Papež podeljuje popolni odpustek romarjem na Ignacijevi poti

VATIKAN (petek, 31. julij 2015, RV) – Papež Frančišek preko dveh odlokov Apostolske penitenciarije podeljuje popolni odpustek romarjem, ki se bodo med jubilejnim letom podali na Ignacijevo pot. Gre za pot, ki jo je sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, katerega spomin obhajamo ravno na današnji dan, prehodil leta 1522 po svojem spreobrnjenju. Dolga je skoraj sedemsto kilometrov, odprta pa je bila leta 2012. Romarji se na njej ustavljajo v krajih, kot sta Loyola na začetku ali Manresa na koncu, ki so odločilno zaznamovali svetnikovo življenje, in se srečujejo z njegovo duhovnostjo. Vseh postaj je sedemindvajset.

Padca se ni treba bati
Papež s popolnim odpustkom vabi, da bi se podali na to pot po Ignacijevih sledeh in bi tako srečali usmiljenega Jezusa. Kot Frančišek zatrdi večkrat, krščanska pot vodi k temu, da se nehamo osredotočati sami nase, da gremo ven iz sebe in iz ljubezni do sebe, ter v središče postavimo Kristusa. Ta pot ni lahka, kajti smo grešniki. Na njej so dnevi teme, dnevi poloma in tudi dnevi padcev. Lahko pademo, pravi papež Frančišek, a tega se nam ni treba bati. V umetnosti hoje tisto, kar šteje, ni »ne pasti«, temveč je »ne ostati na tleh«. Pomembno je čim prej se ponovno dvigniti in iti naprej z močjo in z zaupanjem v Gospoda. Z Njim je namreč vse mogoče.

Znotraj Cerkve
Poleg tega sveti oče vabi, da bi hodili v skupnosti, skupaj s prijatelji. Kristjan se namreč ne izolira. S središčnostjo Kristusa se ujema tudi središčnost Cerkve. To sta kot dva ognja, ki ju ni moč ločiti. Ne morem hoditi za Kristusom, če nisem v Cerkvi in s Cerkvijo. Za pot je po papeževem mnenju nadalje prav tako pomembna ustvarjalnost. Le s to je mogoče doseči periferije in oddaljene. Pa vendar mora ustvarjalnost ostati znotraj Cerkve. Samo ta pripadnost nam daje pogum, da gremo naprej, kajti služiti Jezusu pomeni ljubiti to konkretno Cerkev z velikodušnostjo in v poslušnosti.

Svet nemir
Pot sv. Ignacija je bila nemirna. Usmerjena je bila proti obzorju, ki je Božja slava. Tako pot lahko prehodi le nekdo, ki je v nenehnem iskanju Boga. In ki ima srce, ki se ne vda in ki ni nikoli zadovoljno. Kar je zaznamovalo Ignacijevo pot je bil po papeževih besedah torej »svet in lep nemir«.

Srce, ki je veliko v majhnih stvareh
Ko vabi na pot, papež Frančišek nazadnje omenja še velikodušnost. Ta predpostavlja veliko srce, brez strahu, ki stavi na visoke ideale. Obenem je to srce veliko tudi v majhnih, vsakdanjih stvareh. Tako je lahko pozorno na tisto, kar nam Jezus govori vsak dan. Ignacijeva pot je na ta način pot globokega spreobrnjenja, ki v nas vzbuja vprašanje: »Je Kristus resnično v središču mojega življenja?« To pot prehodijo slabotne osebe, grešniki, ki pa si želijo, da bi jih Kristus osvojil.