobranca – urejala dokumente v Argentini in bila moja sponzorja, saj imigracija je bila že zaprta.  Prišla sem v Argentino 24. Septembra 1959.

Prva leta sem živela pri bratu Angelu, vedno sem se dobro razumela z brati, bili smo zelo povezani, kakor so nas doma učili. Zdaj so vsi pokojni.

Spoznala sem Ernesta Podboja, čeprav že nisva bila tako mlada, sva si ustvarila družino in nama sta se rodili dve hčerki, Ernestina in Lučka. Bili smo srečni, kljub vsem hudem, ki sva oba preživela (tudi moj mož je imel težko življenje). Nama je bilo lepo.

Zaradi družinskih razmer, stanujem v Ljubljani že deset let. Morda mi je usojeno, da sem danes tukaj in povem svojo zgodbo.

Mislim, da za naše mlade generacije moramo moliti in biti dobri, saj še vedno vihrajo rdeče zvezde in se lažnivo bohotijo. Upam pa, da mladina je tudi pametna, da bo ločila dobro od zla.

(Zgodba gospoda Milana Keržiča pripoveduje o siroti, ki se po dveh desetletjih sreča z morilcem svojega očeta.)

MILAN KERŽIČ
Prihajam iz Notranjske. Ko sem bil star dve leti mi je mama umrla. Kljub temu sem prva leta mojega življenja rastel v varnem in ljubečem okolju. Zame so ves čas skrbeli moj oče Ludvik, stari starši, tete in strici. Doraščal sem skoraj v družinskem krogu skupaj s svojimi bratranci. Moj stari oče, prav tako Ludvik, je bil v tistem času župan v Pudobu pri Starem trgu pri Ložu. Oče Ludvik pa eden od ustanoviteljev prve vaške straže na tem koncu Slovenije. Leta 1943, ko sem bil star šele 3 leta, so partizani v Pudobu, v Loški dolini, ubili očeta. Po kršitvi že sklenjenega dogovora med vaškimi stražarji in partizani, so slednji postojanko, ki je bila v gasilskem domu v Pudobu napadli. Vaški stražarji so napravili izpad, v katerem je bil oče ranjen. Kasneje so še živega in ranjenega našli skritega v bližini in so ga ustrelili. To je bil zame težak udarec, s katerim sem bil zaznamovan za celo življenje. Leta 1945 je zaradi nevzdržnih razmer širša družina skupaj s starimi starši bila primorana zapustiti dom in preseliti se v ljubljanske Moste k Rakovčevim. Tam je bilo prostora zelo malo, zato smo otroci morali večinoma spati kar na tleh. Stari oče Ludvik, po očetovi strani, domobranec stric Tone Keržič in teta Ivanka Keržič, očetova sestra, so se 5. maja, po hudem nasprotovanju starega očeta, ki je bil prepričan, da ni storil nič napačnega, umaknili za štirinajst dni na Koroško. Doma so ostale teta Julka, teta Lojzka in stara mama Marija. Vračanje iz Vetrinja nazaj v Slovenijo in kasnejšo komunistično morijo, so preživeli samo stari oče in teta Ivanka, stric Tone, očetov brat, pa je bil ubit v Kočevskem rogu.

Življenje sirote v tistem času ni bilo enostavno, še posebej ne za tiste, ki smo prihajali iz vernih in domobranskih družin.

Leta 1954 so se v Jugoslaviji, za svojce Slovencev, ki so se po vojni morali umakniti v tujino, odprle meje. Zaradi nevzdržnih razmer v Jugoslaviji sva se s teto Julko odločila, da greva k sorodnikom v Argentino. Tam so naju sprejeli stari oče Ludvik in teta Ivanka. V Buenos Airesu sem se poročil in odprl mehansko delavnico.

V začetku sedemdesetih sem z ženo prišel domov. Takrat sem se srečal z morilcem mojega očeta. V pogovoru mi je priznal, da ni bilo prav, da so mojega očeta ubili, saj je bil zaveden in pošten Slovenec in da mu je žal, kar je naredil. Morilcu sem odpustil in sva se spravila. Ob tem mi je odleglo, saj sem do takrat čutil nasilni pečat izdajalca. Žalostni spomin pa ostane.

Danes, ko me sprašujete, kaj lahko sporočim novim generacijam, lahko povem, da si še naprej prizadevajte za resnico in za spravo med Slovenci, sicer bo stigma težkih časov še naprej morila nove rodove.

Ob 12.30 razstavi: Tone Oblak – Zapustil sled sem svojih korenin; Marjan Kocmur – Umik čez Ljubelj
O razstavi, pogovor, pesem Domovina