Duhovne misli so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. v sredo 17.
junija 2009.
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril
o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Če
želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero
se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako
pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi
prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede,
zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je
hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega
v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga,
Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez
prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino
učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku.
Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala
govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še
spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju
slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva
ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem
jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.
Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana.« Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.
All the contents on this site are copyrighted ©. |