Videmski nadškof na Višarjah: Marija nas s svojo materinsko nežnostjo usmerja k Jezusu, ki je 'obličje usmiljenja'

SVETE VIŠARJE (sobota, 4. julij 2015, RV) – Danes je na Svetih Višarjah potekalo tradicionalno srečanje treh dežel pod geslom Z Marijo naproti Jezusu, obličju usmiljenja. Tokratno srečanje je vodil videmski nadškof Andrea Bruno Mazzocato, somaševali pa so ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, zastopnik celovškega škofa, ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar, kakor tudi drugi duhovniki iz Slovenije, Italije in Avstrije.

Pobudo za srečanje treh dežel je leta 1981 dal nekdanji videmski nadškof msgr. Alfredo Battisti, celovški škof msgr. dr. Egon Kapellari in ljubljanski nadškof msgr. dr. Alojzij Šuštar pa sta jo takoj podprla. Prvo tovrstno srečanje je bilo leta 1982 na Svetih Višarjah, potem pa vsako naslednje leto v eni izmed (nad)škofij. 

Srečanje izmenjaje organizirajo videmska, celovška in ljubljanska (nad)škofija, v zadnjem času tudi koprska in novomeška škofija. Globoka vernost in zaupanje v Marijino priprošnjo je skupna vsem trem narodom, ki kot sosedje že več kot 1.200 let živijo drug ob drugem. Srečanje treh dežel je cerkvena iniciativa, ki ima tudi širši kulturni in simbolni pomen. Udeležencem daje priložnost, da povezovalno moč vere začutijo v živo in jo doživijo kot spodbudo za poglobitev osebnega odnosa z Marijo in Bogom ter potrditev osebne in družbene odgovornosti za medsebojno sožitje in sodelovanje med ljudmi, ki presega narodne, kulturne, jezikovne in politične pregrade.

Homilija v italijanščini
+ S.E. msgr. Andrea Bruno Mazzocato, videmski nadškof

(Prevod homilije v slovenščini)
»Bog, ki je bogat v usmiljenju«: te besede uporablja apostol Pavel, ko o Bogu govori kristjanom v Efezu. Njegovo bogastvo je usmiljenje; neskončno usmiljenje, ki ne pozna meja in ovir. Tega bogastva Bog ni zadržal zase, pač pa ga je prelil na nas, revno ljudstvo, tako da nam je poslal svojega sina Jezusa. Ta ima srce polno sočutja in usmiljenja, kot dobri Samarijan. Ustavi se pri vsakem človeku, ki ga je zlo telesno ali duševno ranilo, vzame ga v svoje naročje, očisti mu rane in mu povrne upanje.

Ob Jezusu je vedno Marija, kot je bila ob njem na svatbi v Kani Galilejski. Že od mladih nog so nas učili, naj se ji takole priporočamo: »Obrni svoje milostljive oči v nas«. Iz njenih oči sije usmiljenje Boga Očeta in Jezusovo usmiljenje. Kot prava mati takoj ugotovi vsako potrebo svojih otrok, še preden se je zavedo sami; kakor je bilo to v Kani, kjer se je še pred novoporočencema zavedela, da se bo njun poročni praznik pokvaril, ker gre vino h kraju.

Papež Frančišek je proglasil Sveto leto Usmiljenja z neko intuicijo, ki mu jo je zagotovo navdihnil Sveti Duh; sveti oče je namreč dojel, do katere mere so danes ljudje potrebni usmiljenja in sočutja ob življenjskih naporih, v svoji samoti, ob ranah, ki jim jih zlo v najrazličnejših oblikah odpre na duši in telesu. Zaradi duhovne bližine s papežem Frančiškom smo za temo našega romanja treh narodov izbrali geslo: »Z Marijo, da bi srečali Jezusa – 'obličje usmiljenja'«. Ta naša daritev sv. maše v svetišču Višarske Matere Božje naj bo prvi korak k jubileju usmiljenja. Podajmo se na pot v spremstvu usmiljenih Marijinih oči. Ona nas s svojo materinsko nežnostjo usmerja k Jezusu, ki je 'obličje usmiljenja'; tako ga je na posrečen način opredelil papež Frančišek v buli, s katero je proglasil sveto leto.  Marija ponavlja tudi nam, kar je dejala strežnikom v Kani: »Kar koli vam reče, storite«. Jezus nam ponuja novo vino, ki razveseljuje človeško srce: ponuja nam dar svojega usmiljenja.

Iz tega svetišča, ki idealno združuje tri ljudstva, ki so oblikovala evropsko celino, prosimo z Marijinim posredovanjem Božjega usmiljenja za vso Evropo, v kateri ne manjka nemirov in bolečin. Na nekaterih področjih se, žal, še vedno sliši zvok orožja in pot do resnične gospodarske, družbene in politične enotnosti je težka.

Še hujša pa je skrb, ki jo vzbuja širjenje raznih načinov obravnavanja posameznika in družine, pri katerih prihaja celo do izničenja razlike med moškim in žensko, in ki jih papež Frančišek ima za »napako človeškega razuma«.

Evropskim ljudstvom in njihovim voditeljem je odpiranje srca Božjemu usmiljenju potrebno, da bi sprejeli tisto človeško občutljivost, s katero bi lahko dojeli, kako naj spoštujejo življenje, človeka, čustva, družino in otroke, ki odraščajo. Brez Jezusovega in Marijinega usmiljenja v srcu postane razum hladen, ker ga vodijo drugačni interesi, in tako lahko zapade v hudo zmedenost.

Iz tega, na visokem postavljenega svetišča prosímo, naj Jezusovo usmiljenje pride na nas s posredništvom Marijinega materinskega srca. Zlasti naj se to usmiljenje dotakne srca vsakega izmed nas po zaslugi tega romanja, ki se ga udeležujemo. Sveti Duh naj nam da milost, da se vrnemo v dolino in k vsakdanjemu življenju bolj usmiljeni, sposobni sočutja do trpečih, sposobni spoštovanja in nežnosti do vsakogar, zlasti do nebogljenih oseb kot so otroci in stari ljudje.

Spremlja naj nas in naj nas tolaži Jezusov blagor: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«

Nagovor msgr. Stanislava Zoreta ob koncu sv. maše