LIBANON (sobota, 29. avgust 2015, RV) – Papež Frančišek želi, da bi bila beatifikacija msgr. Flavianusa Michaela Malkeja sporočilo upanja in spodbude za vse kristjane, ki so danes ponižani in zatirani. Sirsko-katoliški škof Malke je kot mučenec umrl pred sto leti med preganjanjem Otomanskega cesarstva. Za Radio Vatikan ga je predstavil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Le-ta je bil danes tudi osebno navzoč na slovesni beatifikaciji v mestu Harissa v Libanonu, katero je sicer vodil sirsko-katoliški patriarh Ignatius Youssif III.
Odločitev, da sprejme katoliško vero
Flavianus Michael Malke se je rodil leta 1858 v majhni
vasi blizu Mardina v današnji Turčiji. Njegova družina je pripadala monofizitski sirsko-pravoslavni
Cerkvi. Ko je bil star deset let, je bil poslan v samostan, kjer se je nato izobraževal
nadaljnjih deset let. Pri dvajsetih letih je bil posvečen v diakona. Prevzel je vlogo
samostanskega knjižničarja. V tistem obdobju je v njem dozorela odločitev, da sprejme
katoliško vero. Njegovi sorodniki, pa tudi menihi v samostanu, so temu odločno nasprotovali.
Toda sam je bil o klicu prepričan. Tako je odšel v katoliški patriarhat v Libanonu,
kjer je zatem nadaljeval pot formacije do duhovništva. Vstopil je v semenišče v Mardinu
in se pridružil Bratovščini sv. Efrema. Tam je izpovedal tri zaobljube uboštva, čistosti
in pokorščine ter bratovščini podaril tudi tretjino svojega imetja.
Škof, profesor in misijonar
Leta 1883 je postal duhovnik. V nadaljevanju je deloval
kot profesor v semenišču in misijonar v sirsko-pravoslavnih ter ruskih vaseh, kjer
je pomagal katoliškim družinam. Zatem je bil imenovan za patriarhalnega vikarja in
nato še za škofa Jazira (današnji Cizre) v sirski pokrajini ob meji z Irakom in Turčijo.
Prizadeval si je za formacijo duhovnikov, obnovo in gradnjo novih cerkva. Predvsem
pa se je boril proti zatiranju najbolj slabotnih. Razodeval je trdne evangeljske vrednote
in živel v popolni predanosti Bogu.
Mučenec: Nedopustno je, da bi zapustil vernike in rešil sebe
Do njegove mučeniške smrti je prišlo 29. avgusta leta
1915. Bilo je tragično obdobje pogubnega turškega preganjanja in sovraštva do vere,
ki je pripeljalo do množičnega poboja Armencev in pokola drugih krščanskih manjšin.
Novi blaženi je v teh okoliščinah neutrudno branil pravice svojega ljudstva, brez
razlikovanja je pomagal vsem. Nek njegov muslimanski prijatelj, ki mu je bilo ime
Osman, mu je ponudil možnost pobega v sosednje mesto, s čimer bi si lahko rešil življenje.
Zavrnil ga je z besedami: »Nedopustno je, da bi zapustil naše vernike in rešil
samega sebe. To je v nasprotju z mojo vero in mojo dolžnostjo pastirja.«
Skupaj s še nekaj drugimi duhovniki in laiki so ga tako zaprli v ječo. Tudi tam Malke ni prenehal s svojim prizadevanjem, da je spodbujal druge, naj ostanejo trdni v veri. Med zaslišanjem mu je bilo predlagano, da se spreobrne v islam. Le tako bi si lahko rešil življenje. Toda on je ponudbo zavrnil. Tudi ostali duhovniki in drugi verniki so posnemali njegov zgled. Novi blaženi je bil najprej pretepen do onemoglosti, nato pa ustreljen. Njegovo mučeno telo je bilo vrženo v reko.
Po stotih letih
»Danes, tako kot pred sto leti, se je spustila
tema na mnoge dežele s starodavno krščansko družbo. Verniki so diskriminirani, preganjani,
izgnani, ubiti.« Zanikane so jim vse svoboščine. Znajdejo se pred izbiro, da
ali zapustijo svoje domovine, se proti volji spreobrnejo ali pa umrejo. Kardinal Amato
je prepričan, da je ravno smrt tisto, kar vlada v razumu in kamnitih srcih preganjalcev,
ki ne prenašajo krščanskih vrednot svobode, bratstva, spoštovanja bližnjega, pravičnosti
in dejavne ljubezni.
Beatifikacija msgr. Malkeja je dar papeža Frančiška Cerkvi
Kristjani na Bližnjem vzhodu danes potrebujejo solidarnost
in molitev. Prav tako pa tudi našo konkretno prisotnost: »S tega vidika je beatifikacija
msgr. Malkeja pomembna, saj je prav dar papeža Frančiška Cerkvi na Bližnjem vzhodu,
še posebej sirsko-katoliški Cerkvi. Dar, da bi cel svet spoznal človeško in krščansko
vrednost tega Kristusovega junaka, ki je blaženi Malke, in da bi vlil pogum in upanje
bratom, ki so jih ponižali ter prizadeli današnji zatiralci.«
»Cerkev joče zaradi svojih sinov, ubitih ali prisiljenih, da zanikajo svojo vero, in se veseli zaradi vseh tistih, ki so svojo vero ohranili nedotaknjeno, in ki, pregnanci v svetu, postanejo prinašalci evangelija v družbo, kot je zahodna, ki potrebuje verodostojne pričevalce za Boga.« Zato je ta beatifikacija papeževo sporočilo vsem kristjanom, zlasti preganjanim na Bližnjem vzhodu, naj še naprej upajo v Gospoda, naj imajo trdno vero in naj pojejo hvalnico upanja, ki po temi noči naznanja zoro novega dne. To je psalm 23: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo« (Ps 23,1-4).
All the contents on this site are copyrighted ©. |