Ezk 2,2-5
Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge. Slišal sem tega, ki mi
je govoril. Rekel mi je: Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k upornikom,
ki so se mi uprli. Oni in njihovi očetje so se mi upirali vse do tega dne. Ti ljudje
so trmastega obraza in predrznega srca, k njim te pošiljam. Reci jim: Tako govori
Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da
je prerok med njimi.
2Kor 12,7-10
In da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan trn v meso, Satanov
sel, da bi me tepel in se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga odvrnil
od mene. Pa mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje.«
Zelo rad se bom torej bolj ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila
Kristusova moč. Zelo sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih
in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten takrat sem močan.
Mr 6,1-6
Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je
prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili:
»Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšni čudeži se godijo
po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar; sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda
in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus
pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih
in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov
je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. In hodil je po vaseh
v okolici in učil.
Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Kot mladenič, se Jezus ni ločil od shodničnega izročila.« Sv. Peter
Krizolog pa pravi: »Kot večni Sin se je sklonil k naši človeškosti in nas v sebi sprejel.«
Sv. Justin, mučenec, nadaljuje: »V Nazaretu je Jezus živel v nenehnem delu in se s
tem poistovetil z reveži, zvest v svojem poklicu kot delavec.« Origen ponovno razlaga:
»Kakor magnet privlači železo, tako vera privlači ozdravljajočo moč Boga, ki lahko
premaga tudi nevero, vendar pa z večjo močjo deluje v tistih, ki v verujejo.« Sv.
Gregor Nacijanški nadalje razlaga: »Božje prizanesljivosti prav za prav ne more ovirati
noben odpor posameznika. Kljub temu pa, da ne bi onemogočil osebne svobode, spoštuje
tudi zavrnitev svojih predlogov.« Sv. Janez Kasijan to potrdi: »Človekova volja lahko
zavrne Božje darove in se odpove veri. Lažna moč nevere je torej zavračanje Božjih
darov.«
Misli Benedikta XVI.
Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega
je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem
kraju)«, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli
odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil
Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil
v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so 'strmeli' zaradi njegove
modrosti in ker so ga poznali kot 'Marijinega sina' in 'tesarja',
ki je živel med njimi, namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali
(prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča
iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo
prerokov v Izraelu, ki so bili ravno v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil
z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu 'ni mogel tam storiti nobenega
čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil' (Mr 6,5). Kristusovi
čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji
tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: 'Kakor obstaja naravna telesna
privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko
moč' (Razlaga Matejevega evangelija 10,19).
All the contents on this site are copyrighted ©. |