Papež Frančišek: Vsi skupaj recimo: 'O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!'

TRG SV. PETRA (sobota, 15. avgust 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan in lep Marijin praznik želim. Danes Cerkev obhaja enega od najpomembnejših praznikov posvečenih Blaženi Devici Mariji: praznik njenega vnebovzetja. Na koncu njenega zemeljskega življenja je Kristusova Mati šla z dušo in telesom v nebo, torej v slavo večnega življenja, v polnost občestva z Bogom.« Tako je papež Frančišek nagovoril z okna apostolske palače zbrane vernike na Trgu sv. Petra. Po letu 1954, ko je imel opoldansko molitev Pij XII., torej po 61. letih, je bila danes prvič na ta slovesen Marijin praznik opoldanska molitev na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek dejal: »Dragi bratje in sestre, moja misel je sedaj pri prebivalcih mesta Tianjin, na severnem Kitajskem, kjer je zaradi več eksplozij v industrijski coni umrlo veliko ljudi, veliko je ranjenih. Povzročena je tudi ogromna škoda. Svojo molitev zagotavljam za vse tiste, ki so izgubili življenje in za vse tiste, ki so preizkušani v tej hudi nesreči. Naj jih Gospod podpira in tudi vse tiste, ki si prizadevajo olajšati njihovo trpljenje.«

Današnji evangelij (Lk 1,39-56) nam predstavlja Marijo, ki je takoj potem, ko je po delovanju Svetega Duha spočela Jezusa, šla k ostareli sorodnici Elizabeti, ki je tudi čudežno pričakovala otroka. Med tem srečanjem polnim Svetega Duha je Marija izrazila svoje veselje v pesmi Magnifikat, saj se je v polnosti zavedala pomena velikih stvari, ki se uresničujejo v njenem življenju. Po njej se namreč dopolnjuje vse pričakovanje njenega ljudstva.

Evangelij pa nam tudi predstavi pravi razlog Marijine veličine ter njene blaženosti. Ta razlog je vera. Elizabeta jo je namreč pozdravila s temi besedami: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Vera je v osrčju vse Marijine zgodovine. Ona je namreč vernica, velika vernica. Ona ve in to tudi izrazi, da v zgodovini nekaj velja le nasilje mogočnikov, oholost bogatih, arogantnost ošabnih. A kljub temu Marija veruje in razglaša, da Bog ne pušča samih svojih ponižnih in ubogih otrok, temveč jim prihaja naproti s skrbnim usmiljenjem tako, da prevrne s prestolov mogočne, razkropi so ošabne v mišljenju svojega srca. To je vera naše Matere, to je vera Marije.

V Marijini pesmi pa lahko zaznamo dopolnjen smisel Marijinega življenja. Če torej Gospodovo usmiljenje poganja zgodovino, potem je nemogoče, »da bi v grobu trohnelo telo nje, ki je rodila Začetnika življenja« (prim. Glavno prošnjo praznika). Vse to pa se ne tiče samo Marije. 'Velike stvari', ki jih je storil njej Vsemogočni, se globoko tičejo tudi nas, govorijo nam o našem življenjskem potovanju, nas spomnijo na cilj, ki nas čaka, torej Očetovo hišo. Naše življenje, če ga gledamo v luči Marije vzete v nebo, ni več klatenje brez smisla, temveč je romanje, ki pa ima navkljub vsem negotovostim ter trpljenju jasen cilj, dom našega Očeta, ki nas z ljubeznijo pričakuje. Lepo je misliti na to, da nas Oče z ljubeznijo pričakuje; in tudi naša Mati Marija je tam in nas z ljubeznijo pričakuje.

Zato, medtem ko teče življenje, Bog daje svetiti svojemu ljudstvu, romarju na zemlji, znamenje tolažbe in gotovega upanja. To znamenje ima obličje in to znamenje ima ime. To je svetleče obličje Gospodove Matere, blagoslovljeno ime Marije, polne milosti, blažene, ker je verjela Gospodovi besedi. Velika vernica je! Nam kot članom Cerkve je namenjeno deliti slavo naše Matere. Saj tudi mi po Božji milosti verjamemo v Kristusovo daritev na križu in smo bili po krstu vključeni v to zveličavno skrivnost.

Danes jo vsi skupaj prosimo, da Ona, medtem ko se odvija naša pot na tej zemlji, obrne na nas svoje usmiljene oči, nam razsvetli pot, nam pokaže cilj, in nam po tem izgnanstvu pokaže Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. Recimo vsi skupaj: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!